Arcade Fire: Reflektor

Montrealska skupina Arcade Fire je na svetovnem glasbenem zemljevidu navzoča že vse, odkar sta se sedanja zakonca Win Butler in Régine Chassange spoznala ter ustanovila duo. Ta je kmalu prerasel v skupino, ustanovitelja pa sta zvezo zapečatila z zakonskim stanom, ki je očitno še dodatno podžgal njuno ustvarjalnost.

Mešanica neodvisnega rocka, americane, francoskega šansona in opaznih folk vplivov je občinstvo na obeh straneh velike luže osvojila že s prvencem Funeral (2004), ki je skupini kmalu priskrbel zajetno število nastopov po vsem svetu. To jo je katapultiralo v sam vrh neodvisnega rocka. Če k temu dodamo še nastopanje z velikani, kot so denimo U2, in to, da celo sam David Bowie obožuje njeno glasbo, je bil preboj pravzaprav neizogiben.

Zasedba Arcade Fire je že z drugim albumom Neon Bible (2007) dokazala, da sodi med največje, saj se je z njim predstavila v nekoliko ambicioznejši luči – instrumentarij je obogatila z orglami, vojaškim zborom in celotnim orkestrom, kar je precej prispevalo h kompleksnosti glasbenega izraza.

Toda montrealska banda gotovo ni pričakovala, da bo že z naslednjim albumom, The Suburbs (2010), dobesedno pometla s konkurenco in prekosila celo takšne zvezdnike, kot so denimo Eminem, Lady Ga Ga ali Katy Perry – pred nosom jim je spičila nagrado grammy za album leta. Pri tem so ji pomagala odlično zastavljena plošča, ki je črpala iz različnih obdobij zgodovine rocka, pa tudi intimna in inteligentna besedila o otroštvu, minevanju in nesmislu skorajda getoiziranega življenja v predmestjih velikih severnoameriških mest.

Novi album Reflektor (2013) prihaja v času, ko so pričakovanja medijev in vse številnejših oboževalcev izjemno visoka, zaradi česar je skupina na veliki preizkušnji. Pa bo trinajst novih, večinoma precej dolgih komadov (več kot polovica jih traja šest minut ali več) zadovoljilo občinstvo in glasbene kritike?

Osrednja tema tokratnega albuma je očitno prevzeta iz grške mitologije, natančneje iz brazilskega filma Črni Orfej, saj se večina besedil na albumu dotika osame in smrti, dve skladbi pa sta celo posvečeni Orfeju in Evridiki (Awful Sound (Oh Eurydice) in It’s Never Over (Oh Orpheus)). Gre za univerzalne teme, ki jih Butler uvršča na albume zasedbe že od samega začetka in se morda že nekoliko ponavljajo, toda to gotovo ne vpliva na glasbeno plat albuma. Ta se giblje od premišljenih indie in glam rock vplivov v naslovnem komadu Reflector (v katerem gostuje tudi Bowie) do karibskih (Flashbulb Eyes) in punkovskih (Joan of Arc).

Pomanjkljivost sta pravzaprav le pretirano eksperimentiranje v nekaterih komadih in nekoliko pretirana dolžina albuma (75 minut), a tudi ta se bo sčasoma najverjetneje izkazala za upravičeno.

7E0fVfectDo