Anna Calvi: One Breath

Britanska avtorica pesmi, pevka in multiinstrumentalistka Anna Calvi je glasbeno javnost navdušila tako rekoč še pred izidom dolgometražnega prvenca pred slabimi tremi leti, potem pa se je to navdušenje le še stopnjevalo. Za prvenec je bila nominirana za nagrado mercury prize, ki jo vsako leto podelijo najboljšim albumom britanskih in irskih glasbenikov in ji jo je tisto leto z izjemnim albumom izmaknila veteranka PJ Harvey, s katero Anno sicer radi primerjajo. Tako rekoč vsi najrelevantnejši (in največji) mediji sedaj pišejo hvalospeve njeni drugi plošči, dobrih sto tisoč ogledov (po enem mesecu!) videa za prvi singel Eliza pa kaže, da medijskemu navdušenju vse bolj sledijo tudi poslušalci.

Calvijeva je vsekakor na dobri poti, da popularnost, ki jo »chart topperjem« umetno krojijo marketingarji, doseže preprosto z dobro glasbo. Povsem upravičeno. Glasbeniki s tako močno, izdelano avtorsko glasbeno vizijo se pač pojavijo le vsakih nekaj let, morda le enkrat v desetletju. Brian Eno, sicer koproducent Anninega prvenca, je šel celo tako daleč, da jo je označil za »največjo stvar po Patti Smith«. Ker je to dejal ob izidu prve plošče, je bilo vse skupaj treba vzeti z rezervo, zdaj, ko je luč sveta ugledal nov album, pa je bolj ali manj jasno, da je tej Enovi hvali verjetno botrovala njegova studijska izkušnja s Calvijevo.

Taka ustvarjalna strast, osredotočenost in brezkompromisnost so lastnosti, ki resnično krasijo le redke glasbenike. Verjetno ji ne bi nihče zameril, če bi ubrala lažjo pot in bi preprosto ustvarila glasbo, ki bi že na prvi posluh nagovorila širši krog poslušalcev. Da ji težav ne dela pisanje konvencionalnejših radijskih hitov, sta potrdila že prva singla z nove plošče – skladba Sing To Me bo v marsikaterem predvajalniku verjetno dobila dosmrtni prostor. Toda izbrala je zahtevnejšo pot. V večini preostalih skladb vajeti pogosto prevzamejo tvisti po zgledu takih ekscentrikov, kot sta Captain Beefheart in Scott Walker, nauki sodobnega skladatelja Steva Reicha, virtuoznost v slogu kitarskih posebnežev Djanga Reinhardta in Jimija Hendrixa ali pa intimnost po zgledu pevk, kot sta bili Edith Piaf in Nina Simone. Torej tiste posebnosti, ki so krasile vse te glasbene velikane, ob katerih je Calvijeva izoblikovala svojo izjemno, izvirno glasbeno vizijo.

Kritiki pravijo, da smo veliko podobne glasbe že slišali, toda resnici na ljubo je glasba, še toliko bolj popularna glasba, že dolgo le ponavljanje in rekontekstualiziranje preteklih glasbenih pogruntavščin, navsezadnje je (prav) to tisto, kar jo dela zanimivo. Še toliko bolj takrat, ko vez s preteklostjo postane tako lepa, elegantna, zvedava in razburljiva, kot jo zna vzpostaviti Calvijeva v svoji glasbi.

Drugi album po navadi nosi težo potrditve uspešnih prvencev – One Breath predhodnika preseže v vseh pogledih!