Trg, ki ga ni

Galerija Gregor Podnar, ki deluje v Berlinu in ima izpostavo tudi v Ljubljani, je ta trenutek še vedno edina mednarodno pomembna slovenska prodajna galerija sodobne umetnosti. Ko se je leta 2005 iz kranjske industrijske cone preselila na obrobje ljubljanskega središča, je počasi postajala vse prepoznavnejša v lokalnem okolju. Mednarodni teren si je lahko pripravila še pred tem, saj je njen lastnik Gregor Podnar v preteklosti usmerjal razstavno politiko znane ljubljanske Galerije Škuc. Sredi prejšnjega desetletja se je tako za hip zazdelo, da je Slovenija končno na poti k transparentnemu trgu sodobne umetnosti.

A optimizem je bil preuranjen. Razmere se niso zares spremenile. To dokazuje podatek, da je pred kratkim že tretjič zaklenila vrata mlajša in – času primerno – v neugodnih razmerah vedno znova nedozorela ljubljanska Galerija Ganes Pratt.

Razmere na domačem trgu umetnin so torej še vedno skrb zbujajoče. Pravzaprav je še veliko huje: o kakšnem trgu umetnin pri nas sploh ne moremo govoriti. Ker ga preprosto ni. Tako rekoč nihče ne kupuje umetniških del. Skoraj nobeden od umetnikov ničesar ne proda. V ljubljanski Galeriji Equrna so nazadnje prodali akvarel Metke Krašovec za borih 160 evrov. V fotografski galeriji Photon so zadnjo prodajo v Sloveniji opravili spomladi – deli madžarske umetnice Anne Fabricius so prodali za tisoč evrov. Kot pravijo, se »dela v Sloveniji na splošno prodajajo izjemoma, zadnja leta zmeraj redkeje«.

Slovenski vizualni umetniki, ki želijo svoja dela prodati, so se tako primorani odpraviti v mednarodni prostor. A to nikakor ni preprosto. Večina poskusov vstopa slovenske sodobne umetnosti na odprti trg se je zadnja leta ponesrečila. Vendarle nas je samo dva milijona in v zgodbi finančnih transferjev na globalnem trgu umetnin nikdar ne bomo pomemben igralec. Redki slovenski avtorji so se z lastnimi prizadevanji sicer uveljavili na tujih trgih, denimo skupina Irwin, Marjetica Potrč, Tobias Putrih in nekateri drugi. Večina pa te sreče ni imela, predvsem zato, ker slovenski umetniki prodora na mednarodni trg brez državno podprtega in strokovno utemeljenega skupnega nastopa ne zmorejo. Država je to breme nekaj časa prelagala na »neodvisne« nevladne galerije, potem pa je usahnil še ta angažma.

Nekatere galerije so se kljub temu odpravile na mednarodni trg, zlasti na mednarodne sejme sodobne umetnosti. A Galerija Škuc je pred časom obupala in zdaj pri tem vztraja le še Center in Galerija P74 s Tadejem Pogačarjem na čelu. Nazadnje so prodali dela Balinta Szombathya v vrednosti 24 tisoč evrov, pri čemer poudarjajo, da je prodor v tujino nujen. »Trg sodobne umetnosti pri nas je nerazvit. Zato sta toliko pomembnejši mednarodna aktivnost in promocija domačih umetnikov v tujini,« je prepričan Pogačar. Tudi zato, ker je zadnja leta vendarle opazno povečano zanimanje za vzhodnoevropske umetnike, celo zanimanje največjih mednarodnih muzejev in kolekcij.

Najmlajši se prav tako zavedajo, da je v tujini odnos do umetnin drugačen kot doma. Suzana Brborović je Muzeju Essl nedavno za 1500 evrov prodala dve sliki. »Politika tega muzeja je, da odkupuje dela prejemnikov nagrade Essl Art Award, saj so cene teh 50 odstotkov nižje. Moji deli so odkupili v začetku leta 2012, po tistem pa nisem prodala nobene večje slike,« pravi Brborovićeva. Res je, da je še mlada in šele dobro vstopa v umetniški svet in na trg, a razmere, v katerih morajo danes delovati umetniki, se ji zdijo grozljive. »Po mojem to ni posledica sedanje krize, ampak gre za globlje probleme, ki so se kopičili več let. Položaj se verjetno še dolgo ne bo izboljšal, zato bo treba iskati druge možnosti. Žal vse pogosteje v tujini.«

V Photonu pravijo, da se »prodaja v Sloveniji na splošno zgodi izjemoma, zadnja leta zmeraj redkeje«. V Equrni so nazadnje prodali akvarel Metke Krašovec za borih 160 evrov.

Na trg v socializmu

Vedno pa ni bilo tako pesimistično. V času socializma so umetnostni delavci že skušali tržiti umetnost. V tistih časih so večino slik, kipov, tapiserij in grafik odkupili državni in samoupravni organi, pa tudi gospodarstveniki so bili poučeni, da se z likovnimi deli izražata okus in status podjetja. Z državnim blagoslovom so nastajale zbirke institucij in podjetij, grafike so bile primerna poslovna darila za tuje in tudi domače sodelavce, opremljali so se kulturni domovi, hoteli in podjetja, vzpostavljala so se posamezna sodelovanja med umetniki in industrijo, država se je razvijala, z njo pa tudi prostori, kjer smo lahko kazali svojo vizualno kulturo.

V zlatih časih nekdanje države so bile ambicije tudi mednarodne. Leta 1967 smo Slovenci odprli prvo jugoslovansko prodajno galerijo v New Yorku. Adria Art Gallery je nastala v sodelovanju med javno institucijo Moderno galerijo z direktorjem Zoranom Kržišnikom na čelu in regijskimi podjetji, ki so prav tako iskala nove trge. Menda je v začetku delovala dobro, ko pa so neuki načrtovalci vanjo umestili še prodajo Elanovih smuči, je bilo to za elitistični New York preveč in galerija je zaprla vrata. Toda kot pravi umetnostna zgodovinarka in galeristka galerije Visconti Fine Art Živa Škodlar Vujić: »To je bil prvi komercialni preboj naših umetnikov po zgledu delovanja zasebnih galerij med vsemi državami komunističnega oziroma socialističnega bloka.« Galeriji Adria Art, ki so jo v središču gnilega kapitalizma odprli v menda svinčenih šestdesetih letih, do danes v meko umetnosti, v New York, ni sledila še nobena druga slovenska galerija.

Nekateri so si takrat želeli delovati drugače. Ko so državne institucije zaspale in so mlajše generacije umetnikov ostajale brez razstavnih prostorov in potencialnih financerjev, se je pod imenom Temeljna delovna skupnost Equrna leta 1982 v Ljubljani odprla prva prodajna galerija v Sloveniji, ki so jo skupaj zasnovali umetniki in umetnostni zgodovinarji. Danes je Equrna, ki je v nekem obdobju nosila naziv edine »resne« slovenske prodajne galerije, (znova) na robu preživetja.

V socializmu resda ni bilo treba, da bi bila slovenska likovna umetnost prisotna na trgu. Umetnine so bile (vsaj navidezno) strogo ločene od svoje tržne vrednosti. Prodaja je potekala na še ne povsem raziskane načine. O prodaji umetnin in cenah se ni govorilo, hkrati pa, morda razen v plodnih časih Grupe 69, skupine, ki je od leta 1969 zadovoljevala večino potreb socialističnega povpraševanja po umetninah ter je imela popolno podporo Moderne galerije in Zorana Kržišnika, se umetniki s prodajo del že takrat večinoma niso mogli preživljati. Najkakovostnejši so si po večini našli profesorsko mesto na likovni akademiji, drugi so se preživljali z manj bleščečimi poklici, nekateri pa so bili primorani začasno ali pa za zmeraj opustiti umetniško kariero. V želji po preživetju so se umetniki prilagajali tudi priučenim pričakovanjem kupcev. Morali so ustanavljati skupine, iskati možnosti za samoiniciativno sodelovanje z mednarodnim prostorom ali pa tolči revščino.

Globalno ali lokalno

Danes še nekdanji višji srednji sloj, ki je nekdaj kupoval vsaj grafike, hitro ostaja brez sredstev. In če je kak sosed nekoč kupoval slike in grafike, bi jih zdaj rad prodal, saj s pokojnino ne more skrbeti za tisto, kar sta z ženo ustvarila v času delovne dobe. Morda kdo drug še vedno prodaja in kupuje impresioniste takšne in drugačne sorte, a znanec danes za Bernike, Maraževe, Ciuhe in Jemce ne najde druge možnosti, kot da jih prepusti komisijski prodaji. Tudi če bi njegovi nasledniki ostali pripadniki srednjega sloja, se družinska tradicija zbiranja umetnin z novo generacijo ne bi nadaljevala. Sinovi veliko bolj od slik cenijo hitre avtomobile.

Slikar in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Žiga Kariž, ki je pred leti Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu, ne skriva nezadovoljstva nad razmerami: »Pred dobrim letom in pol sem prodal sliki večjega formata. Bili sta razstavljeni na razstavi Slikar 73, ki je bila leta 2009 v ljubljanski Galeriji Ganes Pratt. Ta je tudi zastopala moje delo in prek nje je bila prodaja izpeljana. Sliki sta zdaj v zasebni zbirki. V zadnjem letu pa se ni prodalo nobeno moje delo. Kolikor utegnem spremljati položaj, se je domači trg zelo upočasnil, če ne kar ustavil. Opazno se je upočasnila tudi mednarodna prodaja. Številne prodajne galerije, sploh take, ki zastopajo mlajše, drznejše umetnike, pa so celo zaprle vrata.« Med njimi je bila tudi Galerija Ganes Pratt.

Karižev nekoliko starejši kolega, slikar Aleksij Kobal, deluje že nekaj desetletij. Svoji zadnji deli je prodal leta 2011, in sicer prek Maje Škerbot in njenega prostora Private Preview. Sliki sta postali del zbirke Evropske centralne banke, ki je zanju odštela 8442,30 evra. Tudi sam je prepričan, da so razmere na trgu katastrofalne. »Nedavno je na pobudo galerije Hest menda izšlo javno protestno pismo, češ naj umetniki nehajo jemati slike iz galerij in jih nato prodajati kar v ateljejih. To naj bi bil eden glavnih razlogov za uničenje trga pri nas, kar je po svoje smešno. Strinjam se, da je takšno početje umetnikov sporno, sam ga ne prakticiram, toda umetniki to počnejo ravno zato, ker galerijam ne uspe ničesar prodati. Umetnikom ničesar ne jamčijo in prepuščeni so svoji iznajdljivosti. Ampak kako to, da umetnik v ateljeju lahko proda neko delo, galerija, ki je za to poklicana, pa ne? To je zanimivo vprašanje, kajneda? Kje je potemtakem ta trg?!«

Luksuz ali fanovstvo

Svet sodobne umetnosti se je v mednarodnem okolju medtem globaliziral. A trg sodobne umetnosti je kljub temu večinoma še vedno ostal močno vezan na lokalni prostor. Raziskava, ki jo je na vzorcu več kot 150 galerij opravil Olav Velthuis z amsterdamske univerze, je denimo pokazala, da je na Zahodu delež umetnikov iz Vzhodne Evrope, Avstralije, Azije, Afrike in Južne Amerike, ki bi jih zastopale in njihova dela prodajale zahodne galerije, presenetljivo majhen. Izjema pri vsem tem je le peščica najvidnejših galerij, iz katerih občasno, kljub svetovni krizi, še vedno prihajajo novice o posameznih presežnih dogodkih, denimo o dražbah del Damiena Hirsta, ki še zdaj dosegajo rekordne cene.

Umetnostni trg lahko spodbudi le smiselna in strokovna kulturna politika. V državah, kjer nakup umetnine ali donacija za umetnost pomeni davčno olajšavo, je vložek posameznikov v umetnost veliko višji.

Mednarodni trg umetnin se postopoma vrača na predkrizno raven, v Sloveniji pa o trgu še vedno skoraj ni kaj povedati. Ni jasno, kdo prodaja, kdo kupuje, kaj in za koliko denarja. Jasno je le, da so življenjske razmere večine slovenskih umetnikov že dolgo popolnoma enake tistim, v katerih životarijo delavci v številnih drugih poklicih. Razlika je morda le ta, da umetniki delujejo na področju, kjer je lažje (vsaj začasno) pobegniti malodušju in nemara iskati celo drugačne, dolgoročne strategije preživetja. Res pa je, da takšno okolje spodbuja nerealne cenitve umetniških del, ugodne nakupe in kdaj pa kdaj tudi preplačana umetniška dela.

Čeprav v Sloveniji nikdar nismo sistematično zbirali podatkov o trgu umetnin, se zdi, da o likovnih umetninah razmišljamo podobno kot o knjigah. Knjige najdemo v knjižnici, likovne umetnine v muzeju ali galeriji. Da, morda smo bili nekdaj narod, ki mu za kulturo ni bilo treba plačevati, a časi so se spremenili in mogoče je prišel trenutek, ko bi tudi umetnikom lahko priznali, da je njihovo delo poklic, vir njihovega dohodka in da ima ceno. Nemara bi bila pomembna dolgoročna koraka k temu izobraževanje in vzgoja bodočih potrošnikov. Uvajanje dodatnih vsebin na vse ravni izobraževalnih programov bi lahko izboljšalo poznavanje in odnos do vizualne umetnosti.

K oživitvi trga bi lahko prav toliko ali še več prispevala tudi davčna politika. Dejstvo je, da je v državah, kjer nakup umetnine ali donacija za umetnost pomenita davčno olajšavo, vložek posameznikov v umetnost veliko višji. Na pristojna ministrstva sicer že dolgo prihajajo predlogi za takšne spremembe davčne zakonodaje, resnega odziva pa za zdaj še ni bilo.

Umetnostni trg lahko spodbudi le smiselna in strokovna kulturna politika. Ta bi pripomogla k postopni vzpostavitvi razmer, v katerih bi bilo mogoče razviti vse smiselne oblike trgovanja z umetnostjo. Škarje in platno ima torej v rokah ministrstvo za kulturo, a tudi če se bo to zganilo, bo zaradi prazne kulturne blagajne težilo k samoorganizaciji sveta umetnosti. Ta se bo moral nazadnje sam naučiti približati potrošniku. Pot bo gotovo dolgotrajna in težka. Vzgojiti bo treba kadre, ki bodo znali vzpostavljati vezi med umetniki in potencialnimi podporniki, vlagatelji ali zbiratelji, pri tem pa skrbeti, da to ne bo povzročilo zmanjšanja kakovosti umetnin. Hkrati se bo treba nehati skrivati za prozornim plaščem navidezne avtonomije in si priznati, da je umetniško delo vendarle (tudi) tržno blago.

Naučiti se bo treba še, da je nakup umetnine sicer res razkošje, vendar je hkrati tudi fanovstvo. Gre za to, ali znamo ceniti predmete, v katere so umetniki vložili svoje ideje, ročne spretnosti, pomoč podizvajalcev, o njih razmišljali in se z njimi borili. Umetniški projekt je lahko odličen spomin ali darilo, ki ni pomensko prazno. Lahko je tudi podpora »kupovanju lokalnega«. Gre skratka za svet, ki je lahko prav tako vznemirljiv kot tisti, za katerega smo pripravljeni pogosto precej velikodušneje plačati koncertno, gledališko, kinematografsko ali pa navsezadnje športno ali kakšno drugo vstopnico.