Počeni krigel

Primer Večera ali kako razumeti kapitalizem po slovensko

Edina družba, ki je doslej zares »kupila« Večer, če akt »nakupa« pomeni približno tisto, kar v vsakodnevnem življenju naredimo, ko pridemo v trgovino, je bila NKBM. Ob prelomu tisočletja je bil časopis v lasti novinarjev. V zraku se je pojavila grožnja iz Avstrije ali interes Styrie, da prevzame Večer. In banka je po političnem ukazu posredovala ter od novinarjev na podlagi izredno benevolentne ponudbe, ki je ni bilo mogoče zavrniti, odkupila časopis.

Kako je potem Pivovarna Laško na božični večer leta 2003 prišla do nadzora nad Večerom, je druga zgodba. Sodi v poglavje o netransparentni privatizaciji nekdanjih družb, ki so zbirale privatizacijske certifikate. Pivovarna Laško je Večer prevzela v košarici skupaj z drugimi podjetji, hkrati s prevzemom Infonda Holdinga, prej v lasti NKBM. Njen vložek je bil minimalen, če sploh kakšen. A Večer tedaj ni bil cilj Laščanov, cilj je bila lastniška konsolidacija, vzpostavljanje neodvisnosti v razmerju do politike in drugih podjetij v prevzemni vojni za Union s tedanjo nizozemsko pivovarsko multinacionalko Interbrew.

A četudi je bil upor proti Interbrewu še neke vrste domoljubno dejanje (dela politike proti drugemu delu politike), so Laščani oziroma Boško Šrot nazadnje nastali položaj vendarle izkoristil za svoj zasebni interes. Se spomnite novice iz novembra 2008, da je Delo kupilo Večer? Kdor je kadarkoli šel v trgovino po kruh, se je moral vprašati: Zakaj naj bi Delo – v lasti Pivovarne Laško – kupovalo Večer – v lasti Pivovarne Laško?

Odgovor je logičen. Vse to so bili fiktivni posli. Laščani oziroma v nekem trenutku Boško Šrot, niso želeli razkriti svojega premoženja, ker bi morali objaviti in plačati prevzemne ponudbe. Zato so lastnino zapakirali v nepregledno mrežo podjetij. Ko to ni več delovalo, so se odločili za razkritje in to znova na precej logičen način. Novembra 2008, ko je prišla kriza, je Šrot potreboval denar. Vlekel ga je od vsepovsod, iz Radenske, Uniona, Dela. Nakup Večera je bil zaigran. Delo je moralo vzeti posojilo, približno pet milijonov evrov, denar je dalo Pivovarni Laško (prek omenjenih slamnatih družb), da je na papirju kupila Večer …

To razmeroma zapleteno zgodbo je treba poznati, če želimo razumeti današnji gnev novinarjev Večera, ki so se ta teden uprli svojim »lastnikom« – Delu –, ki so jim hoteli vzeti dividende. Tista učbeniška krilatica, da lahko v kapitalizmu lastnik počne vse, predvsem pa pobere svoje dividende, v tem primeru ne vzdrži presoje. Res pa ni samo Večer žrtev lastniških igric Pivovarne Laško, izropano je tudi Delo, ki prav tako potrebuje denar, da odplača vsa posojila, nastala zaradi utrjevanja pivovarskega imperija.

Posledice slovenske tranzicije so še vedno tukaj. Za zdaj se položaj pivcev piva še naprej utrjuje na račun bralcev časopisov. A da so se novinarji Večera uprli tem procesom, je vseeno dejanje, v katerem je mogoče prepoznati več plemenitosti in zavzemanja za skupno dobro kot v dejanjih varilcev piva, s katerimi želijo ti zavarovati svoje interese. Morda utegne kdo dodati, da je ta komentar oziroma sodba pristranska, saj je avtor tudi sam novinar. A je odgovor nikalen: sodba je objektivna in uravnotežena, ker je avtor tudi pivec piva. In tudi zato upa, da bo nazadnje zmagala treznost.