Stoletnica Camusa

Letošnje leto se v Franciji vrstijo svečanosti ob 100-letnici rojstva pisatelja in filozofa Alberta Camusa. Nobelova nagrada 1957, romani, drame, žurnalizem in politični angažman so mu že za življenja ustvarili svetovno slavo, ki pa vztraja z novimi in novimi bralci, ki prebirajo »Kugo«, »Tujca«, »Mit o Sizifu«, »Kaligulo«, »Nesporazum«, »Upornega človeka« etc. Mož, ki je umrl v prometni nesreči po Novem letu 1961, je v vsega dveh desetletjih ustvaril plejado del, katerih ideje so oblikovale evropsko kulturo.

Da gre za veliko ikono ni dvoma, toda v čem je povezan s sedanjostjo ekistencialne krize Evrope? Kaj pripoveduje množicam, ki so izgubile svetle perspektive prihodnosti? Prišel je iz Afrike, kjer se je rodil 7. septembra 1913 očetu, ki je padel v svetovni vojni, in ga ni nikoli poznal, babici, ki je bila nepismeni hišni diktator, in materi, ki je znala s svinčnikom napisati le kraco, ki je veljala kot njen podpis in s katero je vsak mesec lahko dvignila mizerno pokojnino po možu.

Kje je odraščal bodoči ponos francoske literature? - V zakotnem alžirskem mestecu, ki sta se mu na daleč ognila še Bog in Alah, v bednem domu, za katerega je bil najtežji udarec, da je sin pri devetih namesto za vajenca odšel v gimnazijo.

Od kod je v teh puščavah sploh lahko vzniknil njegov genij? - Doma je srkal revščino, ki se jo je sramoval, medtem ko je bila šola kraj, kjer so se mu odpirala obzorja. V posthumno izdanem »Prvem človeku« razkrije: »Potem se je začel pouk. Pri g. Germainu je bil pouk zmeraj zanimiv, kratko malo zato, ker je strastno ljubil svoj poklic. Zmeraj je uganil pravi trenutek, da je iz svoje omare z zakladi potegnil zbirko mineralov, herbarij, preparirane metulje in žuželke, zemljevide… otroci, ki niso poznali drugega kot prah, kratke, mogočne nalive, obrežni pesek in v soncu plamteče morje, so pri njem brali mitične pripovedi o otrocih z volnenimi kapami in šali, ki po zasneženih poteh vlačijo butare suhljadi, opise svetov, ki jih niso nikoli videli. In učitelj jim je brez zadržkov odpiral tudi svoje zasebno življenje, ga delil z njimi, jim razlagal svoja gledišča, pripovedoval o vojni in sreči premirja. Te užitke je Jacquesu dajala samo šola.«

Je imel Camus preprosto srečo, da je hodil v dobro šolo? Ne, že kot deček je zaživel kot upornik proti revščini, ki ga je obdajala. Kasneje bo pisatelj napisal parafrazo mita o Sizifu. Pri starih Grkih je bil junak kaznovan tako, da je moral celo življenje kotaliti skalo na hrib, kjer se mu je tik pred vrhom vsakič skotalila nazaj v dolino. Kaj je iz tega mita o sizifovem delu storil Camus?

Ohranil je vse, razen Sizifovega pogleda. Pri njem Sizif ni več poraženec, Camus preobrne absurd, njegov Sizif je zdaj zadovoljen, saj najde smisel življenja v delu, v katerem mu vsak dan znova uspe potisniti skalo pod vrh.

To, kar bo ubesedil v literaturi, je deček ustvaril že v otroštvu brez igrač in predmetov, ki jih je nadomestil z domišljijo: izmislil si je tenis za reveže, uvedel koščice marelic kot otroški denar, s prijateljem tuhtal, kako bi zastrupila celo mesto …

Poanta Camuseve literature je upor proti stanju stvari: kamorkoli si že vržen, vedno se lahko upreš samoumevnostim in se izmakneš absurdu bivanja.