Esej o spominu in bolečini

V fašističnih taboriščih so vladali skrajna lakota in žeja ter pomanjkanje oblačil, razsajale so bolezni, poleg tega so taborišča ljudi oropala osnovnega dostojanstva. Leta 1943 je Italija kapitulirala, in ko so se interniranci vrnili domov v tedanjo Ljubljansko pokrajino in na Primorsko, sta jih čakali lakota in odločitev, komu se bodo pridružili in s kom stopili v boj. Ko se je vojna končala, so se vključili v gradnjo nove države, in časa, da bi predelali taboriščne travme, preprosto ni bilo.

Tisti, ki so preživeli, so dobili možnost, da se izpovedo in »odložijo« bolečino šele v trenutku, ko so jim prisluhnile Saša Petejan, Manca Juvan in dr. Urška Strle. Pripravile so razstavo, katere namen je ovrednotiti spomin, ga ohraniti tudi zato, da ne bi pozabili grozot vojn, hkrati pa pomagati žrtvam, da se razbremenijo spomina ter si ublažijo bolečino in travmo.

»Naš spomin na dogodke in posledice druge svetovne vojne je selektiven in hkrati povezan z močnimi čustvi. Začela sem se spraševati, zakaj je tako, in raziskovati globlje vzroke za to stanje v družbi,« pojasnjuje Saša Petejan svoje vzgibe, zakaj se je lotila tega zahtevnega in pomembnega projekta. V današnji družbi je veliko znakov, ki kažejo, da smo še vedno zaznamovani z vojno travmo in da to današnja politika še spodbuja ter tako prebivalstvo vedno znova peha v stanje »bolečinskega šoka«. Če bi želeli biti zdrava družba, bi morali že zdavnaj začeti tematizirati to travmo in razklanost slovenske družbe na dvoje, troje ... Morali bi najti prostore in kraje, kjer bi se vsa ta desetletja lahko o tem pogovarjali in se razbremenili travm.

Petejanova je šele, ko se je vrnila iz tujine, začutila ta travmatski utrip, značilen za slovensko družbo. Hkrati je odkrila zatajeno resnico, da se o usodi slovenskih internirancev v italijanskih fašističnih taboriščih v letih 1942/43 ni prav dosti govorilo, niti raziskoval je ni nihče. »Zato nas je zanimalo ohranjanje in medgeneracijski prenos spomina. Ugotovili smo, da spomin in travma, ki jo nosi s seboj ta spomin, nista samo stvar tistih, ki so taborišča preživeli, ampak tudi potomcev internirancev vse do tretje generacije.«

Projekt Zadnji pričevalci je Petejanova udejanjila v sodelovanju z zgodovinarko dr. Urško Strle in fotografinjo Manco Juvan. Materialni del razstave sta podprla Muzej novejše zgodovine Slovenije in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, za vsebinski del avtorice niso prejele honorarja. Naključje je tudi bilo, da so na SAZU-ju sočasno izvajali raziskavo Italijanska fašistična taborišča v spominih Slovencev in Slovenk. Vendar razstava Zadnji pričevalci prinaša več kot le suhoparno zgodovinsko raziskavo. Njen osrednji del so fotografije Mance Juvan, ki presegajo običajno dokumentarno fotografijo in s svojim odnosom do vsebine premestijo sporočilo v žlahtno polje empatije in razumevanja travme. Njene fotografije izražajo čustveno resonanco s portretiranci, so dokumentarne in intimne hkrati. Fotografije govorijo o prepletu preteklost in sedanjosti, in ta se vplete na točki spomina oziroma spominjanja pričevalca, bodisi preživelega taboriščnika bodisi njegovih potomcev. Fotografije so bile posnete po pogovorih s pričevalci. Gre za posamezne življenjske zgodbe, zgoščene v dveh fotografijah malih formatov – ena kaže predmet iz taborišča, druga portret pričevalke ali pričevalca.

Petejanova pravi, da »je travmatična preteklost še zdaj prisotna, je tiha, a boleča. Tretja generacija še vedno išče korenine, išče svojce, njihove sledi in poizveduje, kaj se jim je zgodilo«. Razstava tako povezuje preteklost s sedanjostjo, povezuje močno zgodovinsko vsebino s tankočutnimi fotografijami, ki to vsebino hkrati uobličijo in komentirajo. Fotografski del razstave pa stoji tudi sam, brez konteksta zgodovinske raziskave in dveh ducatov pričevanj, saj se je Juvanova projekta lotila kot vrhunska fotografinja, ki je kos še tako težki nalogi.

Tatjana Sirk, kustodinja Obalnih galerij Piran, meni, da ta hibridna razstava zagotovo sodi v muzejski in v galerijski prostor: »Mančine fotografije imajo umetniško vrednost in presegajo zgolj dokumentarnost. Pričevalci so globoko iz svoje duše povlekli boleče spomine in to težko izkušnjo nam podaja fotografija; bolečino vidimo in občutimo.« Zato je razstava Mance Juvan, presunljiv fotografski esej o spominu in bolečini, pravo mesto našla ravno v galeriji Loža, ki sodi v sklop Obalnih galerij Piran.

Fotografsko-dokumentarna razstava:
Zadnji pričevalci
Avtorice: Saša Petejan, Manca Juvan in Urška Strle
Kje: Galerija Loža, Koper
Kdaj: do 1. decembra 2013