Krizni dobičkarji

Na začetku letošnjega leta je začel veljati zakon o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti. Kot je zapisano v obrazložitvi tega zakona, se nova ureditev nanaša na štiri kategorije izdelkov ali storitev. Na »dobavo vojaške opreme, pa tudi njenih delov, komponent oziroma sklopov«, na »dobavo občutljive opreme«, na »gradnje, blago in storitve«, ki so neposredno povezani s prejšnjima dvema, ofenzivnima točkama, in na »gradnjo in storitve za specifično vojaške namene ali občutljive gradnje in občutljive storitve«. V to kategorijo z letošnjim septembrom sodi še ena alineja. In sicer: nabava stresnih testov.

Dve ameriški svetovalni podjetji, ki od septembra v Sloveniji opravljata stresne teste, in dve revizijski hiši, ki jima pri tem pomagata, je Slovenija najela na isti način, kot vojska kupuje strelivo in topove ali kot Slovenska obveščevalna služba (SOVA) kupuje prisluškovalne naprave. V Banki Slovenije so nam priznali, da so podjetji Oliver Wyman in Roland Berger ter revizijski podjetji Deloitte in Ernst & Young najeli na podlagi 22. člena zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti, ki daje naročniku pravico, da vse podatke o projektu skrije pod pečat državne skrivnosti. Deloma je to razumljivo, saj bi lahko razkritje delovnih razmer »povzročilo tudi napačno razumevanje njegove vsebine, ki bi lahko imelo tudi druge negativne posledice«, pojasnjujejo v Banki Slovenije. Na drugi strani pa so lahko le tako najeli svetovalna podjetja, ki jih je Sloveniji zaukazala Evropska centralna banka (ECB). In to pod njihovimi pogoji in tudi za ceno, glede katere pogajanja praktično niso bila mogoča.

V centralni banki to tudi odkrito priznavajo. Čeprav naj bi jim uspelo končno ceno znižati za okrog dva milijona evrov, pa pravijo, da je na njihovo pogajalsko izhodišče zagotovo vplivalo dejstvo, »da je bilo treba s pripravami za izvedbo stresnih testov začeti v izjemno kratkih rokih. To je vplivalo tudi na stroške, ki so ji imeli ponudniki, saj so morali v zelo kratkem času zagotoviti ustrezne resurse (vključno s kadrovskimi) ...«. Stroški stresnih testov so sicer odvisni predvsem od števila vključenih bank in jih seveda ni mogoče enostavno primerjati med posameznimi državami. Je pa vendarle dejstvo, da bo prebivalec Slovenije za te teste plačal 16-krat več kot prebivalec Španije. Stresni testi bodo namreč v Sloveniji stali 21 milijonov evrov, po prebivalstvu 20-krat večja Španija, ki ima 62-krat večji bančni sistem, pa je pred letom dni tem istim podjetjem plačala »zgolj« 31,4 milijona evrov.

Ena ura dela finančnih analitikov, ki jih je Slovenija morala najeti za delo pri stresnih testih, stane 350 evrov. Rezultat njihovega dela pa je bolj ali manj znan že danes.

»Slovenija ni poskusni zajček,« je konec minulega meseca zatrdil šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem, medtem ko se je mudil na delovnem kosilu s slovenskim finančnim ministrom Urošem Čuferjem. Dijsselbloem je tedaj dejal, da »Slovenija ni prva država, v kateri tovrstna vaja poteka« in da so to naredili že večkrat. A tokrat so nam v Banki Slovenije vendarle posredno priznali, da Slovenija je poskusni zajček. Razmeroma visoka cena naših stresnih testov naj bi bila namreč tudi posledica dejstva, da bodo ti – zaradi neformalnih zahtev ECB – veliko podrobnejši od španskih. »Kar se tiče Španije, velja povedati, da so bili stresni testi izvedeni na podoben način kot v Sloveniji, medtem ko je izvedba AQR (t. i. pregled kakovosti sredstev, op. a.) v Sloveniji veliko podrobnejša ter kompleksnejša,« so nam pojasnili.

Stresni testi niso največja znanost. Delovno najbolj intenzivni del stresnih testov poteka tako, da »anketarji« obiščejo posamezne banke, tudi centralno banko, pregledajo kreditne mape, to je dokumentacijo o posameznem kreditu, in zabeležijo podatke. V Španiji, kjer so podobna podjetja kot v Sloveniji stresne teste izvajala lani, je vsak od 400 »anketarjev« na ta način preveril okrog 250 map; skupaj 115 tisoč poslov. Ker so krediti popisani tudi z zastavo nepremičnin, se lahko poleg samih anketarjev najamejo še nepremičninski cenilci. Lani je v Španiji šest podjetij »ročno« preverilo cene okrog 8000 nepremičnin.

Druga faza je precej bolj enostavna: Te, ročno zbrane podatke analitiki preračunajo na celotno »populacijo« računalniško zbranih podatkov. V Španiji so recimo tako upoštevali 36 milijonov posameznih poslov, 8 milijonov jamstev in cene 1,7 milijona nepremičnin. Temu sledi še zaključna faza »vaje«: prognoza za tri prihodnja leta. Matična država se skupaj z EU odloči za dva scenarija, za slabega in za najhujšega. In na podlagi teh predpostavk izvajalci stresnih testov nato izračunajo primanjkljaje v posameznih bankah po posameznem scenariju.

Podjetje Oliver Wyman, ki v Sloveniji opravlja stresne teste, posluje prek 115 podjetij, ustanovljenih v 20 davčnih oazah. Njihov šef posluje z Bermudov.

Potreben znesek za dokapitalizacijo na koncu dejansko ni »izračunan,« ampak je določen na podlagi pogajanj med vlado in Evropsko komisijo oziroma ECB. V Španiji se je recimo izračun izkazal za precej neuporabnega, saj sta obe podjetji, Oliver Wyman in Roland Berger, prišli vsaka po svoji metodi do popolnoma različnih rezultatov, tam med 50 in 250 milijardami evrov. To je verjetno tudi razlog, zaradi katerega Banka Slovenije, ki se je zaščitila z »vojaško skrivnostjo«, ne želi objaviti metodologije, ki bo verjetno določena post festum. Kljub omejeni uporabnosti stresnih testov pa je tovrstno delo neverjetno dobro plačano. Iz španske centralne banke so nam poslali podatke, iz katerih smo lahko izračunali, da so v štirih revizijskih podjetjih, Deloitte, Ernst & Young, KPMG in Price Waterhouse, in šestih cenilskih podjetjih delali 245 tisoč ur in dobili plačilo 20 milijonov evrov – v povprečju torej okrog 80 evrov na uro. Še dražja je bila analiza zbranih podatkov, ki sta jih naredili obe omenjeni podjetji. Njima je morala Španija plačati 11 milijonov evrov ali kar 350 evrov za uro dela. Preračunano v plačo to pomeni 70 tisoč evrov na mesec.

V Sloveniji bo zaslužek relativno še večji, delo pa enostavnejše. Znano je, da je v Sloveniji za okrog 80 odstotkov vseh slabih terjatev odgovornih približno 40 podjetij, kar pomeni, da ni treba pregledati tisoče in tisoče map. In drugič, zaradi majhnosti sistema ima Banka Slovenije elektronske kopije vseh pomembnejših kreditnih map, kar pomeni, da »ročno« delo ni potrebno. V Banki Sloveniji sicer pravijo, da je delo tukaj kompleksnejše, a dejstvo je, da je v Španiji delalo več kot 400 ljudi, v Sloveniji pa so v Banki Sloveniji izdali dovoljenje približno 250 ljudem. Poleg tega smo na podlagi zakona o dostopu do javnih informacij na Mladini dobili še delni vpogled v pogodbi, podpisani z Oliverjem Wymanom in Ernstom & Youngom. Iz njih izhaja, da bodo na koncu podjetja Sloveniji izstavila še račune za materialne stroške, torej letalske karte, prenočišča in za morebitno dodatno delo. Enaindvajset milijonov verjetno ni končni znesek. V Španiji so revizijska podjetja prijavila še za 20 odstotkov nadur.

Izredno visoko plačilo za to nepotrebno storitev, ki jo od Slovenije zahteva ECB oziroma Evropska komisija, pa niti ni največji problem. Zanimiv je člen 7. pogodbe, ki jo je Banka Slovenije podpisala z Oliverjem Wymanom. V njem piše: »Praksa podjetja je, da nudi storitve različnim strankam, vključno tistim s potencialno različnimi interesi. Podjetje je lahko ali bo lahko nudilo storitve drugim strankam, katerih interesi so lahko nasprotni interesom stranke. V vseh teh primerih se družba zavezuje k zagotavljanju zaupnosti informacij o posamezni stranki ...«

Omenjena podjetja, tudi Oliver Wyman, so v zadnjih mesecih dobila praktično vse podatke iz slovenskega bančnega sistema. A ta podjetja delujejo tudi kot svetovalci različnim skladom, ki že kupujejo ali še bodo kupovali slovenska podjetja v težavah. Ali lahko zaupamo Oliverju Wymanu, da podatkov iz Slovenije ne bo »prodajal« naprej? Glede njegove podjetniške etike zadostuje naslednje: podjetje Oliver Wyman je del ameriške korporacije Marsh & McLennan. Ta korporacija ima po podatkih, ki jih je leta 2011 zbral ameriški inštitut za politične študije (IPS), ustanovljenih 105 hčerinskih družb v 20 različnih davčnih oazah. Njihov predsednik uprave živi na Bermudih. To podjetje je leta 2010 v ZDA plačalo 0 dolarjev davka na dobiček. Ta praksa, ki jo v imenu transparentnosti financiramo celo prek plačil stresnih testov, je tudi vzrok za obstoječo finančno krizo.