Magnifico: »Ljudje so ironični, sarkastični, cinični«

Muzikanti smo egocentrični. Tisti, ki govori, da ima nekakšno širše družbeno zavedanje, laže kot pes. Vsak hoče le hit in polno dvorano.

O propadu Jugoslavije, o izjemnostih in pomanjkljivostih v narodnozabavni glasbi, o družbeno angažirani glasbi in o novem avtorskem albumu, ki bo romantičen in poln humorja.
Robert Pešut - Magnifico je v dvajsetih letih samostojne glasbene kariere izdal deset avtorskih plošč (prej še dve s skupino U’redu) in tri albume filmske glasbe. Z glasbo, ki je eklektičen pop z balkanskim melosom, je prodrl na Balkan in – še posebej z albumom Export-Import (2003) – na druge evropske trge. Sredi oktobra bo izšla njegova četrta plošča s filmsko glasbo, ki jo je napisal za srbsko nadaljevanko in film Montevideo, Bog te video. Film je v Srbiji pravi hit, glasbo iz njega pa že preigravajo po klubih in kavarnah, zanjo se zanimajo tudi nekatere filharmonične hiše. Novo ploščo bo v živo predstavil 1. in 2. novembra v Cankarjevem domu.

Sredi oktobra boste izdali album filmske glasbe Montevideo, Bog te video, ki ste ga pripravljali štiri leta. Kako se glasbenik sploh loti projekta, za katerega mu režiser naroči, naj zveni kot nekaj »novega, ampak mora zveneti, kakor da je staro, in bo hit«?

Panično, saj naročil nisem vajen. So glasbeniki, ki vso kariero delujejo na podlagi naročil. Jaz nimam veliko naročil in nisem ravno vešč takšnega načina delovanja. Drugačen je tudi umetniški motiv, če moraš narediti nekaj na hitro. Zato je bila kar panika, ko mi je režiser naročil, naj v enem tednu napišem muziko za en prizor … Tehnično smo dobili »star zvok« tako, da smo glasbo posneli, kot so to počeli nekoč. Dali smo en mikrofon na optimalno razdaljo od vseh glasbenikov in tisti, ki je imel solo, se mu je približal in se potem spet umaknil. Tako smo poskušali ujeti skupni zvok. Pred tem smo seveda naredili raziskavo, kakšna muzika se je delala v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Bil je charleston, swing in rojeval se je jazz. Bili so tudi počasni dvočetrtinski takti: valček, marš in tango. Iz tega smo črpali za album.

Pa je bila takšna muzika takrat tudi na Balkanu?

Zelo malo oziroma skoraj nič. A smo delali tako, kot da bi tudi na Balkanu v tistem času bila takšna glasba. Naprednejši so bili na Hrvaškem, kjer imajo še vedno najmočnejšo zabavno glasbo. V Sloveniji posnetkov iz tega obdobja nisem zasledil. V Srbiji so, na primer srbski dirigent in skladatelj Stevan Stojanović Mokranjac in Stanislav Binički, skladali nekakšne operete, sicer pa so prevladovali orkestrirani umetelni narodni motivi.

Kako poteka vaš ustvarjalni proces? Si najprej zamislite melodijo, morda kitarski rif? To me zanima tudi zato, ker ne berete not.

Muzike se lahko loti tudi nepismen glasbenik. Sam moram najeti ljudi, da mi zapišejo glasbo in mi pomagajo pri aranžmajih in orkestraciji. Ampak tudi če bi poznal note, bi najel koga, da jih zapiše, ker je zame lažje, če mi ni treba razmišljati na primer o tem, v katerem ključu skladba najbolje zveni. Delam tako, da odpojem, nakažem melodijo, ritem in harmonijo, potem pa mi pomagajo akademsko izobraženi glasbeniki. Pri albumu Montevideo, Bog te video sem sodeloval z Rokom Golobom in Matijo Krečičem. Oba sta odlična skladatelja in aranžerja. Sam sicer sodelujem tudi pri aranžiranju, vendar melodije pojem ali odigram na kitaro. Ampak to še zdaleč ni končan posel, kajti treba je napisati tudi partiture za orkester.

Na albumu ste sodelovali s srbskim vojaškim simfoničnim orkestrom Stanislava Biničkega in tudi ko boste v živo izvajali glasbo z albuma, bo z vami nastopal ta orkester. Zanimiva izbira.

To je bend, ki je bil najprimernejši, da z njim posnamem glasbo za celoten film. Gre za netipičen simfonični orkester, manjši od drugih, ki ima tudi malce komoren in hkrati »gostilniški« zvok. Njihov razpadajoči zvok mi je bil všeč in vsebinsko ustreza filmu. Zvok orkestra je svojstven in s svojo interpretacijo vpliva, da film in album zvenita tako, kot morata.

Dve pesmi, Madrugadas in Al Viento, na albumu odpoje z latinskim grammyjem za življenjsko delo nagrajena španska pevka Luz Casal. Ste ji dali proste roke ali ste sodelovali z njo pri oblikovanju vokalne linije?

Casalova v popularni kulturi sicer ni zelo znana, za filmofile in glasbofile pa je svetovna zvezda. Še posebej za tiste, ki poznajo filme španskega režiserja Almodovarja. Ker v drugem delu filma Montevideo, Bog te video srbska nogometna reprezentanca potuje na svetovno prvenstvo v Urugvaj, torej v latinsko okolje, je njeno sodelovanje pri albumu zelo ustrezalo vsebini filma. Poleg tega imajo Latinci in Balkanci nekaj skupnega v patosu, tudi harmonija in način izvajanja glasbe sta si blizu. Ko sem z Luz Casal kontaktiral po elektronski pošti, seveda sem ji poslal tudi demo posnetek glasbene podlage, je privolila v sodelovanje in predlagala, da bi sama napisala dva teksta. To je naredila in vse je slišati zares fino.

Film si je v Srbiji ogledalo več kot pol milijona gledalcev. Je takšno zanimanje zanj mogoče pripisati tematiziranju »neproblematičnega« časa pred drugo svetovno vojno, saj gre za precej idealiziran opis predvojne Srbije.

Vaša ugotovitev zagotovo drži. Sicer pa so trideseta leta prejšnjega stoletja dokaj primerljiva z današnjim časom v Srbiji. Tudi takrat je bila kriza, toda Srbija je bila v moralnem pogledu na boljšem, saj je iz prve svetovne vojne izšla kot zmagovalka. Bila je priznana in cenjena med tedanjimi zavezniki. Verjetno pa je treba uspeh filma pripisati tudi temu, da so ljudje v Srbiji naveličani filmov z vojno tematiko, z razvrednotenjem človeškega življenja, ki ga spremljajo alkoholizem, droge, posilstva. Ta film je nežen, romantičen in zagotovo se gledalci čustveno odzivajo na dogajanje v njem, saj je poln ljubezni.

Zdi se, da Srbija po obdobju Jugoslavije in minulih vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih išče samo sebe. Tako kot tudi druge države, ki so nastale iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Vsi iščemo svoj obraz. Slovenci se vračamo v čas čitalnic, političnih blokov s konca 19. stoletja, ker mislimo, da bomo tam našli izgubljeno identiteto. Enako se dogaja na Hrvaškem in drugod. V Srbiji pa so na neki način pozabili, kaj je bila Srbija in kaj so hoteli. Srbija je bila v minulih jugoslovanskih vojnah hudo kaznovana. Je edina, ki je izgubila ozemlje. Ali so se ljudje zares naučili kaj iz tega, pa ne vem.

Nenehno iskanje lahko opazimo tudi v vašem ustvarjanju. Album Export- Import (2003) še reflektira stari, iracionalni Balkan, album Grand finale (2007) in še posebej singel Land of Champions (2007) pa je v bistvu dokončno slovo od Jugoslavije.

S pesmijo Land of Champions sem se dejansko tudi sam poslovil od te zgodbe. Očitno, kajti obstoj države, takšne, kot je bila, ni imel več smisla. Ponovno obujanje Jugoslavije, razen enakopravnega sodelovanja, ni mogoče in si ga niti nihče ne želi. To je jasno. Zdaj tudi v Srbiji ne boste našli nikogar, ki bi še pogreval takšne zamisli.

Glasbeniki iz nekdanje skupne države dobro sodelujejo med seboj?

Tega sodelovanja je zelo malo. Vsi ljudje, še posebej umetniki, bi radi odšli iz regije. Ozirajo se po drugih trgih. Nihče ne vidi prihodnosti za svojo kariero na območju nekdanje Jugoslavije. Balkan je bil domena moje generacije, morda še tudi malo mlajše, današnji mladi pa nimajo več odnosa do nekdanje skupne države, zavest o njej pri njih ne obstaja. Pogovarjajo se v angleščini in mladi Slovenci doživljajo Srbijo kot Romunijo, ki ni bila v jugoslovanski federaciji.

Pa imate občutek, da se v teh procesih – predvsem pri mladih – tudi zaradi evropeizacije izgublja značilni balkanski melos, ki ga s svojo glasbo še vsaj eklektično ohranjate?

Ta značilni balkanski melos bo ostal. V Romuniji, Bolgariji, Grčiji, Srbiji, Makedoniji in Turčiji se to glasbeno izročilo krepi, saj je glasbena produkcija v teh državah mogočna. To velja tudi za filmsko produkcijo. Na tem področju je regija na neki način sama sebi zadostna. Tam se McDonald’s in MTV ne bosta najedla kruha.

Je bil zato vaš album Import-Export, ki je s svojo tematiko in melodijami del balkanske kulture, uspešen v regiji in tudi širše?

Morda paradoksalno, ampak ena izmed dobrih posledic vojne v devetdesetih letih je bila, da smo s svojo glasbo, filmi in tudi z drugimi umetniškimi zvrstmi postali zanimivi za tuje trge. Singel s tega albuma, Hir aj kom hir aj go, ki je bil najuspešnejši v regiji in širše, je v bistvu refleksija o tem, kako nas vidijo drugi, tisti zunaj regije. Vidijo nas kot simpatične razbojnike, ki imajo veliko talenta. Kot nekakšen velik in nebrušen diamant.

So pa tudi druge plati takšne percepcije. Emir Kusturica je s svojimi filmi, ki jih je posnel med vojno, izkoriščal to izkrivljeno percepcijo Zahoda z ustvarjanjem mita o nekakšni balkanski iracionalnosti in tako Balkanu napravil več škode kot koristi.

No, ne bi rekel, da je naredil škodo. Je pa na zemljevid sveta postavil samega sebe. Umetnik pač jemlje iz škafa, ki je poln. Vsa ta stvar, ki se je zgodila na Balkanu, je odličen štof za film. Marsikdo na Finskem, Švedskem mu je zavidal gradivo, ki ga je imel na voljo. Če iz njega umetnosti ne bi delal Emir, bi jo pa kdo drug.

O začetkih vašega glasbenega ustvarjanja še nisva spregovorila. Kariero ste začeli v narodnozabavnem bendu, kajne?

Muziko sem imel rad že od malega. Prvi bend, imenovali smo se The Komunala Brothers, sem imel že v osmem razredu osnovne šole. Ampak nihče nas ni slišal, razen nas samih v kleti. Nismo imeli niti enega nastopa. Ohranili so se le posnetki na kasetah. Ko pa sem se vrnil iz vojske, sem želel zaslužiti. Odzval sem se na povabilo prijateljev, ki so imeli bend. Ponujeni honorar je bil za tiste čase kar visok. Toda šele ko sem privolil v sodelovanje, so mi povedali, da igrajo narodnozabavno glasbo. Bom že zvozil nekako z valčki in polkami, sem si dejal. V bend pa sem vstopil s kar precejšnjim cinizmom. A kmalu sem ugotovil, da narodnozabavna glasba ni tako preprosta, kot se zdi. Treba se je vživeti vanjo, zasvingane polke in valčki pa imajo zahteven ritem. Gre sicer za alpski slog muziciranja, ampak Slovenci imajo v sebi ravno toliko južnjaškega temperamenta, da zazveni na neki topel način. Avstrijci, Nemci in Švicarji se zelo trudijo, da bi nas posnemali, a jim ne uspeva najbolje.

Malce več smelosti in inovativnosti pa ji ne bi škodilo.

To je tako močan žanr, kot sta v Ameriki na primer bluegrass in pa country. Mislim na način muziciranja, harmonijo in aranžmaje, pa seveda tekst je v tej muziki zelo pomemben. Ampak v narodnozabavni glasbi ne sme biti preveč inovacij, denimo siljenja z bobnom vanjo, saj potem ne bi bila več prava narodnozabavna glasba. Le mol, ki bi ga ljudje zagotovo sprejeli, je po mojem zanemarjen v njej.

Pa saj ga uporabljajo denimo Modrijani v nekaterih komadih.

Že, ampak oni uporabljajo mol na anglosaški način. Če se ne motim, je Koroška edina slovenska pokrajina, kjer še uporabljajo izvirni mol. To je žalosten, a svetel mol, ki zveni malo rusko, slovansko.

V začetku devetdesetih let ste ustanovili bend U’redu in z njim posneli plošči Goli in Let’s dance, ki sta se navdihovali pri funku iz sedemdesetih let. Je šlo takrat za iskanje lastnega izraza v porajajoči se slovenski pop kulturi, ki se je trudila pretrgati vezi z jugoslovanstvom?

Moja glasbena inspiracija in izobrazba – neki leit motiv – sta se napajali iz osemdesetih let. Pa ne iz punka. Če smo imeli takrat punkersko kulturo in šminkerje, sem bil jaz šminker. V punku nisem našel ničesar zase, razen veliko politikantstva. Že takrat pa sem doumel, da takšna muzika, čeprav sem cenil Pankrte, ni zame. Kaj kmalu mi je postalo jasno, da bo v devetdesetih letih v glasbi velik revival sedemdesetih let. Po slogu oblačenja smo bili podobni tistemu obdobju, po glasbeni plati pa ne, saj smo bili precej zbegani in tudi sam sem kot avtor iskal smer.

Formirali ste se kot pop glasbenik. Pišete hite. Niste nikoli čutili potrebe, da bi s svojo glasbo tematizirali resnejše teme?

Sem pop glasbenik. Slikam se, dajem intervjuje, snemam videospote. V tem pogledu sem zagotovo pop glasbenik. Obožujem hite, trudim se, da bi jih delal. Nič nimam proti tej oznaki. Toda hit je treba pogledati v vseh njegovih razsežnostih. Tudi Mozart ima hite, Salieri pa, ki je bil v Mozartovem času dvorni muzikant in je imel višjo plačo, ni ustvaril hita. Hit ni nujno skladba brez globoke čustvenosti, čeprav je všeč množicam.

Pa vendarle ste s svojimi pesmimi nekako odpirali nove teme v slovenski družbi. V pesmi Kdo je čefur ste problematizirali položaj priseljencev z juga, z evrovizijskim projektom Treh sester pa vprašanje homofobije. Čeprav takšne pesmi pišete iz fore, kot ste sami dejali, so v družbi močno odjeknile.

Živim v okolju, v kakršnem živim. Če bi živel kje drugje, bi se verjetno loteval drugačnih tem. Ne bi rekel, da takšne pesmi nastajajo iz fore, saj to zveni poceni, čeprav mislim, da tudi ne gre za mojo družbeno angažiranost. Sam pravzaprav ne maram umetnikov, ki so prepričani, da lahko s svojo umetnostjo kaj spremenijo v družbi. Muzika ni namenjena temu. Na ta način izkoriščati umetnost je demagoško. Ne maram bendov, ki izrabljajo umetnost. Lažejo. Muzikanti smo egocentrični in pokvarjeni. Tisti, ki govori, da ima nekakšno širše družbeno zavedanje, laže kot pes. Vsak hoče le hit in polno dvorano. To je point našega delovanja. Če bi se v resnici hotel družbeno angažirati, bi bil politik ali pa bi se včlanil v katero izmed civilnodružbenih gibanj. Mi sicer lahko s svojimi teksti sprožamo razprave, morda odpiramo zaprte duri, ampak nisem zasledil, da bi se karkoli spremenilo zaradi mojih komadov.

Toda s pesmijo Kdo je čefur ste vendarle odprli duri novega razumevanja položaja priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, kar je Vojnović nadaljeval v literaturi in filmu.

Vojnović je v knjigi uporabil delček moje pesmi. Ampak kaj se je zgodilo? Zdaj lahko vsakemu rečeš čefur, pa nikomur nič, ker ta beseda nima več pejorativnega predznaka. V resnici se ni nič spremenilo. V resnici niso ničesar razumeli.

Ste se udeležili katere izmed vseslovenskih vstaj? Ste se identificirali z njihovimi zahtevami?

Ne, pa tudi identificiral se nisem. Kar sem videl, sem razumel kot razpršeno jezo, vsak po svoje vidi, kaj ga moti, in nazadnje je bil sklep, da je treba zamenjati vse. Skladno z načelom, kakršno je ljudstvo, takšna je oblast, bi morali zamenjati tudi protestnike. To je tako, kot če bi bil jezen sam nase. In zdi se mi, da so ljudje jezni sami nase. Toda lažje je biti jezen na koga drugega. Ni samorefleksije. Sicer pa ni jasnih političnih ciljev za spremembe in ne nove politične sile, ki bi jih izpeljala. Bojim pa se, da če bo nastala, bo radikalna, vendar ne leva, ampak desna. Radikalni fašizem.

Na pomlad napovedujte izid singla z nove avtorske plošče. Da ne bo politično angažiran, je jasno. Se bo Magnifico uprl drugače?

To, kar sem počel za film Montevideo, Bog te video, me je v umetniškem smislu zelo izpolnjevalo. Velik užitek je komponirati glasbo za orkester. To me je tako navdušilo, da bo novi album nekakšno nadaljevanje glasbenega in tematskega pristopa iz filma. Ne znam še natančno povedati, kaj to bo, ampak prav gotovo romantika, nežnost, žalost, veselje, osamljenost in lepa melodija.

Danes so ljudje ironični, sarkastični, cinični, niso pa duhoviti. Humor pa je sestavina vseh naših pozitivnih čustvenih stanj. To so svetle stvari. Tudi cinizem in ironija me včasih zaintrigirata, ampak v danih razmerah je tega že tako in tako preveč.

Koncert:
Montevideo, Bog te video
Kdo: Magnifico s Srbskim vojaškim orkestrom Stanislava Biničkega
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: 1. in 2. novembra 2013 ob 20. uri