Kje že je Afganistan?

Ta teden smo se spomnili, da smo tam nekje, na koncu sveta, pozabili nekaj vojakov

Doslej je v Afganistanu umrlo že 3397 koalicijskih vojakov, okoli 12 tisoč upornikov in približno 20 tisoč civilistov. Slovenija ima tam 20. kontingent vojakov, v katerem je 34 mož. Prvi pripadniki Slovenske vojske so se operacije udeležili marca 2004. Ta teden so bili tarča napada tudi slovenski vojaki, ki so urili afganistansko vojsko. Napadli so jih uporniki, po obstreljevanju pa so slovenski vojaki na pomoč poklicali ameriška letala. Na strani koalicije žrtev ni bilo, na uporniški strani prav tako ni podatkov o žrtvah.

Vojne v Afganistanu še ni konec. Na dan napada na slovenske vojake je bilo v državi ubitih 32 ljudi. Slovenija naj bi se iz Afganistana umaknila čez pol leta. A edino pomembno vprašanje na koncu je, ali smo se zato borili. Lahko po 12 letih vojne rečemo, da se je trud izplačal? In zakaj smo sploh tam?

Slovenija v Afganistanu nima diplomatskega predstavništva. V tej državi nas zastopa Italija. To, da tam nimamo veleposlaništva, pove veliko o zavzetosti naše države za Afganistan in o zavzetosti naših politikov, ki zadnja leta zagovarjajo slovensko vojaško prisotnost tam, češ da gre za pomoč afganistanskemu ljudstvu z namenom ustvarjanja »miru«. Slovenija v Afganistanu nima diplomatskega predstavništva, ker ji je dejansko figo mar za to državo in ker tja slovenski vojaki, slovenski veterinarji in vsi civilisti, kar smo jih tja poslali v humanitarni embalaži, niso šli zaradi Afganistana in njegovih prebivalcev, temveč zaradi podpore Natu in Združenim državam Amerike. Vse drugo je sprenevedanje.

Slovenija je država v vojni. Nasprotje temu, vojaškemu odnosu, kakršnega Slovenija prakticira v Afganistanu, je diplomacija. Ko in če bodo slovenski politiki znova razlagali, kako mora naša država s svojimi vojaki v misijah po svetu sodelovati zaradi podpore zavezništvu – pa četudi smo šli že tako daleč, da smo po statistiki per capita na prvih mestih po številu vojakov v mednarodnih misijah –, se spomnite, kako naša država po svetu zaradi racionalizacije zapira diplomatska predstavništva. Mir in vojna sta seveda relativna, včasih je potrebna tudi vojna. A Slovenija zadnja leta vse manj stavi na »mir« in vse bolj verjame v »učinkovitost« nasilja. Podobna postajala Združenim državam Amerike. Širni svet spoznavamo prek svojih posebnih odposlancev – vojakov in pripadnikov obveščevalnih služb.

Za diplomacijo ni denarja. Za vse drugo se najde, češ da je bolj učinkovito. Temu se reče ideološka zaslepljenost in militarizacija politike.