Permanentna lustracija

Je zahteva po lustraciji v sodstvu, ki jo je prejšnji teden Sloveniji postavila Evropska ljudska stranka (EPP), koga presenetila? Ne bi smela. Gre zgolj za najaktualnejši dogodek v nikoli končanem procesu neformalnega lustriranja tretje veje oblasti v državi, ki ga je leta 1994 spodbudil Jože Pučnik.

Lustracija v sodstvu ima v Sloveniji tudi formalno podlago. Ta obstaja samo za sodno vejo oblasti. In sicer od leta 1994, ko je državni zbor v postopku sprejemanja zakona o sodniški službi potrdil dopolnilo, ki ga je vložil Pučnik, tedaj poslanec tedanje SDSS. Osmi člen tega zakona odtlej določa, da »sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo«. Zakonska možnost lustracije je sicer navduševala lustracije željno pomladno politiko, a v praksi se potem formalno tako rekoč ni uporabljala. Je pa bila lustracija odtlej, prav zaradi te določbe, neformalna.

Začelo se je sicer že pred tem, ko je po osamosvojitvi desnica dolgoletno predsednico vrhovnega sodišča Francko Strmole Hrastec pozivala, naj se umakne, ker je bila v prejšnji ureditvi članica in funkcionarka zveze komunistov. Strmole Hrastčeva, ki je funkcijo opravljala od leta 1981, je to storila leto pred sprejetjem zakona in se zaposlila v gospodarstvu. Podobno so kasneje ravnali sodniki, ki so menili, da se bo lustracijska določba uporabljala oziroma zlorabljala za javno obračunavanje z njihovo preteklostjo, in so zapustili sodniške vrste. V praksi pa je lustracijsko določbo formalno najočitneje uporabil sodni svet. In sicer leta 2001 ob kandidaturi dr. Ivana Beleta za vrhovnega sodnika. Sodni svet ni potrdil njegove kandidature na podlagi informacije, da so bile leta 1974 kršene človekove pravice pri sojenju v senatu, katerega član je bil tudi Bele. Šlo je za obsodbo Ota Valterja Vilčnika, nekdanjega profesorja sociologije na Šentviški gimnaziji v Ljubljani, ki je bil obsojen zaradi »sovražnih parol«, s katerimi je pred dijaki in na sestankih kolektiva smešil, žalil in tudi sicer kritiziral komunistično ureditev in Tita. Da je bil obsojen po krivem, je kmalu po osamosvojitvi dokazal pred sodiščem.

Uzakonitev prave, sistemske lustracije za sodnike pa je nedavno, lani decembra, predlagala SDS v sklopu »predlogov za deblokado države«. Eden izmed njih je bil tudi predlog za reelekcijo vseh sodnikov, o čemer je profesor na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanji predsednik sodnega sveta dr. Miro Cerar tedaj dejal, da takšen predlog pomeni »poseg v samo bistvo delitve oblasti in s tem demokracije in pravne države ter je očitno namenjen zgolj politikantskemu preusmerjanju pozornosti javnosti s politike na sodstvo«. Čeprav je dejansko šlo za poskus preusmeritve gneva javnosti, ki se je v času protestov osredotočil tudi na Janeza Janšo, na sodstvo, je bil to vendarle predlog največje vladne stranke in članice največje politične skupine v evropskem parlamentu – EPP.

Lustracijo v sodstvu že od leta 1994 omogoča zakonodaja, v praksi pa jo neformalno izvaja SDS.

Ali je SDS zamisel pobrala od ustavnega sodnika Jana Zobca, ki se je dva meseca pred tem javno zavzel za lustracijo »v smislu notranje preobrazbe sodstva«, ni znano. Je pa Zobec sodeloval pri vsaj dveh neformalnih lustracijskih akcijah v zadnjih letih. V postopku imenovanja Branka Masleše na položaj predsednika vrhovnega sodišča novembra 2010 in v postopku imenovanja dr. Zvonka Fišerja na položaj generalnega državnega tožilca maja 2011. Obakrat je sodeloval v negativni kampanji zoper omenjena, ki se je osredotočala na njuno službovanje v pravosodju v času prejšnjega sistema. Oba sta po njegovem zaradi grehov iz tistega obdobja neprimerna za najvišje funkcije v pravosodju. Fišer, ker je – v skladu s tedaj veljavno zakonodajo – v sedemdesetih letih spisal obtožni predlog zoper nekatere osebe, ker so postavile spomenik kolaborantom, in zoper duhovnika, ker je blagoslovil križ, ter ker je preganjal mladoletnika zaradi sovražne propagande zoper državo. Masleša pa, ker naj bi se bil po Zobčevih besedah »navduševal nad totalitarnim režimom« …

Tudi zahteve EPP po lustraciji niso novost, pač pa stalnica, saj jih stranka ob različnih priložnostih ponavlja iz leta v leto. Poleg lustracije v sodstvu zahteva tudi politično lustracijo v vseh državah članicah EU, ki so zamenjale enostrankarsko politično ureditev za večstrankarsko. Tokrat so jo nalepili v resolucijo, s katero izvajajo pritisk na slovensko sodstvo v postopku zoper Janeza Janšo. Kar je seveda tudi nekoliko smešno. Janša je bil nekoč dejaven član in funkcionar zveze komunistov. Drugi poslanec SDS Vinko Gorenak, ki je v odzivu na resolucijo izrazil upanje, da bo »glas razuma največje evropske politične stranke segel tudi v ljubljansko sodno palačo«, pa je v partiji vztrajal še dolgo po tem, ko je komunistična oblast Janšo obsodila na zaporno kazen. Zadnji izpis članstva v partiji, ki ga imajo v Arhivu Slovenije, ima datum 30. junija 1989. Med člani je tudi Vinko Gorenak.