Vemo, kako se bo igra končala...

Le kaj so razmišljali člani odbora za Nobelovo nagrado, ko so se prav šest let po izbruhu največje finančne krize odločili podeliti letošnjo nagrado za ekonomijo ekonomistom finančnih trgov? Zame je to znak, da je finančni sistem rehabilitiran, da moramo v naših glavah finančno krizo zdaj potlačiti in se vrniti tja, kjer smo leta 2007 nehali, v kolumni na spletni strani Spiegla piše Wolfgang Münchau. Takrat so absolventi financ na borzi Wall Street v New Yorku bajno služili, trg za eksotične kreditne derivate je eksplodiral, v Nemčiji je vladala velika koalicija. Kdor bi takrat padel v komo in se pred dvema tednoma zbudil, bi se čudil, zakaj so Robert Shiller, Eugene Fama in Lars Peter Hansen šele letos dobili Nobelovo nagrado.

Septembra in oktobra 2008, takoj po bankrotu ameriške velebanke Lehman Brothers, je v razpravah politikov in strokovnjakov vladalo revolucionarno vzdušje. Hoteli so finančne trge drugače regulirati in omejiti neenakosti v gospodarstvu. Voditelji 20 najbolj razvitih in najhitreje rastočih gospodarstev G20 so aprila 2009 v Londonu obljubili boljšo mednarodno koordinacijo, boljšo regulacijo finančnih trgov, hitro rekapitalizacijo bank in boljše delovanje mednarodnih institucij. Rečeno je bilo, da finančni trgi nikoli ne smejo več biti sistemska nevarnost za blaginjo sveta.

Skoraj nič od tega ni bilo uresničeno. Globalna koordinacija šepa. EU se še zmeraj prereka o drobnem tisku pri vzpostavljanju bančne unije. Predvsem pa: finančni trgi spet cvetijo – ne v korist kriznih držav, ampak prav tam, kjer jih najmanj rabimo, piše Wolfgang Münchau. Mnogi strupeni finančni instrumenti s trizložnimi kraticami iz preteklega desetletja, kot je recimo CDO (Collateralised Debt Obligation) se letos vračajo. V prejšnjem desetletju so ti produkti vsebovali hipoteke, letos vsebujejo kredite podjetij in se imenujejo CLO (Collateralised Loan Obligation). Bistvo je pri obeh enako.

Spomladi 2007 smo se čudili obveznicam, katerim so izbrisali v normalnih razmerah običajne pogodbene klavzule, kar je povečalo tveganje za njihove kupce, dolžnikom z nižjo bonitetno oceno pa omogočilo dostop do denarja. Tudi ta produkt se zdaj vrača, in sicer z obveznicami, ki jih dolžnik v primeru, da postane plačilno nesposoben, ni dolžan več poplačati z denarjem, ampak z novimi obveznicami ali drugimi nelikvidnimi sredstvi. Uradno se to imenuje Payment-in-Kind Toggle Note ali PIK. »Svoje dolgove bi potem lahko poravnali z jagodami,« razlaga Münchau.

Po njegovih besedah je eden od razlogov za naglo izumljanje vedno novih finančnih produktov razlika med uradno obrestno mero, ki jo določi centralna banka in znaša skoraj nič, in zelo visokimi obrestnimi merami za kredite podjetij. Medtem ko varčevalci za svoje naložbe dobivajo negativne obresti, je povpraševanje po rizičnih produktih z višjimi obrestnimi merami ustrezno veliko. In podjetja so pripravljena plačevati visoke obresti, če so obresti za kredite, ki jim jih ponuja njihova banka, še višje. Nikogar ne bi smelo presenetiti, da zdaj nastaja tak trg.

Nizke stopnje inflacije in šibka konjunktura pa ne dovoljujeta dviga obrestne mere. Kdor zdaj zahteva višje obresti, da bi preprečil nastanek balona, zahteva samomor zaradi strahu pred smrtjo, razlaga nemški kolumnist.

Nastanek balona je treba drugače preprečiti, zlasti v Evropi bi morali banke veliko prej rekapitalizirati, da bi danes lahko dodeljevale normalne kredite pod normalnimi pogoji. Strupene finančne produkte pa bi morali regulirati ali sploh prepovedati, vsaj na ravni G20.

Niso vsi cenovni baloni nevarni. Zlom ni vedno razlog za skrb. Balon iz leta 2007 ni bil nevaren zaradi produktov samih po sebi, ampak prezadolženosti gospodinjstev in globalne povezave finančnega sistema. Ta povezava je zdaj nekoliko šibkejša, gospodinjstva so svoje dolgove delno poplačala. Balon torej ne bo takoj počil. Ker pa nič ne ukrenemo, se bo še napihoval. Spet imamo razmere, ko se nizke obrestne mere, strupeni finančni produkti, evforija finančnih trgih križajo z nepripravljenostjo politike, da bi ukrepala. »Spet smo v kazinoju. In vsi vemo, kako se bo igra končala,« opozarja Wolfgang Münchau.