Tja greš preprosto uživat

Ko po skoraj četrtstoletni karieri število tvojih privržencev še vedno raste, potem veš, da počneš nekaj prav.

Verjetno je pred dnevi podobno razmišljal tudi avstralski trojec The Necks, ki je v primerjavi s svojim prejšnjim postankom v ljubljanskem Kinu Šiška, od katerega minevata dve leti, tokrat skoraj podvojil obisk in tako povsem napolnil Šiškina sedišča. Kaj je botrovalo tako lepemu odzivu (pomlajenega!) občinstva, ni povsem jasno. Deloma gotovo navdušeni odzivi po njihovih prejšnjih gostovanjih, sodeč po nedavno prav tako dobro obiskanem koncertu jazzista Colina Stetsona pa se očitno nekaj vendarle premika tudi v glavah koncertohodcev. Ti vse bolj spoznavajo, da so tudi koncerti glasbenikov, ki jih ne spremlja medijski pomp, vredni obiska. Še zlasti pa to velja za The Necks, saj je vsak njihov koncert res izkušnja zase.

Trojec že vse od ustanovitve ob koncu osemdesetih, ko je svoj potencial raziskoval v intenzivnem šestmesečnem obdobju, namreč ne vadi več. Vsi koncerti in vseh sedemnajst plošč so plod popolne improvizacije, posledično pa je glasba kljub rigidnemu konceptu zasedbe vseh petindvajset let ostala sveža. Z njo so se Necksi znašli nekje na presečišču svobodnjaškega jazza in improvizacije, klasične glasbe, priložnostno tudi (avant)rocka, ali še raje v okvirih povsem svojega izraza, ki se včasih bolj, drugič manj opira na te tradicije.

Pri jazzovskih in klasičnih konservativcih zato niso vselej naleteli na odprta ušesa, toda po drugi strani so s svojo glasbo številnim (mlajšim) poslušalcem odprli vrata v svet jazza. Pa tu ne gre za kakšno uporništvo proti institucijam, pač pa preprosto za brezkompromisno sledenje lastni viziji. In čeprav vse tri špilavce že dolgo srečujemo v raznoterih navezah, jim okolje, ki so si ga razprli z znamko The Necks, očitno še vedno ponuja dovolj izzivov.

Te izzive so do naših ušes mojstrsko spravili tudi tokrat. Začeli so s počasnim tipanjem smeri, v katero jih bo odneslo, in nadaljevali skozi vse tesnejši preplet klavirja, basa in bobnov/tolkal, ki se je v kontemplativnem ponavljanju vzorcev z mikro deviacijami razraslo v novo slušno ekstazo.

Sledila sta obvezen odmor in prizemljitev, potem še drugi, bolj melodičen tričetrturni set, po katerem smo spet obviseli nekje pod stropom. Obakrat se je zazdelo, kot da smo na prostrani zvočni širjavi, ki te potopi na dno Pacifika, dvigne na streho sveta in višje ali pa potegne v aboriginsko mistiko. Odvisno pač od domišljije ter dovzetnosti za trojčevo hipnotično raziskovanje posameznih motivov in njegove izjemne sinteze orkestralnega (simfoničnega!) zvoka.

Je bil koncert boljši ali slabši kot njihovi prejšnji trije ljubljanski nastopi? Pravzaprav neumestno vprašanje, ker izkušnja koncerta zasedbe The Necks vsakič izstopi iz okvirov racionalnega. Tisti, ki njihove koncerte analiziramo, si že v izhodišču postavimo nemogočo nalogo. Tja greš preprosto uživat ...