Neodgovornost voditeljev je problem Evrope, ne ekonomski liberalizem

Politiki iz držav članic EU sprejemajo odločitve v Bruslju, potem pa odidejo in naslednji dan morajo tehnokrati ljudem razlagati, kaj so sprejeli in zakaj so sprejeli, je evropski komisar za konkurenco Španec Joaquin Almunia dejal na konferenci, ki jo je v Bruslju organiziral francoski časopis Le nouvel Observateur. Po njegovih besedah nevarnost, s katero se sooča Evropa, ni preveč svobodna trgovina ali ekonomski liberalizem, ampak premajhna odgovornost političnih voditeljev.

Neodgovornost političnih voditeljev v Evropi ni nič novega, dolžniška kriza v območju evra in ostri varčevalni ukrepi, ki jih morajo izvajati nekatere države članice v zameno za pomoč iz evropskega reševalnega sklada, so ta problem samo poglobile, so se po poročanju spletnega portala Euractiv strinjali politični analitiki, ki so sodelovali v razpravi.

Voditelji so za rešitev iz krize sprejeli nove predpise za koordinacijo fiskalnih politik, prisilili so države članice, da so po nemškem vzoru v svoje ustave in enakovredne zakone vnesle določbe o omejevanju zadolževanja v obliki fiskalnega pravila, Evropski komisiji so dodelili več moči pri sankcioniranju držav članic, ki presežejo dovoljeno mejo za javnofinančni primanjkljaj. A ti kratkoročni ukrepi, sprejeti v kriznih časih, niso EU spremenili v federalni sistem, ki bi ji zagotovil večjo politično odgovornost.

Francoski ekonomist Thomas Piketty je dejal, da je nov fiskalni pakt okrepil »tehnokratski federalizem« v EU, ni pa izboljšal širšega institucionalnega okolja, ki je zaradi pravila o odločanju s soglasjem postalo »disfunkcionalno«. Osnovni problem je evropski svet v sestavi predsednikov držav in vlad, ki ne deluje kot drugi dom v odnosu do Evropskega parlamenta, ki predstavlja državljane EU. Evropski svet, ki mu predseduje Herman van Rompuy, namreč o ključnih zadevah, kot je davčna politika, še vedno odloča s soglasjem.

Za politike iz držav članic, ki prihajajo v Bruselj odločat, je težko priti nazaj domov in se soočiti z volivci, če so preglasovani. Piketty zato predlaga, da bi države članice pošiljale v Bruselj odločat več oseb in tako zagotovile več možnosti za kompromis, hkrati pa bi bilo manj možnosti, da bi bil predsednik vlade ali minister preglasovan.

»Dokler bo na zasedanju Evropskega sveta za mizo sedel en voditelj za vsako državo članico, bo težko opustiti pravilo odločanja s soglasjem,« pravi Thomas Piketty. Po njegovih besedah bi bilo treba v odločanje vključiti nacionalne parlamente, le tako bi lahko ukinili pravilo odločanja s soglasjem.

Predsednik belgijske socialistične stranke in župan mesta Charleroi Paul Magnette se s tem ne strinja. Spomnil je, da so te ideje že preskusili in izkazale so se kot neuspešne. Kot primer je navedel parlamentarno skupščino Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je bila ustanovljena v 50. letih prejšnjega stoletja. »Če hočemo biti federalisti, moramo biti konsistentni. Ukiniti je treba pravilo odločanja s soglasjem, okrepiti Evropski parlament in imeti Evropsko komisijo, ki je odgovorna Evropskemu parlamentu, da bo socialistični komisar lahko izrazil svoje mnenje, da je vzpostavljanje bančne unije prepočasno in da mora biti minimalna plača predpisana kot obvezna,« razlaga Magnette.

Evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn ima problem z legitimnostjo, ko državam članicam daje priporočila o občutljivih vprašanjih, kot je pokojninska reforma, je nadaljeval Paul Magnette. Po njegovem prepričanju so priporočila Evropske komisije preveč podrobna in ne dopuščajo »dovolj možnosti za razpravo in kompromis«, zato zvenijo kot deset božjih zapovedi.

»Ko Evropska komisija zahteva, kar je po mojem mnenju slepo varčevanje, bi morali imeti pravico reči, da se ne strinjamo in začeti kritičen dialog s tem organom. Po mojem mnenju je to v demokraciji ključno,« je kritičen Paul Magnette.