Cvetka Selšek: »Slovenija se še lahko reši sama, ne glede na rezultate stresnih testov.«

Popolnoma nerazumljivo je, da so v bankah dividende izplačevali celo po tem, ko je bilo že jasno, da vstopamo v krizo.

Cvetka Selšek je v SKB banki zaposlena 22 let. Enajst let je bila predsednica uprave, pred tremi leti pa se je preselila na položaj predsednice upravnega odbora in tako nima več izvršne, temveč nadzorniško funkcijo. SKB je v lasti francoske skupine Société Générale, ene največjih bančnih skupin v območju evra, in je ena redkih bank v Sloveniji, ki kljub krizi dobro poslujejo. To ni ne posledica sreče ne naključij, ampak predvsem manj hazarderskega kreditiranja.

Kako šokantni bodo po vašem mnenju rezultati stresnih testov za slovenske banke?

Za začetek razjasniva, kaj stresni testi sploh so. Definirajo predpostavke, kaj bi se zgodilo ob uresničitvi bolj ali manj črnega scenarija. Denimo, kaj bi se zgodilo, če bi se cene nepremičnin občutno znižale ali če bi neka industrijska panoga zašla v težave. Če je banka kreditirala veliko nepremičnin in je velika verjetnost, da bodo imeli posamezniki ali podjetja pri odplačevanju teh kreditov težave, pa nepremičnin ne bo mogoče prodati, lahko banka pretrpi izgubo. Ker še ne vemo, kakšne predpostavke so uporabljene pri stresnih testih, tudi ne moremo vedeti, kakšni bodo rezultati. V Grčiji so bile predpostavke takšne, da so stresne teste prestale vse banke, čeprav so bile na robu preživetja.

Sprašujem zato, ker ste na srečanju menedžerjev v Portorožu dejali: »Če bodo stresni testi delani tako, kot jih delamo za našo banko, bodo katastrofa.«

Rekla sem, če bodo banke pregledane po takšnih načelih, kot jih uporabljamo v SKB, bodo rezultati neprijetno presenečenje. V Evropi obstaja nekaj bančnih modelov. Germanski model je bolj vezan na premoženje, francoski model pa je strogo vezan na ustvarjanje denarnih tokov, ki omogočajo poplačilo kreditov. Slovenci so na primer pred krizo radi kupovali zemljišča. Računali so, da jih bodo komunalno opremili, kaj zgradili, nato pa vse skupaj prodali za dobiček ali pa da bodo vsaj preprodali nezazidane parcele. Ker to ni šlo, so krediti ostali, banke pa so zdaj prisiljene zemljišča prodajati, pri čemer sta cena in možnost prodaje vprašljivi. Pri SKB je nemogoče dobiti kredit za nepremičnino, ki ne ustvarja denarnega toka. Če na nepremičnini ne poteka dejavnost, iz katere je jasno izračunljivo, da bo kredit lahko poplačan, banka kredita ne bo odobrila. Celo pri dobrih znancih, ki že leta delajo v bančništvu, opažam, da ne dojemajo, zakaj je denarni tok tako pomemben. Pravijo: ne moremo vsega gledati skozi denarni tok. Ampak kaj boš gledal, če ne tega? Še celo, če dosledno upoštevaš denarni tok, se lahko zalomi.

SKB ni vključena v stresne teste. Zakaj?

Nismo edina izjema, tudi na primer Banka Koper ni vključena. Testi morajo zajeti 80 odstotkov bančnega sistema in Banka Slovenije se je po svoji presoji odločila, katere banke bo vključila.

To, da niste vključeni, je pravzaprav poklon.

Brez dvoma. Za nas in za Banko Koper je značilen stabilen poslovni model, ki izvira iz dejstva, da imamo preudarne tuje lastnike.

Bodo stresni testi razkrili, da je katera od večjih bank na robu stečaja?

Če bodo banke svoj portfelj morale počistiti po načelu denarnega toka, se lahko zgodi, da bodo rezultati neprijetni. Ker ni nujno, da se predpostavke iz stresnih testov uresničijo, bodo rezultati samo pomagali Banki Slovenije, da bo določila primerno kapitalsko ustreznost bank, ko bo presodila, ali so scenariji blizu uresničitve ali tako daleč od nje, da jih ni smiselno upoštevati. Če bo ena od predpostavk kreditiranje finančnih holdingov, bo stvar zelo resna.

Slovenija se je pridružila razviti Evropi, ne da bi napravila domačo nalogo. V razvito družbo moraš iti z odprtimi očmi in hitro prevzemati dobre prakse. Mi pa smo prevzeli samo tisto, kar nam je ustrezalo, in ohranili kopico slabih navad.

Kaj bi bilo katastrofalno – tri-, pet-, sedemmilijardna luknja v bankah?

Katastrofalno bo vse, kar bo nad predvidenimi stroški dokapitalizacije bank. Po drugi strani pa: vedno obstaja izhod. Za vsako težavo obstaja rešitev, če si se pripravljen resno angažirati. Verjamem, da se Slovenija še lahko reši sama, ne glede na rezultate stresnih testov. Ampak samo pod pogojem, da bodo politiki delovali složno. Če bodo šli na okope in začeli streljali drug na drugega, bo to zagotovo pomenilo trojko.

Se strinjate, da je Slovenija poskusni zajček pri preverjanju metodologije stresnih testov?

Tisti, ki je prvi testiran, je morda res poskusni zajček. Vendar to ni nujno slabo. Ne strinjam pa se s pisanjem medijev, da se Slovenija udinja Bruslju. To ne drži. Slovenija se je pridružila razviti Evropi, ne da bi napravila domačo nalogo. V razvito družbo moraš iti z odprtimi očmi in hitro prevzemati dobre prakse. Mi pa smo prevzeli samo tisto, kar nam je ustrezalo, in ohranili kopico slabih navad. Včasih imam občutek, da smo zakonodajo zapletli samo zato, da bi ja bili drugačni. Tipičen primer je novela insolvenčnega zakona, s katero se želi izboljšati nabor ukrepov za prestrukturiranje podjetij in povečati vloga upnikov. Namesto da bi jasno zapisali prioriteto poplačil, bodo potrebni seminarji za to, da bo razumljivo, kako bo novela delovala v praksi. Zdaj namreč to razumejo samo njeni avtorji.

SKB kljub krizi posluje z dobičkom. Ali zato, ker ste bili zadržani do financiranja gradbeništva?

Treba je vedeti, da vsaka hitra rast za seboj potegne slabe kredite, pa naj bo banka pri odobritvi kreditov še tako previdna. Še preden nas je kupila skupina Société Générale, smo že ustanovili interno slabo banko, ki ni nič drugega kot oddelek, specializiran za ukvarjanje s slabimi krediti. Ekipa tega oddelka mi je dvakrat na teden poročala, kako napreduje pri reševanju slabih kreditov. Če ne bi tako pritiskala, se ne bi nič premaknilo. Ko smo se priključili skupini Société Générale, smo imeli veliko slabih kreditov, toda tudi dobra zavarovanja. Novim lastnikom smo razkrili vse slabosti in se takoj lotili intenzivnega čiščenja bilanc. Čistili smo jih skoraj pet let in si povrnili skoraj polovico denarja. To seveda ne bi bilo mogoče, če ne bi imeli dobrih zavarovanj.

Ste spremenili tudi odnos do upravljanja kreditnih tveganj?

Seveda. Sledili smo politiki banke matere, ki temelji na 150-letni tradiciji. Ključno pravilo te politike je, da se ne lotevaš poslov, pri katerih si se že opekel. Société Générale je pri financiranju gradbeništva v preteklosti že imela težave, zato je previdna. Gradbeništvo sicer še vedno financiramo, a po strogih merilih. Investitor mora imeti dovolj lastnih sredstev in pred odobritvijo kredita pridobiti vsa dovoljenja, ki jih lokalne oblasti zahtevajo, da gradnja sploh lahko steče. Dokler investitor nima vse dokumentacije, se nima kaj pogovarjati z banko. Ali pa: včasih je bilo v navadi, da je investitor pozneje spremenil projekt, banke pa so to kar požrle. SKB tega ni počela. Financirali smo samo resne gradbene projekte, bili so končani in krediti poplačani. Eden večjih projektov, ki smo jih uspešno financirali, je soseska Trnovska vrata.

Ključni problem je v miselnosti, da ti bo banka, ko boš v težavah, kredite reprogramirala ali pa preprosto odpisala dolgove. Ko se začne s tem špekulirati, je konec zdravega gospodarstva.

Drugače od drugih bank ste se izogibali tudi financiranju menedžerskih odkupov podjetij. Kako da vas ni premamil čredni nagon?

S špekulacijami na borznem trgu se lahko ukvarjaš, če imaš dovolj kapitala. Finančni holdingi v Sloveniji pa praviloma niso imeli dovolj kapitala, zato jih praviloma nismo financirali. Saj so tudi k nam prihajali menedžerji, ki so hoteli kredite za privatizacijo, a smo jim takoj povedali, da se jim načrti ne bodo izšli. Kredite so dobili drugje. Moram pa biti korektna. Razmere se v različnih časovnih okvirih lahko zelo spreminjajo. Spomnim se posledic ene od večjih privatizacij. Ko se je nova uprava prišla predstavit, se nam je sodeč po bilanci položaj v podjetju zdel rešljiv, če bi uprava hitro ukrepala. Toda ko so čez dve leti spet prišli, smo videli, da v tem času niso naredili nič, in bilo je jasno, da bodo težave. Takšnih uprav, ki se niso pravočasno odzvale na težave v podjetjih, je v Sloveniji, kolikor hočete. Ključni problem je v miselnosti, da ti bo banka, ko boš v težavah, kredite reprogramirala ali pa preprosto odpisala dolgove. Ko se začne s tem špekulirati, je konec zdravega gospodarstva. Slovenske banke sedijo pretežno na depozitih občanov. Od 40 milijard evrov vseh finančnih virov naših bank izvira iz različnih depozitov 65 odstotkov. To je dobro. Se je pa treba zavedati, da gre pretežno za depozite prebivalstva, samo tretjina je depozitov podjetij. Zato banka ne more kar tako z lahkoto odpisati dolgov. S tem ko na primer Istrabenzu refinanciraš kredit po nominalni obrestni meri, izgubljaš in je to krivično do vseh občanov, ki so prihranke naložili v depozite.

Banke so v času debelih krav podjetja dobesedno silile, naj se zadolžijo, naj si drznejo.

Drži. Ampak kdor si denar sposodi, se mora zavedati, da ga bo moral vrniti. Občani se tega zavedajo, zato slovenska gospodinjstva v povprečju niso pretirano zadolžena. Podjetnikom pa to ni jasno. Namesto da bi presežke vlagali v razvoj »core« biznisa, so se začeli množično ukvarjati s špekulacijami na borzi in z nepremičninskimi posli. Iz tega izvira velik del sedanjih slabih kreditov. Ko prideš v težave, jih moraš reševati. To ni »business as usual«. Vse bolj zanemarjaš temeljni posel, vse manj vlagaš v razvoj, ne skrbiš za kupce, ne iščeš novih trgov in konkurenca te povozi. Čudim se, da še vedno obstajajo agencije in banke, ki so pripravljene kreditirati prezadolžena podjetja. To ni normalno.

So banke, ki delujejo po francoskem modelu, danes na splošno v boljšem položaju? Ali pa to velja samo za SKB?

Francoski model se je na splošno pokazal kot dober. Naša banka mati pri upravljanju kreditnih tveganj nima večjih težav. To ne pomeni, da sploh nima težav. Kupili so tudi kakšno banko, ki ni delovala po njihovem poslovnem modelu in so jo morali prodati, denimo banko v Grčiji. Ampak če delo opravljaš profesionalno, boš pravočasno zaznal problem in takoj ukrepal.

Resnici na ljubo: v kreditiranje Bavčarjevih podvigov je bila vsaj na začetku vključena tudi SKB.

Nekateri holdingi so imeli zelo dobre proizvodne kapacitete. Tipičen primer je Istrabenz. Odobrili smo mu dolgoročen kredit za nakup Droge Kolinske, ker se nam je ta poteza zdela smiselna. Ko je Bavčar začel graditi svoj holdinški imperij, financiranja nismo nadaljevali. Ostal nam je neporavnan del kredita, ki pa ni bil pretirano velik. Že takrat smo vedeli, da holding nima perspektive in da bi bilo boljše, če bi šel v stečaj, kot da se refinancira. A se večina bank s tem ni strinjala, verjetno zato, ker so imele bistveno večje terjatve in ker niso imele ustreznih rezervacij. Pa še en razlog je za ohranitev holdinga, namreč da stečajni upravitelji niso kos dimenziji problemov, ki jih prinese takšno refinanciranje. Stečajni upravitelj mora dejansko upravljati premoženje.

Pri Istrabenzu bi moral prodajati hotele ...

Prav zato smo se nazadnje tudi mi strinjali, da je bolje, če to premoženje prodaja ekipa, ki je ostala v holdingu, kot pa stečajni upravitelj. Banke smo veliko izgubile že s tem, ko smo kredite podaljšale po nominalni obrestni meri, kar je čista sociala, tako rekoč zastonj. Ampak včasih moraš storiti tudi to, da se izogneš večjim težavam.

Bankam v tuji lasti je laže, ker imate za seboj banke matere.

Kapitalsko pomoč Société Générale smo dobili samo, ko so nas kupili. Od tedaj si SKB v skladu s korporativno politiko skupine Société Générale ves čas sama krepi kapital. Odkar je Société Générale naš lastnik, smo samo štirikrat izplačali dividende, pa še to največ do tretjine dobička. Ves preostali dobiček smo namenili krepitvi kapitala.

Kaj ste si mislili, ko si je konkurenca, tudi državni NLB in NKBM, izplačevala maksimalne dividende?

Popolnoma nerazumljivo je, da so v bankah dividende izplačevali celo po tem, ko je bilo že jasno, da vstopamo v krizo. Naloga kapitala je, da nastavlja upravo in nadzornike, da ukrepa, če se institucija zaradi krize znajde v težavah, in skrbi, da gre razvoj v pravo smer. Ne pa, da vleče celotne dividende, da lahko financira pretirano porabo.

Société Générale je bila izdatno dokapitalizirana že na začetku krize.

Société Générale je imela zaradi afere Kerviel skoraj pet milijard evrov škode, zato je potrebovala dokapitalizacijo. Uspešno jo je izpeljala in bila v prvi fazi krize močnejša. Francoska država je nato pomagala vsem bankam in te so pomoč tudi hitro vrnile. Tudi druge države so se na težave odzvale hitro, le v Sloveniji smo mečkali. Namesto da bi banke ustrezno dokapitalizirali, smo o tem na dolgo in široko razpravljali. Oglasili so se dežurni teoretiki, ki stalno pazijo, da se nič ne spremeni, pa naj gre za reševanje bank ali za rezanje javne porabe. Seveda ne zadošča samo hiter odziv države, potreben je tudi hiter odziv bank in gospodarstva. Poučno je ravnanje Avstrije. Res je, da je avstrijska država banke izdatno dokapitalizirala, a tudi banke niso spale. Hypo je takoj počistila portfelj, zdaj je zdravi del banke naprodaj. Raiffeisen banka je v Sloveniji pri poslovanju s podjetji leta in leta vegetirala, zato se je odločila za odhod. Mednarodno mrežo Volksbanke je kupila ruska Sberbanka. Samo pri nas se ni naredilo nič. Res je, da so morale nekatere hčerinske banke precej denarja poslati bankam materam, niso pa tako ravnale vse. Pri SKB je bilo tega odliva zelo malo, šlo je za optimizacijo likvidnosti znotraj skupine. V SKB imamo več denarja od razpoložljivih naložb, saj ni investicijskih priložnosti, ki bi jih lahko financirali. Podjetja si ne upajo vlagati ali pa so tako zadolžena, da ne morejo dobiti kredita.

Država si namerava strošek reševanja bank zmanjšati z razlastitvijo imetnikov podrejenih bančnih obveznic. Je takšna delitev bremen pravična?

Če ni dovolj kapitala in je banko treba dokapitalizirati, da se prepreči stečaj, je popolnoma logično, da se najprej razlastijo delničarji, takoj za njimi pa imetniki tistih podrejenih inštrumentov, ki imajo karakter pretvorbe v kapital – sem spada večina podrejenih obveznic. Tu ne vidim dileme. Se je pa treba zavedati, da je del podrejenega dolga v lasti pokojninskih skladov. Bilo bi zelo kratkovidno in neumno, če bi pokojninske sklade s »striženjem« uničili ali jih spravili na raven vegetiranja. Res je, da bi s »striženjem« država prihranila kakih sto milijonov, nisem pa prepričana, ali to odtehta vsa tveganja, tudi morebiten množični beg vlagateljev. Če bi bila predsednica vlade, bi šla v Bruselj in rekla: dajte nam možnost za izjemo pri pokojninskih skladih, saj si bomo sicer uničili drugi pokojninski steber. Načeloma je prav, da so davkoplačevalci zadnji, ki prispevajo k reševanju bank. Se je pa hkrati treba zavedati, da so tudi vlagatelji v pokojninske sklade navadni občani, torej prav tisti, ki jih z novelo zakona o bančništvu skušajo razbremeniti. Ključno za Slovenijo je, da začne graditi lasten, slovenski kapital. Samo tako bo bančni sistem dobil dolgoročne vire.

Čudim se, da še vedno obstajajo agencije in banke, ki so pripravljene kreditirati prezadolžena podjetja. To ni normalno.

Kako pa naj si ga zgradimo?

Z dobro pokojninsko reformo in dobrimi zavarovalnicami. Naj pojasnim na primeru lastniške sestave naše francoske banke matere. Poleg zaposlenih imajo po več kot odstotek glasovalnih pravic štirje delničarji – trije francoski in en japonski. To so stabilna sredstva. Groupama je skupina vzajemnih kmetijskih zavarovalnic, ki je bila ustanovljena leta 1840. Sklad CDC, namenjen zaščiti pokojninskih skladov javnih uslužbencev, je bil ustanovljen že v času Ludvika XVI. in je še danes pod nadzorom parlamenta. CDC je leta 1959 ustanovil še zavarovalnico CNP. Četrti večji delničar pa je japonska zavarovalnica Meiji Yasuda, ki je bila ustanovljena leta 1888. Tri četrtine delnic družbe je na prostem trgu, vendar ti delničarji praviloma sledijo štirim največjim. Če bi v Sloveniji že pred 20 leti izpeljali resno pokojninsko reformo in bi se ves ta čas denar nalagal v pokojninske sklade, bi bili ti danes tako močni, da bi lahko bili tudi lastniki bank. Velika škoda je bila storjena že s tem, ko se je dopustilo, da so ljudje umaknili prihranke iz drugega pokojninskega stebra. Vladi je to ustrezalo, saj je z obdavčitvijo teh prihrankov prišla do dodatnih proračunskih sredstev, ampak to je zelo kratkoročno gledanje. Moja teta na Dunaju je prejemala štiri pokojnine, od osnovne socialne do pokojnine iz zasebnega zavarovanja. Vsak znesek posebej ni bil visok, vse skupaj pa je naneslo toliko, da je zadoščalo za preživetje. V Sloveniji moramo priti do treh pokojninskih stebrov: prvi je socialni steber, ki bi moral imeti kapico, drugi je steber, v katerega vplačujejo podjetja, tretji pa steber, v katerega vplačuje vsak sam. Pri čemer bi morali uvesti olajšave, da bodo mladi sploh zainteresirani za vplačilo v tretji steber. To je edini način, da pridemo do lastnega kapitala, saj gre za sredstva, ki so imobilizirana za 40 let.

Če se lahko čez noč spremenijo pravila igre za nazaj, so lahko že jutri na udaru tudi depoziti občanov.

Depoziti so krvavo privarčevan denar prebivalstva in podjetij, zato jih bodo varovali vsi. Ljudje so lahko mirni. Vlada in Banka Slovenije sta se pametno odzvali tudi pri Factor banki in Probanki. Po bitki so vsi generali, vsi vedo, kako bi se problema morali lotiti. Ampak če bi banki poslali v stečaj, bi to lahko povzročilo stampedo varčevalcev, množičen odliv depozitov, s čimer bi resno ogrozili naš bančni sistem. Zato je bila odločitev za nadzorovano likvidacijo edina logična. Poleg tega se je treba zavedati, da sta obe banki vpeti v številna refinanciranja kreditov. Če se reševanja ne bi lotili konstruktivno, bi po nepotrebnem izgubljali delovna mesta v podjetjih.

Sanacija bank ni smiselna, če se prej ne sanirajo oziroma razdolžijo podjetja.

Vsekakor. Če se slovensko gospodarstvo ne bo prečistilo, tudi banke ne bodo delovale. V SKB smo naredili analizo, ki je razkrila, da je leta 2010 četrtina kreditov v prezadolženih podjetij sestavljala skoraj tri četrtine celotnega podjetniškega kreditnega portfelja bank. To analizo sem prvič predstavila leta 2011, pa je trajalo še dve leti, preden se je dojelo, da je to slovenska realnost in da je treba ukrepati. Če bi v podjetjih že leta 2011 začeli čistiti bilance, bi danes morda že imeli več novih lastnikov in nov razvoj. Tako pa se je kepa valila naprej, krediti so dospeli v plačilo in vse več podjetij jih ni sposobno vračati. Razdolžitev preprosto pomeni, da mora v podjetje priti nov lastnik.

Iskanje strateških lastnikov v času krize se zdi precej jalovo početje ...

Naveličana sem izgovora, da čas ni primeren. Kdaj pa je sploh primeren? Po mnenju nekaterih očitno nikoli. Podjetje mora biti sposobno sodelovanja z banko. Če tega ni sposobno, se mora kapitalsko prestrukturirati ali pa umreti. Tretje možnosti ni. Menedžment mora biti še kako zainteresiran, da ima podjetje odgovorne lastnike. Ko smo pred 13 leti iskali kupca za SKB, je bilo jasno, da moramo povečati dobičkonosnost, saj bi sicer še naprej životarili. Ker je banka kotirala na borzi, smo morali vsakih šest mesecev poročati o napredku. Vedno znova so nas spraševali, kdaj bomo dosegli 10-odstotni kapitalski donos. Zavedali smo se, da moramo optimizirati stroške. To smo poskusili doseči z večjo koncentracijo, ki bi bila za slovenski bančni trg tudi sicer zelo koristna, saj bi vodila k pocenitvi bančnih storitev. Vendar povezovanje z drugimi domačimi bankami ni bilo uspešno. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se ozrli po tujini. Odločitev za Francoze je bila optimalna poteza. Izkazali so se za premišljene in odgovorne lastnike.

Bi bilo glede na pozitivne izkušnje SKB tudi za NLB boljše, če bi dobila večinskega tujega lastnika?

Gledano z današnjim vedenjem, nedvomno. Če bi država ravnala odgovorno, bi za NLB že pred krizo poiskala dodatne lastnike. Toda namesto intenzivnega iskanja smo bili priča izgovorom o nacionalnem interesu in o tem, da je NLB naš ključni informacijski potencial. To je zelo plehek izgovor. Vse banke, ki smo najemale kredite v tujini, smo bile pod temeljitim nadzorom portfelja in sploh vsega poslovanja. O kakšnem tajnem informacijskem potencialu torej govorimo? Ne razumite me narobe. Nisem za to, da prodamo vse. Slovenija potrebuje kombinacijo domačega in tujega kapitala. To še zlasti velja za industrijo, ker se samo tako lahko razvije zdrava praksa. V bančništvu in zavarovalništvu bi bilo pametno, če bi del lastništva ostal v domačih rokah, že zaradi vpetosti v lokalno okolje. Toda hkrati vidimo, da imajo danes najmanj težav z bankami prav države, ki so finančne institucije prodale tujcem. Poglejte Hrvaško. Ali pa Poljsko.

Pa vendarle, Francija je znana po velikem deležu državnega lastništva. Celo Nemčija spet odkupuje nekdanja javna podjetja. Od Slovenije pa se pričakuje, da bo premoženje na vrat na nos prodala.

Prav zato pravim, da moramo zgraditi svoj kapital. Če imaš svoj kapital, tujega ne potrebuješ ali pa ga potrebuješ precej manj. Če bi danes imeli močne pokojninske sklade, bi ti lahko dokapitalizirali banke. Ker jih nimamo, smo prisiljeni razmišljati o privabljanju tujih investitorjev.

Ali po petih letih krize, milijonih brezposelnih in vse hujši revščini v državah evropskega obrobja še verjamete, da zategovanje pasu deluje? Dober argument zoper varčevalno doktrino je Francija. Ta sicer varčuje, a tega ne počne dosledno. Poleg tega je francoska država odločno priskočila na pomoč ključnim podjetjem. Zaradi tega se francosko gospodarstvo pobira, države, ki so pridno izvajale varčevalni program »trojke«, pa so še daleč od rešitve ...

Po svoje razumem Nemce. Med drugo svetovno vojno in po njej jih je močno prizadela inflacija. Ko so dobili plačo, so jo morali hitro zamenjati za dobrine, ker jo je sicer požrla inflacija. Ta prastrah pred razvrednotenjem denarja jim še danes tiči v kosteh. Kar se tiče Francije: francoska država je res priskočila na pomoč ključnim podjetjem, a samo tistim obetavnim, ki so tudi sama naredila kaj za svoje preživetje, med drugim so odpustila ogromno delavcev. Na ta vidik se pri nas pozablja. V Sloveniji se je državna pomoč dajala za ohranjanje statusa quo, to pa je zgrešeno.

Ni pošteno, da Nemci zaradi več kot pol stoletja starih travm terorizirajo vso Evropo.

Imate prav. Strah bi morali prerasti, ni pa to preprosto. Evropa mora poiskati kompromis, ki bo upošteval nemške pomisleke, hkrati pa realnost, da se na jugu Evrope dela manj zavzeto kot na severu. Ker smo v Sloveniji s ključnimi ukrepi odlašali, so na prebivalstvo padli v najslabšem mogočem trenutku. Tipičen primer je davek na nepremičnine. Če bi ga uvedli že pred desetimi leti, tako da bi začeli z minimalno stopnjo, nato pa bi jo vsako leto malenkostno zvišali, bi se ljudje na to obremenitev navadili. Imeli bi čas za premislek, kako se odzvati: ali ostati v nepremičnini ali jo prodati. Bilo bi sicer nekaj jeze, ampak manj kot danes, saj bi to počeli v mirnem času, brez krize. Ker tega nismo naredili, moramo zdaj davek uvajati tako rekoč na silo in jasno je, da bo povzročil travme. Ampak še kljub temu ga moramo uvesti! Ko sem francoskim kolegom razlagala, da še nimamo davka na nepremičnine, so me debelo gledali. Njim se zdi popolnoma logično, da se tak davek plačuje.

Kako visoki so cilji skupine Société Générale v Sloveniji? Bi jo zanimal nakup NLB, če se ponudi priložnost?

Noben resen investitor se za naložbo ne odloči, dokler makroekonomski kazalci v državi ne kažejo v pozitivno smer. Cena ni vse. Tudi če naložba stane en evro, je to drago, če gospodarski položaj v državi ni stabilen. Vsaka globalna banka presodi, v katere regije se ji splača širiti, kje je največji potencial za rast. Mislim, da bodo vlagatelji v finančne institucije previdni, počakali bodo, da steče proces enotne bančne unije, šele nato se bodo odločili o morebitni širitvi posla.