Tako to dela trojka

V vseh državah, ki so si izposodile denar od trojke, se vsakih nekaj mesecev na ulicah zbere precejšen delež prebivalstva. Ta s plakati in vzkliki protestira proti varčevalnim ukrepom in izganja trojko iz države. Skoraj enako pogosto trojka objavlja poročila, da so Grčija, Irska, Portugalska, Španija ali Ciper, katerekoli se že tiče aktualno poročilo, »na pravi poti«, a da je treba še bolj varčevati. In večinoma so zahtevani varčevalni ukrepi ostrejši od prejšnjih.

Seveda je podobno tudi v mnogih državah, ki jim za posojila ni treba prepričevati predstavnikov Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Mnoge članice evroobmočja imajo zaradi rastočih obresti in nizke gospodarske rasti težave z odplačevanjem dolga. Finančni trgi v zameno za posojila zahtevajo podobne ukrepe kot trojka.

Slovenija je v zadnjih dveh letih izvedla podobne ukrepe kot Grčija, Irska, Portugalska, Španija in Ciper, države, ki prejemajo pomoč trojke. Vsem so nam skupne višje obdavčitve dodane vrednosti, dohodnine, nepremičnin, tobaka, alkohola, goriva ... Vsi smo zmanjševali plače in število zaposlenih v javnem sektorju, regrese, socialne transferje, javne investicije ter sredstva za obrambo, zdravstvo in izobraževanje. In vsi smo napovedali obsežno privatizacijo državnega premoženja.

Vprašanje, koliko je trojka odgovorna za varčevanje držav, kjer je prisotna, ter posledično za stiske ljudi v teh državah, je odprto. Italija na primer nikoli ni prosila za pomoč, pa je izvedla zelo stroge varčevalne ukrepe.

Tudi Slovenija je v zadnjih letih krčila stroške javnega sektorja, zviševala davke ter zviševala upokojitveno starost in fleksibilizirala trg dela, a države pod trojko so to delale veliko bolj zavzeto.

Uradno trojka ne določi podrobnosti pomoči, kot so odstotki posameznih rezov ali imena podjetij, namenjenih za privatizacijo, ampak to prepusti državi oziroma to naredita skupaj. Ti načrti se zaradi pritiskov interesnih skupin znotraj držav, protestov ter tudi na primer odločitev ustavnih sodišč pogosto spremenijo. A jasno je, kdo je šef. Ko je grški premier Georgios Papandreu oktobra 2011 predlagal referendum o varčevalnih ukrepih, je Evropska komisija zagrozila, da država ne bo dobila naslednjega obroka pomoči. Papandreu je predlog umaknil, čez dober teden pa se je umaknil tudi sam. Brez volitev ga je zamenjal Lukas Papademos, nekdanji podpredsednik ECB.

Kot v Sloveniji, a večkrat

Predstavniki trojke imajo prav, ko pravijo, da se ukrepi, ki bi jih izvedla v Sloveniji ob morebitni prošnji za pomoč, ne dajo napovedati. Tudi ukrepi Grčije, Irske, Portugalske, Španije in Cipra se med razlikujejo. Vendar ne zelo.

Grčija je prejela največ denarja in je zato morala privoliti v najtežje pogoje. DDV, dohodnina, nepremičninski davek in trošarine so se dvignili že večkrat. DDV je skočil z 19 na 21 in nato na 23 odstotkov. Večkrat so se zmanjšali tudi pokojnine, regresi, božičnice in velikonočnice. Uvedli so tudi nove davke, kot je davek na uvožena motorna vozila, ter enkratne solidarnostne davke.

Pogosto so posegli tudi v javni sektor. Do leta 2015 naj bi se obrambni proračun zmanjšal za 1,2 milijarde evrov, zdravstveni za 2,1 milijarde evrov, socialni transferji pa za pet milijard evrov. Mreža javnih šol naj bi se zmanjšala za 1976 šol. Število javnih uslužbencev se je od leta 2009 zmanjšalo z okoli 970 tisoč na okoli 650 tisoč in še se bo.

Grčija je dvignila upokojitveno starost s 60 na 65 let, uvedeni so bili veliki malusi za prezgodnje upokojevanje, upokojencem, ki delajo, pa odslej pripada zelo zmanjšana pokojnina ali pa je sploh ne dobijo. Trg dela je precej drugačen zaradi skrajšanja odpovednih rokov, razširitve razlogov za krivdno odpustitev in velikega znižanja odpravnin. Podjetja zdaj lahko na mesec odpustijo štiri odstotke delovne sile in ne več največ dveh odstotkov. Vlada je najprej spremenila zakonodajo, tako da lahko enostransko posega v minimalno plačo, nato pa jo je znižala za 22 odstotkov na 586 evrov bruto, za prvič zaposlene pa za 32 odstotkov na 510 evrov bruto. Gospodarstvo bo imelo koristi tudi od odprave potrebe po upoštevanju kolektivnih pogodb in deregulacije poklicev.

Tudi na Pirenejskem polotoku se je DDV dvignil že večkrat. Na Portugalskem znaša 23 odstotkov, v Španiji pa 21 odstotkov, kar je za odstotno točko manj, kot je novi DDV v Sloveniji, a kar za pet odstotnih točk več, kot je znašal v Španiji pred tremi leti. Tako Španija kot Portugalska sta večkrat povečali tudi druge davke oziroma odpravili več davčnih olajšav.

Seveda sta obe večkrat posegli tudi v javni sektor z zniževanjem plač in števila zaposlenih, povečevanjem delovne obremenitve, zmanjševanjem javnih investicij … V Španiji se je proračun ministrstva za šolstvo v zadnjih dveh letih zmanjšal za 14 odstotkov, na Portugalskem se je istem obdobju število učiteljev zmanjšalo za 15 tisoč, tistim, ki so obdržali službo, pa so se plače znižale za sedem odstotkov.

Na Irskem so višali davke in krčili javno porabo, obdavčitve gospodarstva ter obremenitve delodajalcev s socialnimi prispevki za zaposlene, ki sta med najnižjimi v Evropi, pa se niso dotikali.

V obeh državah se je tudi povečal delež samoplačništva v zdravstvu. Ljudje morajo iz svoje denarnice več prispevati tako za zdravstvene storitve kot za zdravila. Obe sta tudi olajšali odpuščanje in znižali število upravičencev do nadomestila za brezposelnost. In to v času, ko je na Portugalskem brez službe okoli 17 odstotkov aktivnega prebivalstva, v Španiji pa več kot četrtina.

Ciper je šele na začetku varčevalnega boja, a že zdaj je jasno, da bo šel po podobni poti kot predhodnice. Tudi Ciper se je ob prevzemu pomoči zavezal k »finančni konsolidaciji za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja«,»strukturnim reformam za povečanje konkurenčnosti in uravnoteženje makroekonomskih kazalcev« ter k privatizaciji. Davki so že višji, plače so že nižje, s proračunom za prihodnje leto pa je predvideno desetodstotno zmanjšanje izdatkov. Ciper načrtuje, da bo do leta 2016 število javnih uslužbencev zmanjšal za štiri tisoč.

Irski vzor

Gospodarstvo v vseh teh državah seveda trpi. Domača potrošnja zaradi nižjih plač in nižje zaposlenosti pada, varčujejo pa tudi druge države Evropske unije, ki so ena drugi pomembne trgovinske partnerice. Neposrednih bremen pa gospodarstvu trojka ne nalaga veliko. V Grčiji so res na primer s posebnim davkom obdavčili dobičkonosna podjetja in v vseh državah podjetja prizadene davek na nepremičnine. A drugih ukrepov, ki obremenjujejo gospodarstvo, ni veliko.

Na Irskem so tako kot drugje povečali davke na osebne dohodke in premoženje ter ostro posegli v javni sektor z nižanjem sredstev za proračunske porabnike, nižanjem plač ter zmanjševanjem zaposlenih. S 310.000 uslužbenci je bil irski javni sektor že pred krizo relativno med najmanjšimi v EU, zdaj pa je manjši za 30.000 zaposlenih, predvsem učiteljev in delavcev v zdravstvu. Zvišali so socialne prispevke s strani delojemalca, zmanjšali minimalno plačo in socialne transferje ter povečali samoplačevanje v zdravstvu. Obdavčitve gospodarstva ter obremenitve delodajalcev s socialnimi prispevki za zaposlene, ki sta med najnižjimi v Evropi, pa se niso dotikali.

»Grčija ima vzornico in ta vzornica je Irska,« je leta 2011 dejal Jean Claude Trichet. Danes, ko sta za Irsko že dve leti gospodarske rasti, čeprav skromne, za to izjavo stoji še več ljudi in institucij. Ampak okrevanje ni razveselilo vseh enako. Delež prebivalstva s tveganjem revščine ali socialne izključenosti se je od leta 2008 do leta 2011 povečal s 23,7 na 29,4 odstotka prebivalstva. Eden od irskih sindikatov je objavil, da tretjini prebivalcev ostale le 50 evrov razpoložljivega dohodka, potem ko plačajo račune.

Tako ali še huje kot na Irskem revščina in socialne stiske naraščajo tudi v Grčiji, na Portugalskem, v Španiji in na Cipru. Povsod se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo se socialni transferji, plače so nižje in njihova vrednost je zaradi višjih davkov še manjša. Premoženje desetih najbogatejših oseb iz teh držav pa se je od leta 2008 podvojilo s 38,7 na 80,2 milijarde evrov.

Mednarodna organizacija Oxfam svari, da bi lahko bile države EU, ki najbolj varčujejo, čez nekaj let najbolj družbeno neenake med razvitimi državami sveta. IMF je že v začetku leta priznal, da ima varčevanje hujše posledice na gospodarsko rast, kot so predvidevali, ta mesec pa je presenetil z izjavo, da bi morale zadolžene države obdavčiti najpremožnejše, ne pa zmanjševati javne porabe in zviševati davkov, ki zadenejo vse enako. A ne veselite se prezgodaj. Sočasno z razsvetljenjem Mednarodnega denarnega sklada se pojavljajo neuradne informacije, da je njegova vloga v trojki vse manjša, ter uradne izjave Evropske komisije, da Mednarodnega denarnega sklada pri reševanju zadolženih članic pravzaprav ne potrebujejo.