Brezplačno ali zastonj?

Vlada je marca letos kot enega izmed nujnih protikriznih ukrepov napovedala zakon o sistemski razdolžitvi. Devet mesecev kasneje zakona ni in ga ne bo, saj so se morali spisanemu predlogu na ministrstvu odreči zaradi pritiskov evropskih finančnih institucij. Zadovoljili so se s spremembami veljavne insolvenčne zakonodaje. Kdo je pisal zakon, ki so ga potem vrgli v koš, koliko so stale njegove storitve?

Na ministrstvu so pojasnili, da pri pripravi zakona o sistemski razdolžitvi sodelujejo številni zunanji sodelavci, da pa nobenemu od njih »ministrstvo za pravosodje ni plačalo za opravljene svetovalne storitve«. Potem se je zapletlo na vsebinski ravni in k pripravi zakona je bila povabljena dodatna skupina zunanjih svetovalcev, nazadnje je spremembo veljavnega stečajnega zakona pripravila tretja skupina zunanjih strokovnjakov pod vodstvom dr. Nine Plavšak, avtorice do sedaj veljavnega stečajnega zakona. Danes na ministrstvu neradi govorijo o zakonu o sistemski razdolžitvi, raje pa o procesu priprave nove insolvenčne zakonodaje, v katerem so se »oblikovale in brusile zakonodajne rešitve«. Tudi ne vztrajajo več, da je bilo zunanje svetovanje pri pripravi zakonodaje brezplačno. Zanj so skupaj namenili slabih 26 tisoč evrov.

Po podatkih ministrstva so pri pisanju osnovne različice, torej zakona o sistemski razdolžitvi, sodelovali trije zunanji svetovalci, odvetnika Andrej Simonič in Marko Zaman ter profesor na pravni fakulteti dr. Marko Simoneti. Čeprav naj bi bilo svetovanje pro bono, sta slednja za svoje delo prejela po dva tisoč evrov, Simonič, kot eden izmed ustanovnih članov Državljanske liste, pa niti evra: »Odvetnik Simonič za svoj prispevek k omenjenemu zakonu ni prejel plačila.« Morda res ne. Je pa njegova odvetniška pisarna Simonič in Vranič letos za ministrstvo za pravosodje izdelala posebno Analizo potreb in zasnovo e-izobraževanja na področju insolvenčne zakonodaje in za to prejela dobrih deset tisoč evrov. Dokumenta sicer niso uporabili kot gradiva za pripravo zakonodaje, pač pa so ga naročili zaradi »velikanske potrebe po izobraževalnih aktivnostih« za vse, ki jim je nova zakonodaja namenjena. Spisan je bil, preden so bile spisane zakonodajne novosti.

Na ministrstvu še dodajajo, da mučenje z zakonom, ki ga ni, ni bilo zaman, češ da predlagane novele stečajnega zakona »ne bi bilo brez zamisli in prizadevanj prve delovne skupine pod vodstvom Andreja Simoniča«. Predlagane rešitve za sistemsko razdolžitev, kot jih je zasnovala njegova skupina, naj bi bile »praktično v celoti vključene« v novelo sedanjega zakona. Če to drži, če je bila torej glavnina dela že opravljena in je šlo zgolj za prepis členov iz enega zakona v drugega, potem je seveda upravičeno vprašanje, zakaj so za to preprosto opravilo Plavšakovi plačali deset tisoč evrov.