M.I.A.: Matangi

Med dosežki britanske glasbenice šrilanških korenin, ki si je nadela ime M.I.A., in medijskimi poročili o njej ter tem, kako se vidi sama, zeva širok prepad. Na eni strani je podoba ene najbolj priljubljenih in cenjenih umetnic. Ameriška revija Time jo je uvrstila med sto najvplivnejših osebnosti, Rolling Stone med ključne glasbenice minulega desetletja, je edina glasbenica v zgodovini, ki je prejela vseh pet največjih glasbenih nagrad ... A sama zase raje pravi: »Sem raperka, ne pop zvezda.«

Resnica je verjetno nekje vmes; M.I.A. je tista pop zvezdnica, ki si lahko med nastopom na Super Bowlu (z Madonno!) privošči iztegnjen sredinec ali pa reviji People, ki jo želi uvrstiti med sto najlepših ljudi, reče ne – z utemeljitvijo, da v stoterico nikoli niso uvrstili matere Tereze. Načelnost, aktivizem in filantropija ji bonus točke še vedno prinašajo tudi pri zgodnjih fenih, je pa hkrati res, da je med njimi vse več tistih, ki nad njenimi novejšimi glasbenimi avanturami začenjajo vihati nos.

Začelo se je ob izidu albuma Maya pred tremi leti, ki se je v nasprotju s »surovima« prvima dvema ploščama znašel v veliko tesnejšem objemu sladkobne pop senzibilnosti. In pri zapriseženih alternativcih podobna usoda verjetno čaka tudi novi album Matangi. Ta je v primerjavi s predhodnikom še slajši, celo tako zelo, da so založniki njegov izid, menda ker je »preveč pozitiven«, prestavili za eno leto. A naveličana čakanja (in te utemeljitve) je M.I.A. album 1. novembra najprej izdala pri svoji založbi, v strahu, da bodo ob zaslužek, pa so ji ga naposled le založili še pri Interscopu.

Bojazen založnikov je bila verjetno kar upravičena. Matangi je album, ki na skupni imenovalec postavi oboje, tisti takojšnji apil pop pesmi, ob katerem kliki na YouTubu rastejo v nebo, ter inovativnost, drznost in svežino, ob katerih kolena zaklecajo celo alternativcem, pa čeprav si tega nočejo priznati.

Militantni in plesni ritmi se sicer vrtinčijo pod opojno melodiko, polno (vzhodno)azijskih motivov, v eksotičnih zvočnih podobah se srečujejo izročila raznoterih kultur, produkcija pa spretno vijuga med natančno izdelanim popom in ohlapnim terenom, ki idejam pušča (navidezno) prosto pot. Edini manjši minus plošče so (preveč?) angažirana, uporniška besedila, ki se nekajkrat znajdejo na meji parodije. Toda če za pisanje teh tipkovnico v roke vzame sam Julian Assange, potem je kritičnost lahko le logična posledica.

Od petnajstih novih skladb so se štiri v obliki singlov že pred izidom albuma znašle na pop čartih, verjetno pa tam lahko pričakujemo vsaj še štiri. No, zdi se, da se s priljubljenostjo še najmanj ukvarja M.I.A. sama, ki – verjetno tudi zaradi zapletov z izidom – album Matangi doživlja precej neopredeljeno. Bo z naslednjim zaprla usta tistim, ki pravijo, da je uspeh najslabše, kar se je lahko zgodilo njeni glasbi? Najbrž ne, prepričane pač težko prepričaš o nasprotnem. A zaradi tega so sami na slabšem.

cCkIYkaLBGs