Ukradenih 30 milijonov

Oblast je v zadnjih dveh letih postrgala že na vseh mogočih in nemogočih krajih po državi. Lotili so se vrtcev, šol, fakultet, družinskih prejemkov in socialnih izdatkov, kulturnikov in duhovnikov. V letošnjem rebalansu so recimo za 600 tisoč evrov, na 11,3 milijona evrov, zmanjšali celo financiranje zdravstvenega varstva tistim, ki so ostali brez vsakršnega zavarovanja. A kljub temu ustanovitelj ambulant za te ljudi, dr. Aleksander Doplihar, razmišlja, da bi po Ljubljani in Mariboru takšne institucije odprli še v Celju in Kočevju. Revščina se danes kaže v Sloveniji tudi tako, da je že pol milijona ljudi postavljenih pred nemogočo dilemo. In sicer, »ali bodo plačali položnico za elektriko ali pa položnico za zdravstveno zavarovanje«, kot pravi Julijana Bizjak Mlakar, predsednica Društva za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Univerzalno dostopen javni zdravstveni sistem, ki je bil nekoč ena najpomembnejših vrednot, se danes ruši. »Dogajajo se nore stvari. Država je odpovedala tako pri regulaciji cen kot pri upravljanju zdravstvenih institucij, v katerih se vsi ukvarjajo le še s tem, kako bi jih privatizirali,« pravi Mlakarjeva. A medtem ko se del sistema ruši, nekateri ostajajo nedotakljivi.

Zasebna zdravstvena zavarovalnica Vzajemna beleži to leto rekordne dobičke. Informacij o tem niti članom skupščine letos nočejo razkriti, a po naših informacijah jim vsak mesec ob strani ostane za več kot milijon evrov presežka; ob polletju naj bi ga bilo že za osem milijonov. Nekaj podobnega velja tudi za preostali dve zasebni zavarovalnici, za Adriatic Slovenico (AS) in Triglav. Medtem ko javni zdravstveni blagajni, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), grozi, da ji bo na koncu leta zmanjkalo 86 milijonov evrov, predvsem zaradi višje brezposelnosti in nižjih plač, se tri zasebne zavarovalnice dobesedno »dušijo« v dobičkih. Že iz uradnih bilanc izhaja, da jim je čisti dobiček s 6,9 milijona evrov leta 2011 poskočil na 11,6 milijona evrov lani. A v tem so že upoštevani »napihnjeni« stroški poslovanja in rezervacije. Javna zavarovalnica recimo za svoje delovanje potroši dva odstotka vsega denarja, Zavarovalnica AS pa že šestkrat več – 13 odstotkov. Koliko »našega« denarja, ki ga plačujemo za zdravstveni sistem, se dejansko izgubi na poti to bolnišnic?

Lani smo trem zasebnim zavarovalnicam plačali 468 milijonov evrov premij, te pa so naprej plačale zgolj 400 milijonov evrov zdravil in zdravstvenih storitev. Z drugimi besedami, lani je kar 68 milijonov evrov sredstev, namenjenih za zdravstvo in plačanih zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam, poniknilo v obliki dobička in stroškov dela. Ta znesek v krizi skokovito raste – pred tremi leti, leta 2010, so zasebne zavarovalnice imele skupaj zgolj 44 milijonov evrov stroškov in dobička. Povsem obratna zgodba je z javno zdravstveno zavarovalnico. Ta je leta 2010 zabeležila za 14 milijonov evrov presežka v razliki med prihodki in odhodki, lani pa so že zabeležili 37 milijonov primanjkljaja.

Eden izmed razlogov za tak superrezultat zasebnih zavarovalnic je lanski dvig zavarovalnih premij, ki je znašal od 3,43 do 2,89 evra in do katerega je prišlo zaradi varčevalnih ukrepov, ki so breme financiranja določenih zdravstvenih storitev z ZZZS prenesli na komercialne zavarovalnice. Očitno so pri oceni te škode pretiravali. A kot so nam pojasnili na ZZZS, obstaja še drug razlog, zaradi katerega so že v letih pred tem zasebnim zavarovalnicam dobički poskočili. Dobički zasebnih zavarovalnic ne rasejo le zaradi višjih premij, temveč tudi zaradi varčevanja v javnem zdravstvu, torej zaradi krize. Stroške za zdravstvo namreč plačujejo javna zavarovalnica in zasebne v določenih razmerjih. Ceno zdravil iz tako imenovane vmesne liste plača javna zavarovalnica v višini 10 odstotkov, tri zasebne pa v višini 90 odstotkov. Ko uspe javni zavarovalnici s pogajanji znižati cene zdravil, imajo v teh primerih tri zasebne zavarovalnice včasih celo večje prihranke, kot jih ima javna. Zadnji primer iz tega meseca so tako imenovani zaviralci protonske črpalke, to so zdravila za preprečevanje želodčnih razjed in drugih bolezni zgornjih prebavil. Zaradi spremenjenih cen bo javna blagajna na tem področju na leto privarčevala 100 tisoč evrov, tri zasebne zavarovalnice pa po podatkih, ki smo jih dobili iz ZZZS, kar 1,9 milijona.

Posledično se zasebnim zavarovalnicam povišujejo prihodki zaradi vseh varčevalnih programov v bolnišnicah in zdravstvenih domovih, sprejetih po letu 2009. »Od leta 2009 so se v okviru varčevalnih ukrepov v zdravstvu zniževale tudi cene zdravstvenih storitev, ki jih krijeta obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Z zniževanjem cen bolnišnicam, zdravstvenim domovom, lekarnam ... so se tako sočasno zniževali tudi odhodki dopolnilnih zdravstvenih zavarovalnic,« odgovarja Damijan Kos iz ZZZS. Zniževanje plač, zamikanje odprave plačnih nesorazmerij, zmanjševanje materialnih stroškov, zmanjševanje t. i. kalkulativnega deleža za amortizacijo v cenah zdravstvenih storitev, znižanje deleža administrativno tehničnega osebja, ukrepi na področju zdravil v višini okoli 80 milijonov, lansko varčevanje (ZUJF) v višini 100 milijonov – od vsega tega imajo koristi tudi zasebne zavarovalnice. Po podatkih ZZZS samo zmanjšanje cen zdravstvenih storitev pomeni 135 milijonov evrov prihranka na leto, tudi za zasebne zavarovalnice. A medtem ko so ti varčevalni ukrepi nujni, ker se ZZZS prihodki zmanjšujejo, trem zasebnim zavarovalnicam prihodki rastejo.

Zasebno gor, javno dol
Koliko milijonov evrov presežka od naših vplačil na koncu leta ostane zasebnim in koliko javni zavarovalnici (2010-2012)?

Večina politikov in strokovnjakov se seveda zaveda absurdnosti položaja, ki ga v Sloveniji že leta zasedajo te komercialne zavarovalnice. Že več kot deset let se zavedajo njihove nepotrebnosti in družbene škodljivosti. »Glede zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, menim, da je tako koncept doplačil z vsemi posledicami za zavarovance treba ukiniti oziroma temeljito reformirati, ker pomeni potencialni generator družbenih neenakosti – tudi če pustimo ob strani družbeno težko sprejemljivo prelivanje dobičkov iz dopolnilnih zavarovanj in visoke stroške za izvajanje teh zavarovanj,« v enem stavku to splošno uveljavljeno stališče povzame Rade Pribaković Brinovec z Inštituta za varovanje zdravje. Eden največjih slovenskih strokovnjakov za področje zdravstvenega zavarovanja, dr. Tit Albreht, prav tako s tega inštituta, je že večkrat poudaril, da se je ta sistem izrodil. Danes je to »kvazi« zasebno zavarovanje v najhujši obliki, saj cene storitev oblikuje država, o cenah zdravil se pogaja ZZZS, zasebne zavarovalnice pa jemljejo predvsem provizijo, enako visoko za premožne in manj premožne. In to provizijo zaradi strahu, saj v Sloveniji zdravstvena doplačila navzgor niso omejena in lahko državljane, ki nimajo dopolnilnega zavarovanja, v izjemnih primerih doletijo visoki računi.

V skupini, ki naj bi reformirala slovensko zdravstvo, ne sodeluje noben strokovnjak iz največjih institucij. Je pa tam predstavnik interesov zasebnih zavarovalnic.

V zadnjih desetih letih so praktično vsi zdravstveni ministri poskušali omejiti sistem dopolnilnega zavarovanja ali so želeli zavarovalnicam pristriči krila. Leta 2003 jih je želel ukiniti že Dušan Keber. »Glavni razlog je bil v nepravičnih premijah, ki so bile in so še danes enake za vse ne glede na višino dohodka. Zato smo želeli dopolnilno zavarovanje odpraviti in ga združiti z obveznim zavarovanjem ZZZS tako, da bi povečali zdravstveni prispevek,« pravi. A mu, čeprav je bil podpredsednik LDS, to ni uspelo. Kebru je sledil Andrej Bručan, tedaj podpredsednik SDS, ki je uvedel vsaj izravnalne sheme in obvezne rezerve. Dorijan Marušič je prav tako neuspešno poskušal doseči ukinitev treh zavarovalnic. V zadnjih dveh vladah pa to ministrstvo vodi Tomaž Gantar, prvi minister, ki v nasprotju s predhodniki odkrito podpira zasebne zavarovalnice. Z njimi sodeluje, in to tesneje kot z javno zavarovalnico. In to v času največje krize, ko se javno zdravstvo utaplja v dolgovih in se tri zasebne zavarovalnice, ironično, kopajo v enormnih dobičkih, nastalih prav zaradi varčevanja v zdravstvu.

Kako zasebne zavarovalnice utrjujejo svoj položaj, seveda v sodelovanju z ministrstvom, kaže naslednji primer. Ta mesec so iz Vzajemne sporočili, da so »na podlagi dogovora z ministrstvom za zdravje izvajalcem bolnišnične dejavnosti poslali povabilo, s katerim želijo pridobiti informacije o možnostih skrajševanja čakalnih dob za njene zavarovance na način plačila samoplačniških zdravstvenih storitev«. Vzajemna želi plačati zdravnikom (ki bodo brez dvoma to iniciativo podprli) za obravnavo njenih pacientov. »Minister za zdravje Tomaž Gantar podpira pobudo, da se presežek Vzajemne nameni za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu, in upa na pozitiven odziv bolnišnic,« so sporočili iz Vzajemne. Predsednik uprave Vzajemne Aleš Mikeln nam je dejal, da bodo v zavarovalnici »donirali« okrog 10 milijonov evrov, ker je »v tem času princip vzajemnosti še toliko bolj pomemben«. Vendar je ta »vzajemnost« precej enostranska. Minister Gantar je namreč tej zavarovalnici »podaril« 24,3 milijona evrov na podlagi interventnega zakona, ki ga je vlada ta mesec poslala v parlament po nujnem postopku.

Minister Bručan je namreč leta 2006 uvedel določilo, po katerem morajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice polovico svojih dobičkov nameniti za rezerve, namenjene zgolj zdravstvenemu zavarovanju. V tem času je neprofitna zavarovalnica Vzajemna »nabrala« 24,3 milijona evrov takšnih rezerv, zavarovalnica AS 5,8 milijona, Triglav pa domnevno ničesar, saj naj bi kljub dobičkom pokrival izgubo iz preteklosti. A sodišče EU je lani odločilo, da ta ureditev krši načela unije, kot je prost pretok kapitala, češ da dobički zavarovalnic ne morejo biti vloženi v katero od drugih držav članic oziroma da zavarovalnice z njimi ne morejo prosto razpolagati. Zaradi tega je minister Gantar v interventni zakon, ki ga je vlada prejšnji teden poslala v parlament, zapisal določbo pod pretvezo spoštovanja Pogodbe o delovanju EU, po kateri se »rezerve iz polovice pozitivnega izida dopolnilnih zavarovanj«, ki so bila do sedaj namenjena za izvajanje dopolnilnega zavarovanja, spremenijo v »kapitalske rezerve«. Z drugimi besedami, s tem kupom preveč nabranih premij zavarovancev, v višini 30,1 milijona evrov, namenjenih zdravstvu, bodo poslej lahko direktorji zavarovalnic prosto razpolagali. V Vzajemni so samo letos po naših informacijah »stroške« poslovanja že dvignili za več kot 15 odstotkov glede na lansko leto.

Vse to je še en dokaz absurdnosti sistema in znak izjemne lakomnosti komercialnih zavarovalnic, ki teh preveč pobranih sredstev ne želijo vrniti zavarovancem, niti znižati premij ali jih v celoti nameniti zdravstvu, za kar so bila pobrana. Leta 2010 je minister Marušič izračunal, da bi morale te zavarovalnice v povprečju pobirati 14 evrov na zavarovanca, a danes na mesec vsakemu poberejo že skoraj 30 evrov. Ministrstvo za zdravje to politiko ščiti. V omenjenem interventnem zakonu, ki so ga prejšnji teden poslali v parlament, so v obrazložitvi ukrepa zapisali, da je teh sredstev zgolj »cca. 20 milijonov evrov«, pri čemer vedo, da jih je v resnici 30,1 milijona. Nato pa so dodali, da je potrebno »tudi na podlagi mnenja Agencije za zavarovalni nadzor prenesti v tiste postavke kapitala zavarovalnic, ki povečujejo kapitalsko ustreznost zavarovalnic«. V tem primeru, kot nam je potrdil tudi Aleš Mikeln iz Vzajemne, gre za uveljavitev evropskega režima Solventnost II. Toda 2. oktobra so v Bruslju že začeli postopek, po katerem naj bi uveljavitev tega režima prestavili s 1. januarja 2014 na 1. januar 2016. Nobenega razloga za hitenje torej.

Eden največjih strahov treh komercialnih zdravstvenih zavarovalnic je, da jih bodo začeli zavarovanci počasi zapuščati. Kot pravi Tit Albreht, so zasebne zavarovalnice že izračunale, da bo točka preloma dosežena, ko bo cena premij višja od 30 evrov. V tem trenutku bo 400– 500 tisoč revnih in socialno izključenih začelo raje plačevati elektriko kot pa zdravstveno zavarovanje. »Prišlo bo do tega, da bodo začeli zdravi mladi izstopati, sedaj tudi mladi zdravi brezposelni, ki morajo plačevati vse več za to zavarovanje, in se bodo spraševali, kaj pa imam jaz od tega. Če ti izstopajo, ostanejo bolni in starejši, povprečen strošek se zveča in zavarovalnica še zviša premijo.«

»Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.« – Generalni direktor ZZZS Samo Fakin

A ministrstvo, predvsem minister Gantar in zasebne zavarovalnice, že imajo rešitev. To je nov slovenski »izum«, ki se mu reče »obvezno dodatno zdravstveno zavarovanje«. Zdravstvena reforma, ki jo sedaj pripravljajo na zdravstvenem ministrstvu, gre v smeri, po kateri bi danes prostovoljno zavarovanje postalo obvezno, to pa v zasebnih zavarovalnicah reklamirajo kot »nizozemski model«.

A Tomaž Gantar, minister za zdravje, to reformo snuje s pomočjo posebne delovne skupine, ki pripravlja izhodišča zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. V skupini, ki naj bi reformirala slovensko zdravstvo, ne sodeluje noben strokovnjak iz javne zdravstvene zavarovalnice (ZZZS), niti ni v njej nobenega predstavnika Inštituta za varovanje zdravja (IVZ), kjer imamo najboljše slovenske poznavalce zdravstvenih sistemov. Je pa, poleg ministra in nekaterih funkcionarjev, član skupine Dušan Čebohin, izvršni direktor zavarovalnice Adriatic Slovenica za področje zdravstvenih zavarovanj. Zakaj? Kako je to sploh mogoče, saj gre za popolnoma jasen konflikt interesov? Morda vse pove naslednji stavek: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil,« pravi generalni direktor ZZZS Samo Fakin.