Zatiskanje oči

Prejšnji teden je višje sodišče potrdilo sodbo, po kateri je RKC odgovorna za škodo, ki jo povzroči duhovnik, in nadškofiji Maribor naložilo plačilo 80 tisoč evrov odškodnine eni izmed žrtev spolnih zlorab pokojnega artiškega župnika Karla Jošta. Sodba pomeni precedens na področju odgovornosti za spolne zlorabe znotraj katoliške cerkve. Sodišče je odločilo, da odgovornost za spolne zlorabe ni zgolj subjektivna oziroma odgovornost vsakega posameznika, ki je kršil kazensko zakonodajo, pač pa tudi objektivna – odgovornost cerkve kot organizacije, torej pravne osebe.

To smo vedeli ves čas, a za katarzo bi se s tem problemom morala ukvarjati cerkev, ne zgolj kazensko sodišče, mediji in civilna družba. RKC v Sloveniji pa je, nasprotno, pred odgovornostjo bežala in to še vedno počne. Četudi naj bi Vatikan pod novim papežem ponovno začel razčiščevati umazano preteklost in ustvarjati mehanizme za preventivo v prihodnje, je usmeritev v slovenski cerkvi nasprotna. Leta 2009 ustanovljena izvedenska skupina za reševanje vprašanja spolnih zlorab že od februarja ne deluje več.

Pred dnevi je tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec za časnik Dnevnik pojasnil, da delo stoji, ker naj bi čakali na potrditev novih smernic za obravnavo spolnih zlorab od svetega sedeža, oziroma, kot je dejal tudi za Mladino, da skupina sicer deluje še naprej, čeprav brez slehernega člana … Po naših podatkih pa smernice za obravnavo spolnih zlorab z delovanjem skupine nimajo nič. Da pomagaš ljudem, ne potrebuješ smernic iz Vatikana.

Skupina, v kateri so bili poleg nekdanjega tajnika škofovske konference Andreja Sajeta tudi izvedenec za spolne zlorabe, terapevt in zunanji pravnik, je bila ustanovljena za pomoč žrtvam spolnih zlorab in njihovim svojcem, duhovnikom, župnikom in njihovim nadrejenim, ki so se srečali s spolnimi zlorabami. Njen smisel je (bil) v tem, da so našteti dobili informacijo, kam se lahko obrnejo, kakšni so predpisi, kaj morajo storiti, česa ne. Komisija je recimo svetovala, da je najbolje sprožiti oba postopka, pred državnimi in cerkvenimi sodišči, saj je drugi lahko le pomožni, poleg tega pa se rado zgodi, da prav postopek pred cerkvenim sodiščem zvodeni. Takšne in podobne nasvete je dajala skupina, ki je zbujala nelagodje cerkvenega vrha. Zdaj z njo ni več težav.

Delovanje takšnega organa je smiselno, če je kontinuirano. Skupina je bila ustanovljena zaradi potreb, ker so se primeri pedofilije v cerkvi začeli kopičiti. Potrebe danes niso manjše kot leta 2009, le volje je očitno manj. Ali kot je dejal vir znotraj cerkve: »Kako zavzeto deluje skupina za reševanje spolnih zlorab oziroma ali sploh deluje, je odvisno od volje znotraj cerkve, ne od smernic za obravnavo spolnih zlorab.«