Trpljenje mladega Slovenca Brusa

Izšel je četrti del izvirne slovenske stripovske sage Meksikajnarji, ki sta jo leta 2006 zasnovala risar Zoran Smiljanić in scenarist Marijan Pušavec

Izšel je novi albuma izvirne slovenske stripovske sage Meksikajnarji, ki sta jo leta 2006 zasnovala risar Zoran Smiljanić in scenarist Marijan Pušavec. Četrti album nosi naslov Sierra Madre in po mnenju zgoraj podpisanega predstavlja vrhunec tega izjemnega seriala, ki se bo – če bog da – sklenil leta 2015.  Slovenski plačanec Anton Brus v domnevnem Eldoradu ne najde bajeslovnega bogastva, le ogromno trpljenja, ki pa ga naposled pripelje do zveličanja. 

Zoran Smiljanič, ilustrator, stripovski avtor in encikloped vesterna, se je po sledeh Slovencev v vojski mehiškega cesarja Maksimilijana Habsburškega odpravil pred leti, ko je zasledil vojaško pesmico o mesikajnarjih, slovenskih prostovoljcih, ki so se šli s trebuhom za kruhom v Mehiko borit za cesarja. »Slovenci v Mehiki?! Uau! Odkritje mi je butnilo kri v glavo. Nisem še zasledil, da bi zadevo že kdo uporabil v zgodbi. Iz tega štofa bi se dalo narediti izvrsten strip! Ali pa film. In ker na Filmskem skladu najbrž ne bi imeli ne posluha ne proračuna za pustolovsko kostumsko melodramo s primesmi vesterna, sem se odločil za strip. Zakopal sem se v raziskavo in izbrskal vse, kar se je pri nas dalo dobiti. V knjižnici mi je prijateljica Metka poiskala članke iz porumenelih Bleiweisovih novic od leta 1864 do 67, v katerih je neki Franc Kastelic v pismih iz Mehike obveščal slovensko javnost o poteku ekspedicije,« je povedal Smiljanić leta 2006, ko je Mladina žačela objavljati prvi del te izjemne stripovske sage.

Meksikajnarji so v resnici epsko del, ki je zasnovano kot pripoved v petih albumih in skupnem »trajanju« 250 strani. Zgodba je vpeta v žanrski okvir vesterna, kar ne preseneča. Zoran je namreč nor na vesterne. Povedano drugače, Zoran je živa enciklopedija vesterna. »Žal pa vestern kot tak dandanes ne zanima nikogar več. Ne v Ameriki, niti v Evropi, kaj šele v Sloveniji. Zato sem žanr vesterna uporabil zgolj kot okvir zgodbe, ne pa kot izključni žanrski pristop. Strip je nekakšna kombinacija zgodovinskih dejstev, pomešana z nekaterimi elementi vesterna. Vendar pa tista značilna vestern mitologija, kjer en junak postreli kup negativcev, v tej zgodbi preprosto ne klapa. Vse skupaj bo bolj realistično. Fantje, ki so se iz idiličnega slovenskega gnezdeca nenadoma preselili v negostoljubno mehiško puščavo, pač niso bili nobeni veliki heroji. Bili so prestrašeni, zbegani in izgubljeni, kar je normalno. Tukaj klišeji vesterna res nimajo kaj početi. Skratka, bolj Zaklad Sierra Madre kot Divja banda.«

V Mehiko je v drugi polovici 19. stoletja odšlo približno štiristo Slovencev iz nekdanje skupne avstroogrske domovine, ki jih je splet okoliščin povezal z usodo cesarja Maksimilijana Habsburškega, mlajšega brata Franca Jožefa. »Habsburžani so bili po malem vsi čudni tiči, ker so se stoletja poročali med sabo. Maksimilijan je bil romantičen tip liberalnih nazorov, nor na umetnost, arhitekturo in botanične vrtove. Živel je v idiličnem gradu Miramar pri Trstu in čakal na svojo življenjsko priložnost. In jo tudi dobil, ko mu je francoski cesar Napoleon III., nečak slavnega Napoleona Bonaparteja, ponudil možnost, da bi šel za cesarja v Mehiko. Maksimilijan je ponudbo sprejel in odšel čez veliko lužo, njegova pustolovščina pa je postala osnova za mnoge romantične zgodbe, ki so se takrat spletale po Avstroogrskem cesarstvu. Eno od njenih pestrejših poglavij pa so napisali tudi Slovenci.«

Na današnji sončni strani Alp so takrat tolkli precejšnjo revščino. Obljube o denarju, zemlji in ženskah, ki odprtih rok in nog čakajo v daljni Mehiki, so padle na plodna tla, še posebej pri tistih, ki niso imeli kaj izgubiti, in številni Slovenci so se pridružili armadi emigrantov iz celotne monarhije, ki so se na drugi strani sveta nadejali boljšega jutri. Urili so se v ljubljanski Cukrarni, potem so z ladjami iz Trsta odpluli v Vera Cruz, nazadnje pa jih je pogoltnila velikanska in nemirna dežela. Jasno, z dejansko sliko je bilo ob prihodu marsikaj narobe, kar je neizbežen pojav pri vseh visokoletečih obljubah.

Tega, da je šlo za največjo pustolovščino njihovega življenja, pa ni mogel nihče zanikati. »Za Slovence velja, da smo bili od nekdaj udeleženi samo v obrambnih in pravičnih vojnah, vedno smo bili žrtve, ki se borijo za obstoj, ali pa smo bili drobiž na mizah velikih političnih igralcev. Za intervencijo v Mehiki pa to ne drži. Prvič v zgodovini, resda le za kratek čas med letoma 1864 in 1867, smo se vpisali med tako imenovane velike nacije, ki se lahko 'pohvalijo', da so napadale druge. Bili smo del okupatorske, agresorske vojske, ki se je borila proti mehiškim revolucionarjem pod vodstvom Benita Juareza, nezadovoljnim z vsiljeno oblastjo. V treh letih se je sicer vse sfižilo, a vendarle se nas lahko šteje med pristne agresorje, ki so vsaj enkrat izkusili slast podjarmljanja tujih dežel in narodov.«

Pri projektu Meksikajnarji že od samega začetka sodeluje Marijan Pušavec, s katerim je Smiljanić v preteklosti že plodno sodeloval. »Jaz najprej narišem storyboard za eno epizodo, na osnovi katerega Marijan, izjemen poznavalec jezika, zgodovine, slovenskih šeg in navad ter takratnega načina življenja, napiše dialoge, potem pa jih skupaj piliva in usklajujeva. Kakšne prizore zmečeva ven, kakšne dodava naknadno.«

Meksikajnarji so pustolovski strip, ki ga sestavlja pet albumov, poimenovanih po ključnih zgodovinskih krajih, kjer se zgodba dogaja. Prvi je Miramar, drugi Laibach, tretji Meksiko, aktualni četrti Sierra Madre in peti bo predvidoma Queretaro, kjer se je odigralo zadnje dejanje mehiške drame. Obsežen projekt o ljudeh, ki se znajdejo v tujem okolju, je zasnovan dvotirno. En junak je Maksimilijan, drugi pa izmišljeni Slovenec Anton Brus, po domače Kovačev Anton, ki na lastni koži občuti odločitve kronanih glav. »Zgodba najbolje funkcionira sama po sebi, taka, kot se je v resnici zgodila, brez odvečnega dramaturškega pesnjenja. Bil sem v skušnjavi, da bi zgodbo dodatno zasolil z atraktivnimi dramatičnimi prijemi, a me je Marijan na srečo držal nazaj. Moč te zgodbe je ravno v verizmu, to me je na samem začetku tudi pritegnilo pri njej. Ali ni dovolj odštekano in razburljivo to, da so se šli slovenski fantje vojskovat v daljno Mehiko? Hočem reči, naš Anton ne bo postal Maksimilijanov najboljši prijatelj in zaupnik, ne bo mu rešil življenja, na koncu ne bo presenetljivega twista in stvari bodo take, kot so se v resnici zgodile.«