Celovški dvori

Bil je petek ob devetih zvečer in okoli Celovških dvorov se je sprehajal starejši par, ki je oddal ponudbo za nakup stanovanja in je prišel preverit, ali je tam res leglo kriminala, kot piše v časopisih. Iz nekaterih stanovanj sta sprehajalca slišala kričanje ali glasno pogovarjanje, asfaltna površina pod bloki pa je bila skoraj prazna. Trije otroci, dovolj stari, da niso potrebovali nadzora staršev, so se družili ob igralih in eden od njih se je od časa do časa z rolerji pognal od enega konca kompleksa do drugega in nazaj, na progi pa ga je oviralo le kolo s prerezanimi gumami, ki je že vsaj od dopoldneva ležalo na istem mestu sredi naselja. Na eni od klopi so sedeli trije najstniki in se pogovarjali.

Tako kot stanovalka, s katero se je par pogovarjal, tudi policisti zagotavljajo, da Celovški dvori niso nič posebnega. Policisti seveda poznajo anonimke o neupravičenih vselitvah v prazna stanovanja, organizirani prostituciji, igrah na srečo in preprodaji drog, a konkretnih podatkov še niso zbrali. Na anonimno številko glede Celovških dvorov sploh še ni poklical nihče. »Vsekakor so že v Šiški druga območja, kamor je policija napotena pogosteje,« pravi Vinko Stojnšek iz ljubljanske policijske uprave.

Konec avgusta letos je bil komandir Policijske postaje Šiška na sestanku z lastniki stanovanj in je povedal, da so v Celovških dvorih v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 27-krat posredovali zaradi kršitev javnega reda in miru ter obravnavali devet poškodovanj tuje stvari, tri vlome v stanovanja, šest vlomov v vozila, 21 vlomov v kleti ter več tatvin registrskih tablic. Tam so našli in zasegli dve ukradeni osebni vozili ter več registrskih tablic.

Policija takih neuradnih seznamov kaznivih dejanj in prekrškov za druga naselja nima, saj jih nikoli ni zbirala. Za Celovške dvore je to naredila prvič, prav zato, ker se tamkajšnji varnostni problemi v javnosti tako poudarjajo.

Anonimna sporočila, objavljena v medijih, so sumljiva. Na eni od fotografij, objavljenih prejšnji teden, je prezračevalni jašek, pod katerim so odtisi podplatov, kar naj bi prikazovalo, kako ljudje vstopajo v prazna stanovanja, vendar nobeden od jaškov ne vodi v katero od stanovanj. Na drugi fotografiji so tulci nabojev ter tarče, a policija pravi, da tam nikoli ni nihče streljal. Videoposnetki naj bi dokazovali, da se je nekdo v garažo pripeljal z avtomobilom, na tla odložil tarče in tulce ter jih fotografiral. Zakaj bi kdo želel, da je ta soseska videti tako grozno, ni jasno.

Statusni pomen naselja

V Celovških dvorih je 833 stanovanj, 32 poslovnih prostorov in 1800 parkirnih mest. Prostora je za okoli 3500 stanovalcev, a je zasedenih le 477 stanovanj, v katerih živi približno 1400 oseb, praznih pa je tudi večina poslovnih prostorov. Večina zasedenih stanovanj, 426, je v lasti Mestne občine Ljubljana, ta jih oddaja za neprofitno najemnino.

Stanovanja, ki se jim je včasih reklo socialna, danes pa neprofitna, so zgoščena ob vhodih bliže Celovški cesti oziroma ob gradbeni jami med Celovškimi dvori in Celovško cesto. Neprofitna stanovanja v Sloveniji ne pomenijo samodejno segregacije, saj se oddajajo osebam brez prihodkov, ki najemnine ne plačujejo (tako imenovana lista A), pa tudi osebam, ki prispevajo del najemnine (lista B). Neprofitna stanovanja dobivajo pripadniki najnižjega sloja, med katerimi je veliko brezposelnih, in tudi pripadniki srednjega sloja, med katerimi so celo ljudje z nadpovprečnimi plačami. V Celovških dvorih je, tako kot v drugih ljubljanskih soseskah z neprofitnimi stanovanji, najemnikov z liste A približno enkrat več kot tistih z liste B.

Taka razdelitev v času naraščajoče družbene razslojenosti verjetno ni najboljša. »Z vidika lastnika je logično, da ima v stavbi večjo koncentracijo svojih stanovanj, ker jih tako laže upravlja. Vendar ima lahko velika koncentracija ljudi z nizkimi prihodki negativne posledice, saj imajo njihov otroci manj možnosti za integracijo,« opozarja Srna Mandić iz Centra za preučevanje družbene blaginje. Za revne otroke je namreč druženje z vrstniki iz drugačnih okolij priložnost, da nadomestijo nespodbudno okolje svojih družin.

Celovški dvori so v nekaj letih dosegli vso zloglasnost Fužin, hkrati pa se po kakovosti bivanja verjetno nikoli ne bodo mogli primerjati z njimi.

V Šišenskem centru za socialno delo se je ob naselitvi Celovških dvorov »precej povečal obseg dela«, pove v. d. direktorice Alenka Lovišček. Podobno količino ali še več dela imajo socialni delavci v drugih soseskah, kjer je veliko neprofitnih stanovanj. A pomembneje kot konkretne socialne in gmotne stiske družin in konkretni dogodki, ki so njihova posledica in vplivajo na življenje soseske, je, da so k sobivanju prisiljeni različni družbeni sloji.

»To je kapitalizem,« je jasno strokovnjaku za prostorsko sociologijo dr. Marjanu Hočevarju, »povečuje se neenakost in družbeni status postaja vse pomembnejši.« Ponudi primer ljubljanske soseske Fužine. »Neki direktor si ne more privoščiti, da bi živel v Fužinah, tako kot si ne more privoščiti, da bi se na sestanek pripeljal s katrco,« pravi. Sploh ni pomembno, da so tlorisi stanovanj v fužinskih blokih zelo sodobni in jih je mogoče s pregradnimi stenami dobro prilagajati, kot ni pomembno, da ima soseska ogromno zelenih površin in sprehajalnih poti ali da otroci hodijo v šolo po kratkih in varnih poteh. Pomembno je samo, kaj si o Fužinah misli družbena skupina, katere član želiš biti.

V Celovških dvori je Hočevar obiskal prijatelja, profesorja na neki naravoslovni fakulteti, ki svoje stanovanje prodaja. »Ne more parkirati avtomobila na svojem parkirnem mestu, in ko je ugotovil, kdo mu ga je zasedel, mu je ta rekel, naj bo raje tiho, ker ima on tam pet starih avtomobilov, ki jih odprodaja po delih,« razlaga Hočevar. In čeprav je morda preprodaja avtomobilov po delih iz garaže domačega stanovanjskega bloka za nekoga edina dejavnost, s katero zasluži za preživetje, je to lahko za njegovega soseda razlog za odselitev, pa tudi če ima nekaj metrov naprej na voljo drugo parkirno mesto.

»Segregacija se pojavi, ko obstajata dve populaciji z različnimi interesi in razmerji. Ko je na kupu veliko revnih, se tisti, ki niso revni, počutijo ogrožene od njih,« pojasnjuje Hočevar in dodaja, da je ta občutek ogroženosti lahko povsem brez podlage v dejanskem dogajanju. »Nekaterih ljudi nič ne briga, da v Fužinah ni nič več kriminala kot drugod, slišali so, da je tam kriminal, da so ’čefurji’, da poslušajo ’tisto njihovo glasbo’ … Slišali so, da se tam nekaj dogaja, in nočejo, da njihov otrok odrašča v okolju, kjer se mu lahko kaj zgodi. Čisto vseeno, ali se tam res kdaj kaj zgodi ali pa nikoli nič.«

Urbanizem ovira dobiček

Celovške dvore je s sociološkega vidika torej mogoče primerjati z drugimi naselji v Sloveniji, v arhitekturnem smislu pa so novost. Kompleksa s tako gostoto stanovanj v državi ni.

Pred desetletji so se soseske z veliko stanovanji v Sloveniji gradile na širšem območju, tako da je med bloki ostalo dovolj površin za parke, igrišča za otroke in šport, vrtce in šole. »Pred 20 leti so nekateri ugotovili, da je urbanistična stroka v svobodni tržni ekonomiji samo ovira za razvoj,« je kritičen arhitekt Andrej Hrausky, ki je od leta 1982 do 2010 sodeloval pri oblikovanju vseh zakonov s področja arhitekture. »Ko rečem ’razvoj’, mislim dobiček,« poudarja.

Za Celovške dvore ni kriv samo profit, ampak tudi potreba po neprofitnih stanovanjih. Ljubljanski in republiški stanovanjski sklad sta, že ko je bila po stečaju Avtomontaže leta 2002 na voljo parcela, kjer so danes Celovški dvori, tam videla samo stanovanja. V Vegradu, ki je v projekt uradno vstopil leta 2007, pa so res gledali zgolj skozi denar. Tristo stanovanj je bilo že s predpogodbo obljubljenih skladoma po 1350 evrov za kvadratni meter in v Vegradu so izračunali, da morajo, če želijo priti na pozitivno ničlo, druga stanovanja prodati po 2500 evrov za kvadratni meter. Od prodaje teh stanovanj in hotela, ki je bil načrtovan ob Celovški cesti, je podjetje pričakovalo precejšen dobiček.

Stanovanja so začeli prodajati marca 2008 in v dveh mesecih so po 2700 do 3200 evrov za kvadratni meter dobili kupce za 65 stanovanj. Potem pa se je začela kriza. Banke prihodkov, ki jih je gradbinec pričakoval od kupcev, niso želele nadomestiti, kaj šele, da bi začele financirati gradnjo hotela. Vegradu je Celovške dvore uspelo dokončati vsaj toliko, da je zanje pridobil uporabno dovoljenje, a je šel že mesec za tem v stečaj.

Med stanovalci Celovških dvorov so najrevnejši za zdaj v večini. Taka zgoščenost ljudi z nizkimi prihodki pa ima lahko negativne posledice.

Bojanu Klenovšku, stečajnemu upravitelju Vegrada AM, prek katerega je Vegrad gradil Celovške dvore, je po treh letih stečajnega postopka uspelo šele letos, ko je ceno spustil na 1500 evrov za kvadratni meter, prodati prvih sto stanovanj. Zdaj zbira ponudbe za preostalih 266 stanovanj in je optimističen. »Cena je tako privlačna, da zasenči vse druge probleme,« pove.

170 avtobusov pred zajtrkom

Problem, ki ga je zelo težko zasenčiti, je okolica. Če gledate risbe Celovških dvorov iz leta 2006, se od tega, kakršni so danes, razlikujejo samo po tem, da je danes namesto narisanih zelenih površin med bloki asfalt. Okolica pa je popolnoma drugačna.

Na risbah izpred sedmih let med Celovškimi dvori in Celovško cesto ni globoke gradbene jame, ki jo že pet let obkrožajo Vegradove gradbene ograje, ampak 12-nadstropni poslovni hotel s petimi zvezdicami. Proti obvoznici ni ogromne zapuščene gradbene parcele s podrtijo, v kateri se pozimi zadržujejo brezdomci, ampak sto milijonov evrov vredno nakupovalno središče. Na drugi strani ni glavne postaje avtobusov ljubljanskega potniškega prometa, s katere vsako jutro med pol peto in pol sedmo zapelje 170 avtobusov.

Avtobusna remiza bi morala biti s te lokacije že zdavnaj preseljena na obrobje mesta, ampak občina nima denarja. Spar, ki naj bi gradil ob obvoznici, se izgovarja na počasno pridobivanje gradbenih dovoljenj, a vprašanje je, kdaj bo v Ljubljani spet ekonomsko upravičeno graditi nakupovalna središča. Po zadnji spremembi občinskega prostorskega načrta velike gradbene jame ob Celovški cesti ne bo zapolnil hotel, ampak 21-nadstropna stolpnica. Vendar Hypo Leasing ne najde investitorja, ki bi jo zgradil.

Tudi temu bi lahko rekli kapitalizem, v katerem se prostorsko načrtovanje prepušča zasebnim investitorjem in njihovi sli po dobičku. Tudi če bo vsa okolica Celovških dvorov nekoč videti, kakor je bilo zamišljeno, bo treba prečkati Celovško cesto, da bi prišli do večje zelene površine.

Nikoli ne bo geto

Druge težave stanovalcev Celovških dvorov so lažje rešljive. Zaradi kraj so se na primer stanovalci najbolj pritoževali leta 2011. Izginjala so kolesa, iz kleti pa smuči. Kadar so se ljudje vseljevali, naj bi bilo izginjalo pohištvo takoj, ko ga niso imeli na očeh. Neznanci naj bi bili celo otrokom kradli igrače. Stečajni upravitelj Vegrada AM Bojan Klenovšek je zato takrat najel varnostnike. »Po dveh mesecih so se stvari umirile in zdaj niso več potrebni,« pravi.

Danes je največja težava garaža za obiskovalce, ki je odprta za kogarkoli. Po njej včasih mladina divja z mopedi in skuterji, nekdo pa jo je izkoristil kot odlagališče za odpadne avtomobile. Ta problem nameravajo rešiti tako, da bodo garažo zaprli in odprli jo bodo lahko le stanovalci prek domofona.

Vandalizem, ki se kaže v izpraznjenih gasilnih aparatih ter v grafitih na zunanjih stenah in hodnikih, se bo morda odpravil kar sam, ko bodo zasedena še preostala stanovanja. Več stanovalcev pomeni večjo verjetnost, da vandala kdo vidi.

Vendarle je danes to najzloglasnejša soseska v Sloveniji. Klenovšek na spletni strani Celovške dvore oglašuje, češ da so v njih na voljo najcenejša nova stanovanja v državi, a vprašanje je, ali mu ne bo treba cene še znižati.

»Neizbežno je, da se bo v Celovških dvorih naselilo še več ljudi iz podobnega družbenega sloja, da se bodo torej stanovalci v tem smislu homogenizirali,« je prepričan Hočevar, a dodaja, da v Sloveniji socialne razlike, čeprav se povečujejo, niso tolikšne, da bi lahko prinesle kakšne večje bivalne težave. Celovški dvori se verjetno nikoli ne bodo mogli primerjati z degradiranimi soseskami za revne ali etnične manjšine, kakršne poznajo v drugih državah. Ampak če ne želimo, da bi kaj takega kdaj res imeli, se lahko iz Celovških dvorov veliko naučimo.