Melanholični pop s severa

V preteklih tednih nas je pot zanesla v Kino Šiška, kjer smo lahko uživali v odličnem nastopu avstralskega impro tria The Necks, ali pa na shod v podporo Radiu Študent, najstarejši evropski študentski radijski postaji, tokrat (po daljšem času) pa smo se odpravili na ljubljansko Metelkovo, natančneje v klub Channel Zero, ki je gostil dansko indie pop skupino Efterklang.

Ta sodi med skupine, ki so se v skorajda istem času pojavile na mrzlem severu Evrope – takrat si je pot med najprepoznavnejše tovrstne skupine utirala tudi denimo islandska zasedba Múm in Sigur Rós. Primerjava s slednjimi (spomnimo se dokumentarca Heima) je še kako upravičena, sploh če se ozremo na Efterklangov zadnji (četrti) studijski album Piramida, ki so ga lani posneli v odročni in zapuščeni istoimenski rudarski postojanki na severu Norveške.

Skupino Efterklang so na prelomu tisočletja ustanovili Casper Clausen (vokal), Mads Brauer (elektronika) in Rasmus Stolberg (bas), ki še zmeraj sestavljajo njeno jedro, na živih nastopih pa se jim pridruži kopica gostujočih glasbenikov, saj je njihova mešanica organske in elektronske glasbe nekoliko prezahtevna, da bi jih v živo izvajali »le« kot trio.

V Ljubljano jih je prišlo šest, in čeprav je bilo videti, da so nekoliko presenečeni nad majhnostjo, pa tudi urejenostjo kluba Channel Zero, so se že na samem začetku ustvarili vzdušje, primerno njihovi melanholično-eksperimentalni glasbi, ki jo mediji pogostokrat neupravičeno označujejo kot postrock, čeprav je iz njihovega glasbenega izraza še kako razvidno, da delujejo pod močnimi vplivi art rocka iz osemdesetih let. To je toliko očitneje, če prisluhnemo glasgovski skupini The Blue Nile ali samostojnim stvaritvam Davida Sylviana.

Skupina Efterklang je v razširjeni koncertni zasedbi predstavila melanholične skladbe s prej omenjenega albuma, ki so bile v intimnem in nekoliko prenapolnjenem klubu še izrazitejše, zlasti po pevčevem nagovoru občinstva, ob katerem je trem obiskovalcem podaril tri predmete, ki jih je dobil od obiskovalcev na prejšnjem nastopu v Augsburgu, kasneje pa nadaljeval osupljivo večglasno petje s spremljevalno vokalistko. Instrumentalni del nastopa je bil precej podoben studijskim posnetkom, z rahlimi odmiki v nekoliko bolj eksperimentalne vode, saj se je glasbena spremljava premikala od klasičnega rockovskega instrumentarija do elektronike.

Čeprav je bila prva polovica koncerta nekoliko monotona, je očarljiva glasba v drugi polovici očitno prebudila občinstvo, to pa je pripeljalo do odličnega zaključka. In še to – čeprav premajhen, se je Channel Zero tudi tokrat izkazal kot klub, ki obiskovalcem omogoči odlično zvočno izkušnjo, saj je bilo ozvočenje popolnoma prilagojeno gostom.