Velikani Evrope – Josif Brodsky

Josif Brodsky (1940-1996), Rus židovskega rodu, je eden najslavnejših pesnikov moderne dobe, kajpak tudi Nobelovec za literaturo, čigar verzi so prešli knjige, deklamirali so jih po radijskih postajah svetovnih metropol, postal je pojem Poeta, drugi Nobelovec Coetzee je npr. postavil svojega junaka v London, kjer svetoboljni zahodnjak v šestdesetih sanja, kako bi postal Brodsky.

A kaj je počel svetovno slavni Josif sredi šestdesetih? Delal je na kmetiji v daljnem Arhangelsku, kamor ga je poslala sodnica na petletno prisilno delo. Česa je bil obtožen? – Obsodili so ga zaradi parazitstva, očitali so mu brezdelništvo. Kako so lahko v pesniškem geniju videli družbenega zajedalca? Poet se je na sodišču branil, da ni brezdelnež, da je pesnik. Sodnica ga je vprašala, kdo ga je razglasil za to, ko pa nima nobenih šol. Josif je odbil, da ga tudi za človeka ni nihče razglasil, pa je vendarle človek. In človeka so najprej poslali na psihiatrično zdravljenje in nato v Sibirijo.

Kako je iz dečka, ki ni končal niti osnovne šole, nastal Pesnik? Josif se je pri petnajstih naveličal šole in začel živeti kot brusilec v tovarni. Dela se je hitro zasitil in prešel v krajevno mrtvašnico, kjer je rezal trupla, jemal iz njih drobovje, snemal lobanjske pokrove, ko pa je nekoč obduciral mladega Cigančka in ga izročil očetu, je ta pobesnel in ga začel z nožem loviti po mrtvašnici.

Poklic je hitro zamenjal za varnejše delo kurjača, nato šel za fizikalca v geološko odpravo. In potem je prišel prelomni trenutek. Josif, ki se je rodil v Leningradu, je, kamorkoli je stopil, trčil na podobo Lenina; enkrat v delavski čepici, drugič na oklepniku, tretjič z nageljnom, spet drugič pri pisanju; naj je odprl šolsko vadnico, hotel prilepiti znamko na pismo, stopil v urad, povsod je vanj zrl voditelj Oktobra. Deček brez šol se je skozi bivanje naučil prve velikega spoznanja – ignorirati te slike in s tem sposobnosti odtujitve. Tako je nekaj let kasneje kot fizični delavec napravil nedoumljivi korak, ko je preobrnil pojem zabave in prostega časa.

Po službi ni hodil na vodko, na nogometne tekme ali na komsomolske plesne večere, ampak je začel zahajati v knjižnice, kjer je do večera prebiral leposlovje in se kot samouk učil jezikov. Biblioteke so postale njegov dom in kraj mišljenja. Izbral je metafore kot obliko duha: »Pesem te pospeši. Kadar pišeš verz, ti v glavo prihajajo takšne reči, ki ti pravzaprav ne bi smele prihajati.« Pesmi je kajpak objavljal na skrivaj v samizdatih. Še preden so ga razglasili za državnega parazita, so njegove poeme že izdali v ZDA.

V času, ko je SZ z astronavti v vesolju zavladala kozmičnemu svetu, je Josif dobil svojo devizo: »bil je pesnik v zaporu«, kar ga je izstrelilo v literarni kozmos. Svetovni poeti so bili frustruirani. Mojstrsko so izrekali subtilnejše oblike bolečine, a jih razen oboževalcev na literarnih večerih ni opazil nihče, sredi Sibirije pa je gnil Brodsky, ki pa je znal svoje izgnanstvo popisati v štirih besedah - Temno kot v igli.

Po vrnitvi v evropsko Rusijo je kaznjenec postal ikona tudi v rodini. Krog Brežnjeva je sklenil, da se ga reši, in tajna policija ga je pozvala, da naj takoj spakira kovčke, ker mu dajejo potni list in odpirajo pot v emigracijo. Pomladi 1972 je bila Moskva pred obiskom ameriškega predsednika Nixona, odhod poeta na zahod bi bila simbolna dobrodošlica otoplitvi sovjetsko-ameriških odnosov. Toda Josif je darilo zavrnil, češ, da ima še nekaj opravkov, da pred jesenjo ne utegne emigrirati. Oblast je ponorela, počakala še Nixonov odhod, nato pa ga dobesedno na mah deportirala iz države.

V ZDA je Josif zaslovel tudi kot predavatelj poezije na univerzah in začel pisati – prozo – v angleščini. Toda ostal je Pesnik, celo njegove pripovedi uvrščajo med pesniške eseje. Črni humor je bil distanca, s katero je še naprej puhal cigarete po dveh srčnih operacijah in štirih infarktih. Smrt je bila zanj lahkotna kot življenje. V času stalinskih čistk so na smrt obsodili skupino Židov. Poveljnik voda vpraša starega Žida, če ima pred smrtjo kakšno željo. Ta malce pomišlja in spregovori: »Mogoče, rad bi šel prej še scat.« Eksekutor pa mu odvrne: »No ja, boš šel pa potlej.«

Ko so ga na vrhuncu slave spraševali, če bo obiskal rodno mesto, je rekel: »Kaj naj počnem kot turist v mestu, v katerem sem odrasel?« In potem je sedemnajst let hodil vsako zimo v za srčnega bolnika smrtno nevarne Benetke. Zakaj je Benetke zamenjal za svoj rodni Piter? Tudi na zahodu je ohranil svojo življenjsko poetiko izbire. V mladosti prebiral roman, po katerem si je tako živo predstavljal beneške uličice in njihovo vlago poznano iz rodnih severnih Benetk, da je sklenil, da jih obišče, da bi v njih napisal verz ali dva, potem ko bi potrošil denar, pa bi si kupil revolver in pognal kroglo v možgane. Namesto krogle je mestu pustil svojski potopis »Vodno znamenje«.

Študente na svojih kurzih je pripravil, da so se učili pesmi na pamet. Tik pred smrtjo človeku izpuhtijo vse misli, če pa ima v glavi nekaj verzov, ne odide sam, ampak v družbi stihov.

Tako je bival in mislil človek, ki ni končal niti devetletke.