Lou Reed

Umrl je Lou Reed. Vedno je izgledal kot Walt Whitman, ki hoče uglasbiti Burrougsov Goli obed. Vsakič, ko sem ga zagledal ali pa zaslišal, sem se spomnil na dobre stare beatnike, recimo Allena Ginsberga in Williama Burroughsa, ki sta vase zmetala več drog, kot jih je bilo, a sta potem kljub temu dočakala visoko, častitljivo starost. Bila sta popolna antireklama za vse tiste panične krike: Drogam recite ne! Ne pretiravajte! Živite zmerno! Živite čisto! Živite zdravo! Eksces se jima je izplačal. Če ne bi živela tako ekscesno, bi verjetno umrla že prej – davno prej.

Tako kot Lou Reed. Tudi on je bil antireklama za vse tiste panične krike. Tudi on je – v duhu Mailerjevega reka, da džanki vedno nekaj dobiva od Boga – vase zmetal vse, kar je dišalo po alternativi in eksperimentu, vso »divjo stran« kontrakulture, Amerike in New Yorka. In tudi njemu se je eksces izplačal. Doživel je visoko, častitljivo starost (71 let), ki je ne bi, če bi živel zmerno, čisto in zdravo. Če bi živel zmerno, čisto in zdravo, potem ne bi napisal štiklov Walk on the Wild Side in Sweet Jane. Če bi živel zmerno, čisto in zdravo, potem vseh strun svoje kitare ne bi uglasil na isti stoično brutalni in brutalno stoični ton, ki je spominjal tako na zvok ameriških bombnikov, visoko nad Vietnamom, kot na zvok Kennedyjevih možganov v naročju Jackie. Če bi živel zmerno, čisto in zdravo, potem bi njegovi štikli zveneli le kot organski kič, prek katerega turisti odkrivajo ameriški sen, ne pa kot posebna poročila, kot poročila manjšine, kot poročila iz podsveta in polsveta, kot kristal tistega novega, ki se rojeva, ko staro še noče umreti.

In to, da je umrl, je verjetno še najbolj presenetilo prav njega samega. Na začetku sedemdesetih, ko so rockerji drug za drugim apokaliptično umirali (overdose, samomori, overdose, prometne nesreče, overdose), in to v tako predvidljivem vrstnem redu, da so izgledali kot žrtve starih bibličnih orakljev (oh, ali pa nemara kar Cie, kot so hitro ugotovili konspirologi), so namreč napovedovali, da bo naslednje rokenrol truplo prav Lou Reed. Videli so ga že mrtvega. Ko je pel štikle Heroin (»Hvala Bogu, da sem mrtev«), How Do You Think It Feels (»kdaj pa misliš, da je tega konec«), Bed (»tukaj si je prerezala žile«) in Sweet Jane (»kajti živeti je umreti«), pač niso verjeli, da le fejka. Zvenel je preveč prepričljivo. In preveč smrtno resno. Smrt se mu je predobro podala.

Imel je glas, ki je prihajal iz zadnje noči na Zemlji, in imel je obraz, ki je pustil, da mu je ameriški eksistencializem spil vso kri, in je delal vse, da ob tem ne bi zardel. Sredi šestdesetih, ko je bil brez prebite pare, je lahko tedne vzdržal brez hrane – in ko se mu je zdelo, da bi bilo dobro kaj pojesti, je prodajal svojo kri. Živel je v polsvetu, v katerem so imele denar le striptizete in prostitutke, muzikanti pa ne. In če ni prodajal krvi, je poziral za senzacionalistične tabloide, ki so prodajali »šokantne«, za lase privlečene, povsem izmišljene zgodbe in so potrebovali fotografije resničnih ljudi, s katerimi so opremili in podkrepili svoje zgodbe. Njegovo fotko so objavili s pripisom, da gre za morilskega manijaka, ki je pobil 14 otrok in obenem posnel tudi njihove krike, da bi lahko na njih drkal v svojem kansaškem hlevu.

In tedaj je bil že član benda Velvet Underground. Še več, tedaj je Velvet Underground že posvojil Andy Warhol in ga priključil k svoji Tovarni (Factory), inkubatorju prihodnosti, centru sveta in zbirališču subkulturnega glamurja, hipsterjev, boemov, transvestitov, polnočnih kavbojev in džankijev. Warhol jih ni plačeval, obljubljal jim je le »15 minut slave«. In za frontmana Velvetov, ki so se lepo vklopili v njegove multimedijske happeninge, ni postavil Reeda, ampak frontgirl – Nico, manekensko nemško pevko, za katero so rekli, da je zvenela kot računalnik IBM z akcentom Grete Garbo. Not ni zadela, čas pač. Kar ni bilo težko: pela je to, kar je napisal Reed. Tisti narko glamur, alias »junkie cool«, ki ga je tako brezhibno izžarevala Nico, je bil le njegov zrcalni odsev.

Velveti – danes kultni – niso trajali, sploh pa niso prodali veliko plošč, toda vsakdo, ki je njihovo ploščo kupil, je ustanovil bend, kot je famozno rekel Brian Eno. Lou Reed je bil dovolj nadarjen, da je preplezal Velvete in Tovarno – in zbežal v sedemdeseta. In potem v osemdeseta. In devetdeseta. In novo tisočletje. Ostali Warholovi »superzvezdniki« so hitro sprhneli. Ali pa umrli (Candy Darling, Freddy Herko, Tiger Morse, Edie Sedgwick, Andrea Feldman itd.). Ne, niso trajali. Dobili so le 15 minut – Lou Reed je dobil življenje. Vase je zmetal vse, kar je ustvarjalo sedanjost. In seveda: vase je zmetal dovolj, da je lahko trajal.

Toda bil je briljantni otrok te transformativne dekade, Warholove Tovarne in newyorškega polsveta, zato tudi ni čudno, da je njegov štikel Walk on the Wild Side le panorama newyorškega polsveta, le skyline New Yorka, samo da tega skylina ne tvorijo nebotičniki, ampak Warholovi »superzvezdniki« (Holly Woodlawn, Candy Darling, Joe Dallesandro, Joe Campbell in Jackie Curtis).

Ta štikel ni bil za vsakogar, ker vsakdo ni mogel tja, toda če bi Lou Reed napisal le ta štikel, bi lahko vedno rekel: Jaz sem Lou Reed, avtor štikla Walk on the Wild Side! Ne da ga je pel tako, kot da živi v njem. Vedno je ostal na distanci – in vedno je dal vedeti, kako to boli. Bolečino je lahko vedno izmeril v gramih, toda plačilo ni prišlo v denarju, ampak v času.

Rodil se je v času, ko ni nič več trajalo. In umrl v času, ko ni nič več umrlo. Vmes se je zdelo, da mu je uspelo uglasbiti slovito repliko iz Burrougsovega Golega obeda: »Nočem tvojega denarja, ljubica – hočem tvoj čas.«