22. 11. 2013 | Mladina 47 | Politika | Intervju
Stanko Stepišnik: »Nobenega konflikta interesov ne vidim.«
Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo v odstopu je pred odločitvijo za odstop zelo vehementno utemeljeval udeležbo podjetja Emo Orodjarna na razpisu ministrstva. A največ pove o njegovem razumevanju položaja dejstvo, da je o Emo Orodjarni ves čas govoril, kot bi ga še vedno vodil. Intervju je nastal pred odstopom.
© Borut Krajnc
Ste predlagali vodstvu Ema Orodjarne, katerega solastnik ste, da po vašem imenovanju za ministra za gospodarstvo odstopi od prijave na razpisu za sredstva ministrstva, ki ga vodite? Da tveganje za podjetje obstaja, ste vedeli, ko ste postali minister.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 11. 2013 | Mladina 47 | Politika | Intervju
© Borut Krajnc
Ste predlagali vodstvu Ema Orodjarne, katerega solastnik ste, da po vašem imenovanju za ministra za gospodarstvo odstopi od prijave na razpisu za sredstva ministrstva, ki ga vodite? Da tveganje za podjetje obstaja, ste vedeli, ko ste postali minister.
Ste si prebrali zakon o integriteti, 35. člen?
Da.
Potem je v redu. Tam piše, da če se uradna oseba izloči iz postopkov odločanja, lahko sodeluje na razpisih tudi kot solastnik podjetja.
Sklicujete se samo na 35. člen zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. V zakonu pa je še 37. člen, ki pravi, da mora biti uradnik pozoren na vsako dejansko in možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne.
Zato smo pooblastili drugega človeka, da vse dokumente v zvezi s tem razpisom podpisuje on, ne pa jaz. Katera podjetja bo ministrstvo sofinanciralo, pa je določila komisija. Niti ne vem, koliko je ljudi v njej. Če bi bilo pri tem poslu kaj moralno sporno, bi prvi odstopil. Ne bi hotel ogroziti ne sodelavcev ali vlade, ne ostalih ministrov. V sofinanciranju podjetij s strani države vidim prednost – denar se mora vračati nazaj v investicije, ne pa v porabo.
Kaj podjetjem pomenijo državne subvencije?
Izredno veliko. Pri dodeljevanju teh sredstev gre za naložbo države v tista podjetja, ki izpolnjujejo pogoje, da se sploh lahko prijavljajo na razpise, da imajo velik razvojno-raziskovalni potencial. Samo če si tehnološko dovolj inovativen, ti tovarne, kot so Mercedes, BMW ipd., zaupajo posle v višini dveh ali treh milijonov evrov. Da lahko podjetje sledi inovativnosti avtomobilske industrije, mora kupovati nove stroje, se nenehno izobraževati – in to veliko stane. V desetih letih je Emo Orodjarna ustvaril sto milijonov evrov prihodkov. In vsako leto smo v povprečju vlagali osem odstotkov prihodkov v investicije in štiri odstotke v znanje. Tega denarja podjetje samo ni sposobno ustvariti skozi dobiček. Subvencije države so zato podjetju v veliko pomoč, da se obdrži na trgu, da se lahko širi. In če nov stroj stane milijon evrov, potem taka subvencija (podjetje je dobilo okrog 350.000 evrov, op. a.) pomeni le del sredstev za nakup takega stroja. Poudaril bi, da tudi druge države subvencionirajo orodjarska podjetja.
Ker pa ta denar porabimo skupaj s svojim denarjem za novo vrednost, od te pa plačujemo visoke davke in prispevke, bi celo rekel, da smo upravičeni, da država nekaj razvojnih sredstev vrne v podjetje.
Izkazani dobiček Ema Orodjarne je bil lani 70.000 evrov, predlani okrog 50.000. Bi rekli, da vas državna sredstva »držijo nad vodo«? V zadnjih desetih letih ste od države prejeli šest milijonov evrov.
Ne. Ne morete gledati samo dobička. V podjetju je vsaj milijon evrov prostega denarnega toka, ki je na voljo za investicije. 95 odstotkov dela opravi Emo Orodjarna za tuji trg. Smo na tretjem ali četrtem mestu v Evropi po več parametrih, kar je izjemen uspeh.
V tem, da je vaše podjetje prejelo subvencijo, res ne vidite nobenega konflikta interesov?
Ne, nobenega konflikta interesov ne vidim. Moralno sporno bi bilo, če bi denar dobili in si ga razdelili lastniki. Nehigienično bi bilo, če bi denar porabili za nekaj, kar ne bi pomenilo ustvarjanja nove vrednosti. Ker pa ta denar porabimo skupaj s svojim denarjem za novo vrednost, od te pa plačujemo – ker imamo 80 inženirjev – visoke davke in prispevke, bi celo rekel, da smo upravičeni, da država nekaj razvojnih sredstev vrne v podjetje. Na mesec damo približno 400.000 evrov za bruto maso plač. 220.000 evrov damo vsak mesec državi, torej okrog 2,5 milijona evrov na leto. Ali ni to dobra računica, da država vloži 350.000 evrov zato, da potem dobi 2,5 milijona evrov?
No, vložek države je višji, saj vam priskrbi tudi izobraženo delovno silo – če že tako postavljate. Vprašanje tudi ni, ali naj država pomaga dobrim podjetjem. Vprašanje je, zakaj je vaše podjetje še vztrajalo na razpisu ministrstva, katerega vodja ste postali.
Pa kaj mislite, da je zdaj to moja nagrada, ko sem minister, da ogrozim 180 ljudi v podjetju, da se ne smejo več prijavljati na razpise? Zakaj pa bi moralo biti podjetje kaznovano, ker sem minister? Sporno bi bilo, če bi šel h komisiji in narekoval komisiji, koga naj izbere. Pa sem se izločil iz vseh postopkov odločanja.
Se bo vaše podjetje na državne razpise še prijavilo?
Smo se prijavljali, se prijavljamo in se še bomo. Ker tu ni nič narobe.
Protikorupcijska komisija meni, da je nova zakonodaja preveč permisivna. Tista iz leta 2010 je določala, da se na razpise ministrstev in drugih državnih organov ne sme prijaviti podjetje, katerega več kot petodstotni lastnik je funkcionar organa, ki razpis pripravi. Vi imate v neposredni lasti 5,0729 odstotka podjetja. Bi morala vlada, ki se zavzema za transparentnost, premisliti o ponovni zaostritvi zakonodaje?
Zakon ne rešuje vsega. Pomembneje bi bilo graditi na vrednotah in zaupanju in čim več tega denarja dajati tja, kjer se oplemeniti in od koder se več vrne v proračun.
Ozadje
Kdo je tu nor?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.