Študij kot storitev

Na spletni strani Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani vas pozdravlja oglas družbe za prikazovanje filmov Kolosej. Oglas bo prvi v nizu mnogih, napoveduje dekan dr. Bojko Bučar, a prihodki od trženja oglasnega prostora še zdaleč ne bodo odločilno prispevali k reševanju finančnih težav fakultete. Bučar je pred pol leta za Dnevnik napovedal vitkejše študijske programe z manj izbirnimi predmeti, zaračunavanje nadstandarda in ustvarjenje »sodobnih, atraktivnih in tržno zanimivih programov«, ki jih ne bi bilo mogoče študirati brezplačno.

Bučar bi atraktivne, v celoti plačljive programe, ponudil tujcem, saj je prepričan, da po sedanji zakonodaji državljanom Slovenije in drugih članic EU ni mogoče ponuditi plačljivega študijskega programa, če jim najprej tega programa ne ponudiš brezplačno. V zadnjih dneh razmišlja, da bo to po novem morda drugače. Pred praznikoma je bil namreč predstavljen predlog novega zakona o visokem šolstvu, ki med drugim prinaša »redni plačljivi študij«. Vendar Bučar priznava, da zakona ni prebral podrobno.

Na ministrstvu za izobraževanje pravijo, da se moti. Bilo naj bi celo obratno. Veljavni zakon naj bi teoretično omogočal ustvarjanje v celoti plačljivih programov tudi za državljane Slovenije, novi pa naj bi to možnost odpravljal. »To je bilo sedaj načeloma možno, saj predpisi o tem molčijo. Po novem zgolj plačljiv študij za državljane republike Slovenije in EU v Sloveniji ne bo možen,« zagotavlja državni sekretar dr. Mirko Pečarič.

Plačniki med nadarjenimi

Zakon spreminja sistem, v katerem imamo redni in izredni študij, v sistem rednega in delnega študija. Če je zdaj redni študij v celoti brezplačen in izredni v celoti plačljiv, bosta po novem tako redni kot delni študij za nekatere brezplačna, za nekatere pa plačljiva.

Brezplačno bo na javnih zavodih lahko dodiplomsko študiral vsak, ki še ni diplomiral na drugem programu in ki izpolnjuje pogoje za brezplačni program, na katerega se vpiše, torej je v srednji šoli zbral dovolj točk. To je enako kot zdaj. Novo je to, da takemu študentu ne bo na voljo le redni študij, ampak bo lahko brezplačno študiral delno. Če bi se odločil za to, bi na predavanja hodil popoldne in ob koncih tedna, študiral bi tudi do enkrat dlje kot redno, a izpolniti bi moral enake obveznosti. Drugače rečeno, delni študij bo nadomestil izredni študij, le da ne bo na voljo le plačljivo, ampak tudi brezplačno, in da bo kakovostnejši, saj je bilo pri sedanjem izrednem študiju na nekaterih programih treba izpolniti zgolj eno tretjino obveznosti rednega.

Novost je seveda tudi plačljiv redni študij. Med tistimi, ki bodo vsak dan večino dneva preživeli v predavalnicah in na vajah, bodo odslej tudi tisti, ki bodo za študij plačali. Posamezna fakulteta bo lahko iz šolnin zbrala do štirideset odstotkov svojih sredstev, pri čemer bo lahko šolnine zaračunavala štiridesetim odstotkom svojih študentov.

Ministrstvo trdi, da novi predlog zakona ne spodbuja širjenja šolnin nič bolj kot sedanji. S tem se strinjajo študentska organizacija in tudi strokovnjaki, s katerimi smo govorili, na primer nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Stanislav Pejovnik, dekan ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janez Krek in strokovnjak za upravno pravo s pravne fakultete dr. Rajko Pirnat.

Šolnine imamo seveda že zdaj. Ministrstvo vztrajno navaja, da je v Sloveniji 34 odstotkov izrednih študentov, a ta podatek je iz leta 2008. V lanskem študijskem letu je bil delež izrednih študentov dvaindvajsetodstoten, pri čemer je treba vedeti tudi, da se zavodi glede tega zelo razlikujejo. Na ljubljanski univerzi je na primer zgolj dva odstotka izrednih študentov.

Štiridesetodstotni delež študentov s šolninami, ki jih zavodom dovoljuje predlog novega zakona, je torej zelo visok. Vendar prej omejitve tega deleža sploh ni bilo. So pa bile druge omejitve za razraščanje izrednega študije na račun rednega in te omejitve bodo tudi v novem zakonu, ministrstvo zagotavlja, da bodo celo dodatne.

Z uvedbo plačljivega rednega študija se legitimira tisto, v kar se je izrodil izredni študij.

Daleč pod minimumom

Delež izrednih študentov na ljubljanski univerzi se zmanjšuje, ker se je univerza že na prelomu stoletja, pod vodstvom dr. Jožeta Mencingerja, sama odločila, da ga bo zmanjšala. Mnogi sedaj, po bolonjski reformi, ki je študij podražila, in zadnjih dveh letih varčevanja, ko bi jim višji prihodki od šolnin zelo koristili, to obžalujejo.

Z minusom posluje več kot polovica članic ljubljanske univerze in razmere naj bi bile ponekod še slabše kot na FDV. Pejovnik, ki je bil rektor univerze do letošnjega oktobra, pravi, da bi univerza potrebovala deset- do petnajstodstotno zvišanje sredstev, če bi želela priti do »osnovnega metabolizma«.

Za visoko šolstvo Slovenija nameni okoli 1,4 odstotka BDP-ja in smo zelo blizu povprečja EU in tudi povprečja organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Vendar ima Slovenija nadpovprečno veliko študentov. Na vsakega odpade 9639 evrov, kar je le 72 odstotkov povprečja OECD.

Števila študentov ne moremo zmanjševati, vsaj če želimo spoštovati zaveze, da bomo imeli štirideset odstotkov starih med 30 in 34 let z visokošolsko izobrazbo. Zavodi tudi ne morejo več varčevati, saj prisegajo, da notranjih rezerv nimajo več. Že zdaj so delovne razmere na mnogih fakultetah onstran zakonitosti.

Zakon kot družbena norma

Vedno je pomembno, če se z vladnimi odločitvami spreminjajo družbene vrednote in norme, v situaciji, ko so institucije družbe v eksistenčnih stiskah, kot je danes visoko šolstvo, pa še toliko bolj. Klemen Miklavič, ki na Univerzi v Oslu raziskuje edukacijske politike, je prepričan, da novi predlog zakona pomeni točno to.

Zakon je veliko več kot skupek besed in številk v njem. Ni niti zgolj reševanje konkretnih problemov, ki jih zazna posamezna vlada, v tem primeru kaosa izrednega študija, opozarja Miklavič. »Zakon je tudi zapis družbenih vrednot in norm,« poudarja.

Doslej je bil plačljiv le izredni študij, ki je potekal ločeno od rednega in je bil manj kakovosten. Mišljen je bil za tiste, ki delajo in imajo zato manj časa za študij in dovolj denarja, da ga plačajo. Z leti se je izrodil in so se nanj vpisovali tudi tisti, ki v srednji šoli niso zbrali dovolj točk za vpis na redni študij, so pa imeli od okoli pet tisoč do okoli petdeset tisoč evrov, kolikor stanejo izredni študiji oziroma so jim ta denar dali starši. Z uvedbo plačljivega rednega študija se to legitimira. Odslej bo možno, da si bo kdo kupil enako kakovosten študij, kot so si ga drugi prislužili z nadarjenostjo in pridnim učenjem v srednji šoli.

Miklavič je sicer iz zakona razbral namero ministra, da zavrača plačevanje študija in v imenu javnega interesa prevzame finančno odgovornost za študij na prvi in drugi stopnji ter da omeji zlorabe. »Vendar hkrati najbrž nehote zapisuje drugačno percepcijo o družbeni vlogi visokega šolstva kot javnega dobrega,« ocenjuje.

V zdaj veljavnem zakonu je jasna opredelitev do šolnin: »Državljanom Republike Slovenije in državljanom članic EU šolnine ni mogoče predpisati za izobraževanje v okviru dodiplomskih študijskih programov z javno veljavnostjo, ki se izvajajo kot javna služba, razen če njihovo izvajanje presega z nacionalnim programom visokega šolstva določene standarde.«

Ta zapis bi bilo mogoče posodobiti in uporabiti v novem zakonu, saj v načelu velja tudi zanj. Plačljiv študij bo tudi po novem samo tisto, kar presega javno službo, pri brezplačnem študiju pa se bo lahko zaračunaval le nadstandard, kar se doslej skoraj ni uporabljalo, lahko bi pa na primer pomenilo plačevanje za laboratorijsko opremo.

Novi zakon prinaša razumevanje študija kot storitve, v katero posameznik investira, če je to v njegovem osebnem interesu.

Tega odstavka v novem zakonu ni, ampak je zapisano, da so šolnine možne tudi za redni študij, potem pa so našteti pogoji, komu in kako se lahko zaračunavajo. »Namesto jasne in kategorične opredelitve do šolnin sta poleg izraza ’javno financiran’ uvedena izraza ’brezplačen študij’ in ’plačljiv redni študij’. Poleg tega je v zakonu zapisano, da se plačljiv študij izvaja kot storitev na prostem trgu,« našteva Miklavič.

»Z uporabo tovrstnih izrazov minister ponuja opredelitev izobraževanja kot storitve, ki je načeloma plačljiva, a lahko država podeli nekakšne ’gratis’ sedeže,« pojasnjuje in dodaja, da je to začetni korak v razumevanje študija kot storitve, ki jo posameznik kupuje, če oceni, da je to v njegovem zasebnem interesu.

Če to ni bil namen ministra dr. Jerneja Pikala, bi se to moralo v zakonu jasno odražati. Tudi sam priznava, da nam nihče ne bi mogel očitati, tudi če bi javna sredstva za visoko šolstvo podvojili. OECD, ki je sicer sploh največji zagovornik vpeljave univerzalnih šolnin v Sloveniji, načeloma predlaga nevtralno razmerje države med obdavčitvijo in financiranjem visokega šolstva. Slovenija je leta 2011 za visoko šolstvo namenila 496 milijonov evrov, od ljudi z višjo in visoko izobrazbo pa je pobrala 1,17 milijarde evrov dohodnin.

Vendar, kot pravi Pikalo, »vsi vemo, kakšno je stanje v državi«. Ob takem pogledu se seveda lahko pohvali z novo zakonsko določbo, po kateri se bodo sredstva za visoko šolstvo zviševala za dva odstotka na leto ali za odstotek, po katerem bo rasel BDP, če bo rast več kot dveodstotna. Čeprav tako kot vsi ostali ve, da bi moralo visoko šolstvo dobiti več.

S takim odnosom študiju nikoli ne bomo dali družbenega pomena, ki bi ga moral imeti in bi vodil v njegovo popolno brezplačnost, poudarja Miklavič. Bolj ko je študij široko dostopen, bolj deluje kot socialni korektiv, ki pospešuje vzpenjanje po družbenih razredih. V Sloveniji je povprečna mesečna bruto plača visokošolsko izobraženih 2375 evrov, srednješolsko izobraženih pa 1286 evrov. Visoka izobrazba ima še mnoge druge koristi in veliko teh je težko izmeriti, kot so višja udeležba v demokratičnem procesu, višja toleranca v družbi, nižja stopnja kriminala …

»Odločitev, kakšen status bo imel študij in koliko denarja bomo namenili zanj, je politična,« pravi Miklavič. A dokler je glavni ministrov argument pomanjkanje finančnih sredstev, politična razprava ne bo možna.