Veš, nadškof, svoj dolg?

»Ne jamči več, kakor premoreš; če pa že jamčiš, bodi pripravljen dolg poravnati,« piše v Svetem pismu. Ali pa: »Ne bodi med tistimi, ki segajo v roko, med tistimi, ki jamčijo za dolgove.«

Krščanstvo se že od samih začetkov trudi najti pravilen odnos do materialnega sveta. V Bibliji lahko najdemo sodbe o denarju, kreditiranju in dolgovih, ki so v srednjem veku spodbudile razprave o tem, ali lahko kristjani sploh posojajo in si izposojajo denar. A poleg teh lahko v tej knjigi najdemo tudi univerzalne resnice, dolgovi pomenijo odvisnost, suženjstvo, so pot v revščino, kdor je dolžan, ni svoboden, ne more soditi in ne pridigati drugim … Prav zato je apostol Pavel dejal, naj bodo kristjani dolžni le ljubezen, naj ne širijo odvisnosti, ampak neodvisnost.

Kristjani verjamejo, da je Jezus živel, umrl in ponovno vstal, da je s tem poplačal dolgove nas, grešnikov, do boga. Sedaj pa si predstavljajmo obratno. Je mogoče, da naj bi mi »umrli« za dolgove, ki jih je za seboj pustila cerkev?

To vprašanje neposrednega dolga cerkve se je v Sloveniji prvič postavilo januarja 2011. Takrat je italijanski novinar Emiliano Fittipaldi v L’Espressu objavil izsledke posebne revizije poslovnih knjig mariborske nadškofije, ki jo je opravil odposlanec Svetega sedeža Gianluca Piredda. Ker je Fittipaldi objavil, da je slovenska cerkev kriva za polom bibličnih razsežnosti, velik okrog 800 milijonov evrov, so v mariborski nadškofiji pohiteli z demantijem. Tedaj so prvič povedali tisto, kar je avgusta letos ponovil teolog Ivan Štuhec v intervjuju za Dnevnik. In sicer da je govoriti o 800 milijonih dolga približno tako, »kot če bi rekel, da so predsedniki vseh dosedanjih vlad v državi krivi za vse, kar so ’zafurali’ menedžerji v stotih državnih podjetjih«.

Koliko so torej v resnici »krivi« cerkveni dostojanstveniki in koliko cerkvenega premoženja so v resnici »zafurali« škofje?

Mariborska nadškofija naj bi bankam dejansko dolgovala »le 17,4« milijona evrov, so sporočili leta 2011. Pri čemer naj bi zgolj ena tretjina tega zneska odpadla na gospodarske aktivnosti, veliko večino dolga pa naj bi cerkev porabila za vzgojo, izobraževanje in pastoralne dejavnosti. 17,4 milijona je že sama po sebi velika vsota, če pomislimo, da v sosednji Italiji polom bibličnih razsežnosti predstavlja dolg nadškofije v Terniju, severno od Rima, katere zadolžitev znaša 20 milijonov evrov. A teh 17,4 milijona evrov je korak za korakom, mesec za mesecem počasi raslo.

Ko sta se julija letos nadškofa Anton Stres in Marijan Turnšek na željo novega papeža umaknila iz javnega življenja in ko je vodenje slovenske cerkve začasno prevzel administrator, novomeški škof Andrej Glavan, je cerkev sklicala tiskovno konferenco. Na njej je Tadej Strehovec, tajnik slovenske škofovske konference, spet poudaril, da je »potrebno ločiti dolg, ki je vezan neposredno na to nadškofijo, in dolg, ki je vezan na oba Zvona«. Mariborska škofija naj bi imela po njegovih besedah zgolj »27 milijonov evrov« dolga, je rekel. Torej ne 17,4, ampak 27 milijonov evrov. Minila sta dva tedna, ko je Štuhec v že omenjenem intervju razkril novo vsoto. Spet je dejal, da so številke o cerkvenem dolgu, s katerimi operira javnost, prenapihnjene. Po njegovih informacijah ima »mariborska nadškofija sedemintrideset milijonov evrov dolgov«. Torej ne samo 17,4, ne 27, ampak »samo« 37 milijonov evrov. Strehovec, ki smo ga minuli teden prosili za razjasnitev, pa nam je dejal, da ima »po zadnjih podatkih mariborska nadškofija 32 milijonov evrov dolga«.

32   milijonov dolga priznavajo v slovenski škofovski konferenci
70   milijonov dolga trdijo avstrijski revizorji

Vse te številke so napačne. In napačne so zato, ker slovenska cerkev resničnega podatka ne želi ali pa noče javno objaviti. Lani poleti je namreč bivši mariborski nadškof Anton Turnšek napisal pismo graškemu škofu Egonu Kapellariju, vodji škofije Graz-Seckau, v katerem je prosil za pomoč. Kapellari je Turnšku pomoč obljubil, a pod enim pogojem. In sicer da graška škofija sama natančno preveri razmere v Sloveniji. Graška škofija je tako mobilizirala svoje strokovnjake, med drugimi so najeli tudi odvetniško pisarno in skupaj s pomočniki iz Maribora pregledali gospodarski položaj nadškofije. Kot pravi Herbert Beiglböck, gospodarski direktor graške škofije, v intervjuju, ki ga objavljamo v Mladini, so po nekaj mesecih dela že lani septembra dobili razmeroma jasno sliko nadškofijskih dolgov. In sodeč po tej se končni znesek ne ustavi pri Štuhečevih 37 milijonih evrov, ampak pri 70 milijonih evrov.

Mariborska nadškofija ima 37 milijonov evrov neposrednih dolgov, pri čemer so ji banke posodile skupaj 24 milijonov evrov. A poleg tega, kot nam je pojasni Martin Gsellmann iz graške škofije, je nadškofija izdala še več patronatskih izjav (Patronatserklärungen). Najtežji del njihove revizije, so nam pojasnili v graški škofiji, je bilo ugotoviti, ali je šlo v tem primeru zgolj za načelna pisma o nameri (Absichtserklärungen) ali za izvršljive obveznosti. Patronatske izjave so namreč navadno izjave materinskih družb, da bodo izpolnile svojo obveznost do hčerinskih družb, ki pa so lahko zavezujoče in podobne poroštvu ali pa pomenijo zgolj zavezo »z moralnim učinkom«, kot te dokumente opisujejo na Gospodarski zbornici. Po pravnem preverjanju so v škofiji Gradec ugotovili, da gre za prvo vrsto izjav in da je dejanskih dolgov nadškofije za kar 70 milijonov evrov, sama nadškofija pa ima zgolj okrog 30 milijonov evrov premoženja, pojasnjujejo v Gradcu.

Ta informacija, ki so jo razkrili avstrijski revizorji, je presenetila tudi stečajno upraviteljico nadškofijske gospodarske družbe Gospodarstvo Rast Alenko Gril. Sama bi namreč pričakovala, pravi Grilova, da bi nadškofija patronatske izjave prijavila v stečajnih postopkih, v obliki t. i. pogojnih terjatev. »Če nadškofija jamči za določene kredite in ve, da bo na koncu ona morala te dolgove poplačati, bi lahko pričakovali, da potem tudi poskuša to vsoto terjati neposredno od družbe, za katero je jamčila,« pojasnjuje Grilova. Dejansko je namreč nadškofija prijavila zgolj sedem milijonov evrov pogojnih terjatev pri Gospodarstvu Rast, od česar so ji bili priznani trije milijoni, in nobene pri obeh holdingih, Zvon Ena in Dve. Zakaj nadškofija terjatev ni prijavila? Morda zato, sklepa Grilova, ker je poznala položaj Zvonov in je torej vedela, da ne bo iz njihove stečajne mase ničesar več dobila. Zaradi česar se ji razkrivanje svojih obveznosti ni zdelo smiselno.

Sedemdeset milijonov evrov dolgov pomeni civilnopravni konec ali bankrot mariborske nadškofije, to priznavajo tudi v Gradcu, kjer nameravajo prek izvensodne poravnave v višini pet milijonov evrov rešiti zgolj sedež nadškofije in Alojzijevo cerkev. Konkretno to pomeni, da bodo banke zasegle in prodale Andreanum, kjer je recimo danes mariborska enota Teološke fakultete, izgubljeni bodo Kolpingov dom, samostan Studenice, dvorec Betnava, orglarske delavnice, predvsem pa bo nadškofija izgubila vse objekte na Vrbanski 30, kjer sta danes poleg Zavoda Antona Martina Slomška, ki ga vodi Ivan Štuhec, tudi škofijski vrtec, dijaški dom in kjer je poleg gostujoče, državne, biotehniške šole še škofijska gimnazija, glasbena in baletna šola, medgeneracijska akademija Antona Martina Slomška …

Pravilni odgovor na probleme slovenske cerkve ni v duhovnih vajah in poglabljanju v filozofijo. Pravi odgovor je priznavanje napak. Prvi korak k temu pa bi morala biti transparentnost.

Da prihaja neizbežni konec, bi sicer morali zaslutiti že pred dvema mesecema. Konec avgusta je prav zaradi patronatske izjave, ki jo je nadškofija dala banki Raiffeisen, ta mimo stečajnih postopkov že vložila tožbo proti nadškofiji v višini 7,6 milijona evrov (kot smo izvedeli, sicer predvsem zaradi prekinitve zastaranja primera). Nadškofija je tedaj sporočila, da bo poskušala obveznosti poravnati s prodajo nepremičnin. A pogled v zemljiškoknjižni izpisek kompleksa na Vrbanski razkrije, da to ni mogoče, četudi cerkev proda vse svoje nepremičnine. Sodeč po cenitvi geodetske uprave so namreč objekti na Vrbanski 30 vredni pet milijonov evrov, na te nepremičnine pa sta po letu 2011 svoje hipoteke že vpisali banka BKS v višini 5,6 milijona evrov in banka Sparkasse v višini 6,9 milijona evrov.

Poleg materialnega bankrota pa je dobro očitna še moralna zbeganost cerkve. O stanju slovenske cerkve danes v Sloveniji največ izvemo iz avstrijskih in italijanskih virov. Kljub odločitvam Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem iz decembra leta 2001, kjer je RKC pod vodstvom današnjega kardinala Franca Rodeta sprejela odločitev, da mora biti vodenje cerkvenih gospodarskih ustanov »vzor urejenega in preglednega poslovanja« ter da mora cerkev »o gospodarni in namenski uporabi sredstev pošteno obveščati vsaj darovalce«, slovenska cerkev tega ne počne več. Zadnja finančna poročila o svojem poslovanju so nadškofije in škofije v tedniku Družina objavile za leto 2009. Na graški škofiji, od koder poskušajo danes slovensko javnost transparentno obveščati o stanju v mariborski nadškofiji, so nas opozorili na njihovo, avstrijsko spletno stran, posvečeno izključno objavi svojih finančnih poročil.

K temu bi še lahko dodali, da slovenska cerkev pri teh skrivalnicah krši tudi slovensko zakonodajo, kot so nas opozorili v Agenciji za javnopravne evidence in storitve (Ajpes). Verske skupnosti bi namreč morale že od leta 2007 državi posredovati letna poročila o svojem poslovanju. Državi je za leto 2012 poročalo vseh 41 verskih skupnosti, le katoliška cerkev poročila ni oddala in jih ne oddaja. Na Ajpesu pravijo, da je cerkev v skladu z zakonom o računovodstvu iz leta 1999 v prekršku, odgovorni osebi, to je danes administrator Andrej Glavan, pa grozi kazen v višini od 42 do 2100 evrov. To je sicer razmeroma malo, glede na to, da država zaradi nepredložitve letnih poročil cerkvi ne more zaračunati davka od dohodka pravnih oseb od njihove morebitne pridobitne dejavnosti. Pojasnil cerkve glede kršenja zakonodaje do zaključka redakcije nismo prejeli.

Očitno je sicer, da bi se slovenska cerkev danes najraje posvetila zgolj in samo veri. Cerkev si želi, da bi se »duhovi pomirili«, kot poudarja administrator Glavan, ki se je avgusta v intervjuju za Delo spraševal: »Tudi pri NKBM so delničarji izgubili vse, pa nihče ne zahteva nobene povrnitve. Ta zahteva po povračilu je popolnoma nerealna. Ne vem, kje imajo pamet tudi nekateri kleriki, ki o tem govorijo. Od kod naj vzame mariborska škofija? Slovenska cerkev pa nima nobene odgovornosti do tega.«

Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, ki je bil v ključnih letih kot vodja gospodarskega sveta mariborske nadškofije odgovoren za to, da se je nadškofija napihnila v finančnih špekulacijah in se razpočila, pa naj bi se želel »posvetiti filozofiji«, kot je dejal v intervjuju za Radio Ognjišče. Poleg tega naj bi si želel oditi na oddaljeni afriški otok, na Madagaskar, kjer bi svojemu sobratu, lazaristu Pedru Opeki pomagati pri človekoljubnih projektih. Zadnjič je bil Anton Stres na »duhovnih vajah« na Madagaskarju januarja leta 2011, ko je bilo tam poletje, tukaj pa zima, v kateri je novinar Fittipaldi razkril vatikansko poročilo o nadškofijskem dolgu.

Danes je Ivan Štuhec eden izmed zadnjih in najglasnejših predstavnikov cerkve, ki širi misel o tem, da je bila slovenska cerkev po krivici obglavljena, da papež ne razume razmer in da je v ozadju na delu zarota, ki želi cerkvi škodovati. Vendar pa je bivši ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec v svoji »izpovedi«, v pismu, ki ga je poslal vsem cerkvenim dostojanstvenikom, o tem moralnem teologu zapisal: »Dr. Ivan Štuhec … je gojil redne stike z gospodom Simonom Zdolškom, ki je bil kot ključna oseba pri Zvonu Ena holdingu neposredno odgovoren za posle holdinga. Tako je verjetno bil tudi on informiran o bistvenih zadevah in je enako kot ostali člani ŠGS sodeloval pri pripravi okrog 10-milijonskega kredita za Vrbansko 30 v okviru holdingov Zvon Ena in Dva. Tudi on je računal na realno premoženje v Zvonu, ki bo omogočilo pokritje teh kreditov.«

»Ta razumna in preudarna naložba bi prinašala notranje veselje zdaj in v večnosti. Saj so to storili iz ljubezni do Boga in do slovenskega naroda. Bog, ki vidi na skrivnem, jim bo povrnil.« – Poziv vernikom iz leta 1994, naj certifikate vložijo v cerkvene sklade.

Sveto pismo ustanoviteljev cerkve verjetno ni zgolj naključno opisovalo v njihovi skromnosti. Če so slovenski škofje pozabili na te svetopisemske nauke in povezave med vero in materialnim svetom ter se danes sprašujejo, zakaj mora za finančne težave neke nadškofije odgovarjati vsa cerkev, jo lahko spomnimo: Leta 1992 je Slovenska škofovska konferenca – in ne zgolj nadškofija Maribor – imenovala posebno skupino izvedencev, pooblaščenih za ustanovitev banke, v kateri so poleg ekonoma mariborske škofije sodelovali tudi ekonomi ljubljanske in koprske škofije ter drugih župnij ali redov. Na tej podlagi je bila leta 1993 v Mariboru ustanovljena Krekova banka, katere namen je bilo upravljanje cerkvenega premoženja, predvsem z denacionalizacijskimi obveznicami. In leto za tem, leta 1994, so duhovniki po vsej Sloveniji vernike nagovarjali, naj svoje certifikate vložijo v Zavod sv. Stanislava. Češ da bo ljudem ta razumna in preudarna naložba »prinašala notranje veselje zdaj in v večnosti. Saj so to storili iz ljubezni do Boga in do slovenskega naroda. Bog, ki vidi na skrivnem, jim bo povrnil«, so zapisali v reklamnem gradivu. »Smo apolitična družba, naša najpomembnejša prednost je Krekov poslovni sistem, ki prihaja na slovenski finančni trg neobremenjen s preteklostjo in postaja sinonim za stabilno in varno naložbo.«

Krščanski nauk ima k sreči odgovore tudi na najtežje probleme. A pravilni odgovor na probleme slovenske cerkve ni v duhovnih vajah in poglabljanju v filozofijo. Pravi odgovor je priznavanje napak. Prvi korak k temu pa bi morala biti transparentnost.