Darko Končan: »Davek na nepremičnine je bistveno milejši ukrep, kot bodo rezi, ki nas bodo doleteli, če se nam zgodi grški scenarij.«

To, kar dela Karl Erjavec, je slabše od preračunljive strankarske politike, to je čisto politikantstvo.

Darko Končan se je za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka zavzemal že pred več kot desetletjem, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za finance. Zdelo se mu je krivično, da samo del lastnikov nepremičnin plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Enako razmišlja še zdaj, ko na davčno politiko države gleda od zunaj, kot zasebni davčni svetovalec. Prepričan je, da je s tem davkom bremena gospodarske krize mogoče bolj solidarno porazdeliti med vse socialne sloje, kot če bi se vlada odločila, da proračun pokrpa s kriznim davkom.

O nepremičninskem davku se govori že 15 let, pa ga še vedno nimamo in tudi zdaj slabo kaže, da ga bomo dobili. Ste pričakovali tak silovit plaz kritik in nasprotovanj, celo iz koalicijske stranke DeSUS, ki je predlog zakona na vladi sprva podprla, nato pa ga je njen predsednik Karl Erjavec javno raztrgal?

To, kar dela Karl Erjavec, je slabše od preračunljive strankarske politike, to je čisto politikantstvo. Gre za osebo, ki si je za uresničitev svojih ambicij in delno ambicij stranke ponovno vzela državo za talko. Za nasprotovanje pa seveda ni kriva samo politika. Krivi so tudi novinarji, ki včasih iz neznanja, še večkrat pa iz malomarnosti širijo napačne informacije. Javnost strašijo, da se bo davčno breme povečalo za štirikrat, petkrat, celo šestkrat, kar absolutno ne drži! Po ocenah stroke naj bi bilo breme v povprečju večje za približno 50 odstotkov. Je pa res, da bo breme absolutno večje za vse tiste lastnike nepremičnin, ki doslej niso plačevali nič ali neupravičeno malo – takšnih je, verjemite mi, kar dosti. Nepremičninski davek bi lahko uvedli že v času Pahorjeve vlade, če ne bi temu izrecno nasprotoval minister Križanič zaradi populizma v začetku mandata, kasneje pa je bilo že prepozno. Ko se je kriza začela in pokazala zobe, je tudi njemu postalo jasno, da se brez povečanja prilivov in hkrati brez rezanja izdatkov proračunska igra ne bo izšla. Tudi sedanja vlada o uvedbi nepremičninskega davka ne bi resno razmišljala, če ne bi bila soočena s katastrofalno proračunsko luknjo.

Ali ni tvegano, da vlada vse stavi na nepremičninski davek? Če propadeta eno ali dve večji podjetji, bo to tako oklestilo davčne prilive, da vladi navkljub nepremičninskemu davku ne bo uspelo zapreti proračuna.

Če tako ali tako nič ne pomaga, je najboljše, da takoj kolektivno vržemo puške v koruzo. Noben ukrep nas ne bo rešil v celoti, to je jasno! Reši nas lahko samo gospodarska rast, ki pa se ne bo zgodila takoj ali po čudežu. Vlada skuša narediti vse, da bi se izognila prošnji za mednarodno finančno pomoč. Bodimo realni: davek na nepremičnine je bistveno milejši ukrep od rezov, ki nas bodo doleteli, če se nam zgodi ciprski, ali še huje, grški scenarij. V tem primeru bodo žrtve veliko hujše, saj bo Bruselj zahteval drastično rezanje plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih transferjev. Če zdaj za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačujete 90 evrov na leto, boste po novem odšteli približno še enkrat toliko. Sliši se veliko, toda to pomeni le dodatnih 7,5 evra na mesec. Je to res neka neznosna žrtev? Zaradi tega davka ne bo nihče propadel in nihče ne bo izseljen. Ne trdim, da se nismo v tej krizi že marsičemu odpovedali, a treba je priznati, da imamo še zmeraj razmeroma soliden socialni standard.

Uvedba davka na nepremičnine ni nujna samo zaradi krpanja proračunske luknje. Trenutno je to res v ospredju, ne more pa biti to izključni razlog.

Saj tudi ni. Sedanji sistem obdavčitve je neenakopraven, nepregleden in zastarel. Za vrednotenje nepremičnin se uporablja 30 let star točkovni sistem! Nekatere občine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sploh niso uvedle, raje se zanašajo na to, da jih financira država prek finančne izravnave. Celo v občinah, ki nadomestilo imajo, se dogaja, da ga ne obračunavajo vsem. Znani so primeri, ko v isti ulici eni lastniki hiš nadomestilo plačujejo, drugi pa ne. Je to pravično? Ker nadomestilo plačujejo samo nekateri, občine stopnje nadomestila nenehno dvigujejo. Torej so tisti, ki nadomestilo plačujejo, udarjeni dvakrat. Zakaj se je začelo razmišljati o uvedbi nepremičninskega davka? Ker je popis razkril, da je nepremičnin najmanj še enkrat več, kot se je do tedaj domnevalo. Praviloma je nepremičninski davek res vir lokalnih skupnosti. Toda če državi ne teče voda samo v grlo, ampak že prek glave, je razumljivo, da si bo del tega davka prisiljena vzeti zase. Sprva je bilo predvideno, da bi občine dobile 90 odstotkov prilivov, država pa samo deset. Toda zaradi akutnega stanja v proračunu se je vlada odločila za delitev v razmerju pol-pol. Pri čemer bodo občine v prvih treh letih dobile samo toliko denarja, kot so ga že doslej pobrale z nadomestilom, vse ostalo pa bo vzela država. To tudi pomeni, da občine, ki nadomestila doslej niso pobirale, v prvih treh letih ne bodo dobile niti centa od nepremičninskega davka, čeprav ga bodo njeni občani individualno in tudi občina morali plačevati. Tako je vlada utišala hude kritike občin, ki so napadle nepremičninski davek in vztrajale, da bi morali ohraniti stari sistem, češ da deluje dobro.

Kmet, ki ima tri krave in namolze 5000 do 7000 litrov mleka na leto, bo plačal toliko davka, kot stane 90 litrov mleka v trgovini – to je okoli sto evrov.

Je obdavčitev nepremičnin manjše zlo od kriznega davka? Erjavec trdi, da bi bil krizni davek pravičnejši.

Karl Erjavec očitno ne ve, kaj naj bi bilo bistvo kriznega davka. Krizni davek bi upokojence še bolj prizadel. Niso vsi upokojenci lastniki nepremičnin, zato tudi ne bodo vsi plačali nepremičninskega davka. Medtem ko bi krizni davek po žepu bolj ali manj udaril vse upokojence, razen če ne bi DeSUS spet zahteval kakega odpustka. Z davkom na nepremičnine je mogoče bolj solidarno porazdeliti bremena krize, saj se odvzame samo tistim, ki imajo dejansko neko materialno premoženje. Krizni davek pa se obračunava od aktivnih dohodkov – plače, pokojnine, nagrade, avtorskega honorarja –, kar pa pomeni, da bi prizadel delavce, upokojence in tudi mlade. Še najmanj bi ga občutili premožni, ki si lahko izplačujejo nizke plače, imajo pa razmeroma veliko premoženja. Poleg tega je krizni davek tehnično zapleten in ga je težko pobirati. Težave bi se pojavile pri samostojnih podjetnikih in obrtnikih, saj ti nimajo klasične plače. Od česa bi se jim trgal krizni davek? Od lanskih rezultatov? Lastniki uspešnih podjetij bi si namenoma izplačali čim nižje plače, zato da bi breme kriznega davka premostili. Utrpela pa bi široka masa, ki že zdaj nosi levji delež stroškov krize. Na televiziji je bil izpostavljen primer upokojenke s 600 evri pokojnine, ki za svojo hišo plačuje 80 evrov nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, po novem pa bo morala plačevati 160 evrov davka. Uboga reva, je bilo rečeno, s tako bedno pokojnino ne bo zmogla plačevati davka, država ji bo hišo vzela, ona pa jo je nameravala zapustiti sinu. Ob tem pa ni bilo rečeno, da zakon za socialno šibkejše predvideva vrsto varovalk, ki jih je vlada prav za upokojence z nizkimi dohodki v zakon vnesla kot politični kompromis. Poleg teh je civilni odbor strokovnjakov s področja davkov in nepremičnin, v katerem sem tudi sam, predlagal še davčno posojilo oziroma davčni dolg. Država bo na nepremičnino lahko vpisala davčni dolg, kar se dogaja že zdaj, denimo ko starostniki nimajo denarja za plačevanje doma za ostarele, dolg pa potem poplačajo z zamikom ali pa ga poplačajo dediči oz. postane občina ali država lastnica nepremičnine. Če bo ta upokojenka živela še dvajset let in se ji bo ves ta čas nabiral davčni dolg, bo ob dedovanju davčni dolg z obrestmi vred znašal največ kakšnih 2500 evrov, ob tem, da je hiša vredna 70 tisoč do 80 tisoč evrov!

Torej davčnega dolga ne smemo razumeti kot svojevrstno konfiskacijo?

Nikakor ne. Prav alergičen sem na besedo konfiskacija, ker ne gre za to, da bi država karkoli zaplenila. Nihče ne bo zaradi davčnega dolga prisiljen kar tako ali takoj prodati svojega osnovnega bivališča. Davčni dolg lahko že sproti ob skrbi za starše poravnajo otroci, če ne zmorejo, pa ob dedovanju dediči. Po slovenskih predpisih so otroci ob določenih pogojih dolžni skrbeti za svoje starše, če slednji nimajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje. Če zavezanec ne bo hotel ali mogel plačati davka, se bo lahko prostovoljno odločil, da država na njegovo nepremičnino v zemljiško knjigo vpiše davčni dolg. Plačilo davka se bo tako uresničilo šele ob zamenjavi lastništva. Če novi lastnik ne bo plačal davka, bo država nepremičnino lahko prodala na dražbi, nato pa bo od kupnine vzela samo toliko, kolikor bo znašal davčni dolg, medtem ko bo preostali del kupnine dobil novi lastnik. To pa ni edina varovalka za zaščito socialno šibkejših. Prejemniki oz. upravičenci do denarnih socialnih pomoči in do varstvenega dodatka bodo upravičeni do 50-odstotnega znižanja obveznosti za nepremičnino, v kateri stalno živijo. Podatek o teh lastnikih nepremičnin bo davčna uprava dobila iz evidence upravičencev do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Zavezanci, ki jih v registrih ni, pa davka ne bodo zmogli plačati, si bodo lahko pomagali z davčnim odlogom in pa z odpisom dolga. Seveda bo tu upoštevan socialni položaj zavezanca. Davčni dolg se ne bo odpuščal kar vsem po vrsti, to bi bilo nesmiselno.

Je pomanjkljiva baza podatkov dovolj dober razlog, da se zakon zavrne?

Absolutno ne. Prav uvedba davka bo tista nujno potrebna prisila, zaradi katere se bo baza podatkov izboljšala. Enkrat je treba začeti. Jasno je, da so v evidenci geodetske uprave tudi napake, med drugim zato, ker so nekateri lastniki pri popisu nepremičnin namenoma navedli napačne ali pomanjkljive podatke. Veliko napak je nastalo tudi pri prenosu podatkov v računalnike. Takšne napake se dajo odpraviti. Ocena je, da je v evidencah do pet odstotkov tehničnih ali strokovnih napak. Pa tudi, če je teh napak deset odstotkov, je še vedno 90 odstotkov podatkov pravilnih. Bistvena novost v zadnji verziji zakona je, da bo možna polna pritožba na davčno odločbo. Če bo lastnik nepremičnine menil, da so podatki v evidenci napačni, se bo lahko pritožil. Če bo svojo pritožbo dobro utemeljil, bo davčni organ dolžan opraviti pregled dejanskega stanja na terenu, nato pa od geodetske uprave zahtevati, da podatke v evidenci ustrezno popravi.

Je eden od razlogov za ostre kritike tudi pomanjkanje zavedanja, da nepremičnine ne prinašajo samo pravic, temveč tudi in predvsem dolžnosti, ki iz lastnine izhajajo?

Vsekakor. Slovenija ima največji delež lastniških nepremičnin. Pomenljivo je, da med lastniki prevladujejo upokojenci in da na starejše pride skoraj še enkrat toliko uporabnih stanovanjskih površin kot na mlade. To popotnico smo prinesli iz socializma in močno vpliva na našo mentaliteto. Posledica socializma je tudi, da imamo zelo slabo razvito davčno kulturo. Ne zavedamo se, da se iz davkov napajajo javne storitve. Ne trdim, da se vsa javna sredstva koristijo racionalno. A dejstvo je, da država ne more delovati, če se nič ne prispeva. Slovenija je kljub gospodarski krizi ohranila visoko raven socialne zaščite. Ampak takoj, ko se omeni davek na nepremičnine, že vpijejo: hišo sem zgradil z lastnimi žulji, zdaj pa mi jo država hoče vzeti. Če bi bili pošteni, bi morali priznati, da večina ni gradila ravno v skladu s prejšnjimi predpisi. Gradilo se je brez računov, špekuliralo se je z naročilnicami, stanovanjske zadruge so bile namenjene temu, da se je lahko kupovalo brez prometnega davka ... Ustvarili smo si veliko materialno premoženje, ob tem pa pozabili, da to premoženje prinaša tudi obveznosti.

Precej lastnikov nepremičnin je napovedalo, da bodo davčno obremenitev skušali prek višje najemnine prevaliti na najemnike, kar bo še poslabšalo že tako slab položaj mladih.

Vedno se vsak davek prenese na končnega potrošnika. To je jasno. Je pa hkrati treba upoštevati, da se bo zaradi davka na nepremičnine bistveno povečal trg najemniških stanovanj, kar bo posledično vodilo v padec cen. Nikjer pa najemna stanovanja niso zastonj, tudi v najbolj socialno občutljivih evropskih državah ne.

Če kmetje mislijo, da neplodna zemljišča niso nič vredna in so jim zgolj v breme, zakaj jih potem ne poklonijo?

Bivšemu guvernerju Banke Slovenije Marku Kranjcu se zdi problematično, da se bo davek odmerjal od posplošene tržne vrednosti nepremičnin, češ da je metoda množičnega vrednotenja nepremičnin subjektivna.

Strinjam se, da modeli množičnega vrednotenja postavljajo tržno vrednost na stranski tir. Toda kaj je alternativa? Tega žal tudi cenjeni prvi finančni minister ne pove. Bomo za vsako stanovanjsko nepremičnino ugotavljali dejansko tržno vrednost in kako, če na trgu ni skoraj nič prometa z nepremičninami? Bomo uporabili stroškovni vidik, se pravi, da bodo cenilci na terenu za vsako zgradbo ugotavljali vrednost? To ne bi bilo le zelo zamudno, ampak tudi zelo drago. Tudi druge države tega davka ne odmerjajo od dejanske tržne vrednosti nepremičnin, ker je to nemogoče.

Kmetje govorijo o katastrofalno visokih zneskih, nekateri naj bi plačevali celo deset tisoč evrov davka na leto.

Gre za hudo pretiravanje. Nobene od številk niso podprli s konkretnimi dokazi. Upor kmetov je po svoje razumljiv, če vemo, da danes večina kmetov ne plačuje davka od katastrskega dohodka, če pa ga že plačujejo, so zneski nizki. V resnici jih davek na nepremičnine ne bo pretirano udaril po žepu. Vlada je v zakon namreč vnesla maksimalno kapico, po kateri davek na hektar kmetijskega zemljišča v prihodnjem letu ne bo smel preseči 25 evrov, davek na hektar gozdnega zemljišča pa ne bo smel preseči deset evrov. Izračuni kažejo, da bo kmet, ki ima v lasti dvanajst hektarjev gozda – to je sicer statistično povprečna velikost slovenske kmetije, plačal toliko davka, kolikor bo zaslužil s prodajo dveh kubičnih metrov drv. Kmet, ki ima tri krave in namolze pet tisoč do sedem tisoč litrov mleka na leto, pa bo plačal toliko davka, kot stane 90 litrov mleka v trgovini, se pravi okoli sto evrov. Dejansko največjo korist zaradi tako maksimiziranih zneskov davka bodo imeli veliki lastniki gozdov, to pa so pri nas državni sklad, rimskokatoliška cerkev in denacionalizacijski upravičenci.

Ali drži vsaj to, da bo davčno breme pri nas bistveno večje, kot je denimo v Avstriji ali Nemčiji?

Ne bo bistveno večje. Bo pa relativno večje, saj so povprečne plače v Avstriji in Nemčiji znatno višje kot pri nas. Ampak upoštevati je treba, da je treba v drugih državah plačevati davke od katerekoli dejavnosti, tudi kmetijske, pri nas pa država kmetom zaradi nizkega že vrsto let ne revaloriziranega katastrskega dohodka plačuje socialne prispevke in subvencionira njihovo dejavnost.

So kakšni odpustki predvideni tudi za podjetja? Cilj vlade gotovo ni, da podjetja s tem davkom pahne čez rob ...

Podjetja imajo po zakonu o davčnem postopku že zdaj pravico do začasne odložitve ali obročnega plačila davčnega dolga. Ko gre za davek na nepremičnine, bi bila odložitev plačila sprejemljiva samo v primeru, da je poslovanje podjetja ogroženo iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi objestnosti poslovodstev ali zaradi tajkunstva. Če je podjetje za poplačilo svojih terjatev dobilo denimo tri stanovanja v Celovških dvorih, pa jih zaradi premalo povpraševanja ne more prodati, je prav, da ga začasno oprostijo plačila nepremičninskega davka za ta tri stanovanja oziroma da se ta davčni dolg izterja šele, ko podjetje stanovanja proda.

Bi moral začasni odpustek veljati tudi za banke, ki so zaplenile stanovanja propadlim gradbincem?

Tu je zadeva bolj zapletena. Država ne sme dajati potuhe za kredite, ki so jih banke odobrile brez realnih zavarovanj ali celo zaradi korupcije odgovornih oseb pri odobravanju ne dovolj zavarovanih posojil. Pomoč države je sprejemljiva samo, če je bil kredit odobren na podlagi realnih zavarovanj, banka pa je zaradi stečaja podjetja postala lastnica stanovanj.

Zdi se mi krivično, da se je davčna osnova znižala na 85 odstotkov samo za stanovanjske nepremičnine, ne pa tudi za poslovne in industrijske.

Saj je res krivično. Stroka že od začetka zagovarjala stališče, da bi morali davčno osnovo za vse nepremičnine znižati na 80 odstotkov, zato da bi čim bolj izničili napake modela množičnega vrednotenja nepremičnin in se tako izognili pretiranemu številu pritožb. Da se je znižala davčna osnova za stanovanjske površine, je sicer logično, saj bo teh med vsemi obdavčenimi nepremičninami največ. Ne bi pa bilo nič narobe, če bi enako ravnali tudi pri poslovnih in industrijskih zgradbah.

V Gospodarski zbornici Slovenije trdijo, da bo nepremičninski davek pohabil gospodarstvo. Davčna stopnja za poslovne in industrijske objekte bo namreč 0,75-odstotna, občine pa jo bodo imele pravico še dodatno dvigniti.

Po izračunih ministrstva za finance bo ta davčna stopnja agregatno pomenila dvig davčnega bremena za podjetja za približno 30 odstotkov glede na sedanje nadomestilo. Nimam razloga, da tem izračunom ne bi verjel. Prepričan sem, da podjetja ne bodo plačevala sedemkrat ali osemkrat več davka od tega, kar plačujejo zdaj.

Dober finančni učinek zakona je lahko dosežen samo z nič ali zelo malo oprostitvami. Po tej logiki sakralnih objektov in kulturnih spomenikov ne bi smeli izvzeti iz obdavčitve.

Izločitev sakralnih objektov je bila politikantska odločitev. Kulturne spomenike pa so tem pridružili samo zato, da bi pred javnostjo lažje upravičili odpustek za cerkev. Očitno niso dobro premislili, kaj vse spada med kulturne spomenike. To niso le opera, parlament in Plečnikove mojstrovine. Kulturni spomeniki so tudi vila Bled, dvorec Betnava in dvorec Goričane, ki so v zasebni lasti in v smislu davčnega iztržka sploh niso tako irelevantni. Vsaka nepremičnina, tudi sakralni objekti, imajo na trgu neki potencial dohodka. Pri nas so cerkve ocenjene nizko, ker ni tržnih transakcij. Toda tržne razmere in praksa v zahodnoevropskih državah dokazujejo, da je tudi cerkve mogoče prodati na trgu in jih predelati v hotele, kavarne ali koncertne dvorane. To se dogaja v Nemčiji, Švici, na Nizozemskem in še kje.

V trenutku, ko se naredi izjema, to lahko vodi v izigravanje. V Italiji se je cerkev znašla tako, da je v hotelu, ki ga ima za komercialne namene, zgradila kapelico, zaradi česar se ta objekt obravnava kot sakralni in cerkvi ni treba plačati davka. To se lahko zgodi tudi pri nas.

Načeloma naj bi bil iz obdavčitve izvzet samo tisti del objekta, kjer se izvaja bogoslužje. Bodo pa takšne špekulacije mogoče vsaj toliko časa, dokler se ne bodo uredile evidence. Rimskokatoliška, protestantska, pravoslavna in muslimanska cerkev so skupaj nastopile proti davku. Kaj pa vse ostale verske skupnosti, ki imajo molilnice po stanovanjih? Kako se bodo obravnavali ti primeri? Bodo ta stanovanja obdavčena kot vsa ostala ali bodo plačila oproščena? Če bodo obdavčena, lahko že majhna verska skupnost sproži ustavni spor in bo zakon v tem delu padel. Teoretično bi lahko kdorkoli ustanovil versko skupnost z nekaj verniki in nekajletnim delovanjem ter v stanovanju organiziral molilnico zato, da bi se izognil plačilu davka. Prav zato je tako pomembno, da se nič ne izvzame.

Je odpustek za sakralne objekte dokaz moči rimskokatoliške cerkve ali prej posledica strahu, da bi zakon padel na ustavnem sodišču?

Splošen princip ne more pasti na ustavnem sodišču. Lahko pa ustavno sodišče reče, da imajo nekatere kategorije takšne specifičnosti, da je treba upoštevati načelo sorazmernosti, torej ekonomske zmožnosti . Tu ne gre za ekonomsko zmožnost rimskokatoliške cerkve, temveč za potencialno dohodkovno zmožnost nepremičnine, da lahko prinaša lastniku določen dohodek.

Po enaki logiki kot sakralne objekte bi plačila nepremičninskega davka lahko oprostili tudi dobrodelne organizacije, denimo Rdeči križ.

Saj prav to je problem. Ko enkrat začneš z izjemami, temu ni konca. Najprej se oprostijo sakralni objekti, sledijo nepremičnine v lasti Rdečega križa in Karitas, nato vsi športni in kulturni objekti, šolski, zdravstveni in drugi objekti in tako naprej. Bolj ko cefraš, slabše je.

Ekonomist Ivo Lavrač pravi, da je koristno, če se obdavči vse javne zgradbe, saj bi bilo sicer enako, kot če javni uslužbenci ne bi plačevali dohodnine z argumentom, da gre le za prelivanje iz enega v drug državni žep.

Se popolnoma strinjam. Za državo bi bilo sicer cenejše, če bi bili vsi objekti javnega pomena, od bolnišnic, vrtcev, šol do muzejev in gledališč izključeni iz obdavčitve, saj bi to pomenilo nižje administrativne stroške. Ampak kaj pa v primeru, ko gre za šolo v zasebni lasti, ki ima koncesijo za izvajanje javnega programa? Naj bo tudi ta šola oproščena plačila davka? Tu bi se zadeve hitro zapletle. Pa še nekaj: kar je zastonj, ni vredno nič. Nobenega racionalnega razloga ni, da so iz obdavčitve izvzeli neplodna zemljišča. Če kmetje mislijo, da neplodna zemljišča niso nič vredna in so jim zgolj v breme, zakaj jih potem ne poklonijo? Marsikdo bi jih z veseljem prevzel od njih. Enako velja za Triglavsko steno, tudi sam bi jo takoj kupil, če res ni nič vredna in ne prinaša nikakršnega možnega dohodka. Tudi župnik Aljaž jo je kupil iz tega razloga.

Ali ni tudi višja obdavčitev praznih stanovanj skrajno populistična ideja? Pravila je enostavno izigrati tako, da se družinski člani fiktivno preselijo v prazne stanovanjske nepremičnine. Takšno izigravanje se je dogajalo že doslej, vsakič, ko so občine dvignile nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Višja obdavčitev praznih stanovanjskih nepremičnin je še eden od nesmiselnih političnih kompromisov. Vlada se je zanj odločila samo zato, da bi zadovoljila apetite javnosti po kaznovanju premožnih. Pri nas se namreč za vse premožne kar avtomatično sklepa, da so do premoženja prišli na nezakonit način. V tej potezi ni nobene ekonomske logike, saj je zelo težko ugotoviti, ali je stanovanje dejansko prazno oziroma ali v njem res nihče ne biva.

Ni pa nemogoče ugotoviti.

Lahko se ugotavlja tako, da se spremlja poraba elektrike in vode. Če poraba variira, pomeni, da nekdo biva v stanovanju. Vendar preverjanja ni mogoče izvajati množično, saj bi to terjalo ogromno denarja in inšpektorjev. Pa še nekaj je treba vedeti: prepis nepremičnin na ožje družinske člane je povsem zakonita transakcija in zaradi prvega dednega reda neobdavčena. Tu ne moremo govoriti o izigravanju zakona.