Edina še suverena veja oblasti?

Na referendumu smo pred desetletjem izglasovali vstop Slovenije v Evropsko unijo. Šlo naj bi za suvereno odločitev. Danes večina nacionalne zakonodaje z najbolj otipljivimi praktičnimi posledicami na vsakdan nastaja v sodelovanju z Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko. Gre za manj suverene odločitve. A če naj izvršilna in zakonodajna veja oblasti ne bi niti imeli izbire drugačnega ravnanja, sodna oblast teh političnih obvez nima.

Človekove pravice, osnovne in iz njih izpeljane, stanejo. Manj denarja posledično pomeni manj pravic. Država varčuje, dviguje davke in pristojbine ter uvaja nove, niža ali črta socialne transferje, draži svoje storitve … Vse to počnejo vlade različnih političnih predznakov, med varčevalnimi ukrepi pa je vedno več takih, ki niso izvedeni v skladu z veljavno zakonodajo. Poglejmo primere: protiustavno znižanje pokojnin v zakonu za uravnoteženje javnih financ, neizplačilo regresa javnim uslužbencem v tem istem zakonu ali pa, najbolj aktualno, odprava plačnih nesorazmerij v javnem sektorju. Vsem je skupno to, da so od države oškodovani morali po pravico na državni organ, na sodišče. In jo tam tudi dobili.

Je sodstvo ravnalo aktivistično? Je ravnalo zoper interese države? V sodstvu naj ne bi bilo prostora za aktivizem, ker je to nevarno. Dovolj aktivizma je v tem, da ravna v skladu z možnostmi, ki jih daje zakonodaja. Da recimo ne pogleda stran. Da ne ravna, kot bi bilo najbolj udobno. Da ne ubere srednje poti, kadar je ni. Da ne pušča vprašanj nedorečenih. Da ni zgolj legitimacija drugih dveh vej oblasti. Lep primer slednjega so izbrisani. Ko so posamezniki iz vrst izbrisanih pravico iskali na sodiščih, so ta njihove tožbe zavračala z obrazložitvijo, da so njihovi zahtevki zastarali. Enako je bilo, verjetno ne naključno, tudi stališče politike, potem pa je Evropsko sodišče za človekove pravice pojasnilo, da gre za napačno tolmačenje. In da je izbrisanim, ki izpolnjujejo določene pogoje, četudi dvajset let pozneje, treba omogočiti dostop do sodišča, kjer lahko zahtevajo povrnitev škode, odškodnine če hočete. Bi bil to sodniški aktivizem, če bi se glede tega sodstvo pravilno odločilo samo že prej? Očitno ne.

Sodstvo se lahko postavi na eno ali drugo stran. Ali pa na nobeno, čemur smo že bili priča v preteklosti. Lahko pa svoje odločanje jemlje resno, kot poslanstvo.

Je mogoče govoriti, da je kazenski pregon politikov in z njimi povezanih t. i. tajkunov, ki so se skoraj dve desetletji zdeli nedotakljivi, aktivizem? Bilo bi krivično. Ne gre namreč za odziv na politične napade na sodstvo, politični nadzor nad sodniki, na zahteve po večji učinkovitosti in hkratnem zmanjševanju sodnega proračuna. Gre – v sodelovanju z drugimi organi pravosodja – za razmeram edino primerno aktivno ravnanje sodstva v okviru veljavne zakonodaje. In to tudi ni podleganje pritisku javnosti, pač pa je bila prav dolgoletna neaktivnost na tem področju razlog za očitke javnosti o obstoju dveh pravnih držav. Neobstoječe za velike in preveč represivne za male ribe. Ni sodniški aktivizem, če sankcionirajo odgovorne, kadar ravnajo neodgovorno. Kot tudi ne, če se sodna praksa zaščite politikov pred kritiko razlikuje od sodne prakse glede običajnih javnih osebnosti. Ker prvi, poleg tega, da si z nastopanjem v javnosti nabirajo volivce, za izrečeno in storjeno nosijo določeno odgovornost. Zato zanje veljajo precej nižji standardi zaščite pred nadzorom javnosti in posledično nižja stopnja zaščite. Je to aktivizem, če njihov položaj tako razume tudi sodstvo? Nasprotno, to je ravnanje, ki se od sodne veje oblasti pričakuje.

V teoriji velja, da ima sodstvo zelo omejeno diskrecijo ravnanj, ker mu meje postavlja zakonodaja. Da torej lahko ravna le v okviru zakonov, pogosto le na en, pravilen način. Pa to ne drži povsem. V okviru veljavne zakonodaje, ki zavezuje vse, ima edino sodstvo priložnost, da razsodi tako ali drugače. Da se postavi na eno ali drugo stran. Ali pa da se ne postavi na nobeno, čemur smo že bili priča v preteklosti. Lahko pa svoje odločanje jemlje resno, kot poslanstvo. V zadnjih letih sodniki tako tudi ravnajo – in če so bili sodniki še pred časom dojeti le kot ena od vej uradništva, danes tega ne more nihče več reči. Postali so sodniki. Pri čemer so sami res dolgo časa lovili ravnotežje. A zdaj se zdi, da ga imajo – in to ni aktivizem, ampak prav tisto, kar naj bi sodstvo bilo.