Premog vrača udarec

Na koncu se vse konča pri neizpodbitnih dejstvih. Kot je recimo premog. Že šesti, tako imenovani »novelirani investicijski program« za šesti blok Termoelektrarne Šoštanj so minuli mesec spisali v Šaleški dolini. To je dokument na več kot sto straneh, poln analiz, simulacij in pravnih podlag. A na koncu se vse konča pri premogu. Bo ta dovolj gorel? In ali bo v naslednjih 40 letih dovolj poceni? Zadnjo analizo v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE) in finančnem ministrstvu še vedno »preučujejo«. Jasno je, zakaj: Iz nje namreč izhaja, da bodo za okrog 130 milijonov dražjo investicijo potrebni spet novi krediti. A ne samo to. V HSE so nam potrdili, da bo tudi premog dražji, kot so v Premogovniku Velenje obljubljali doslej. Kar z drugimi besedami pomeni, da bosta brez korenitih ukrepov Termoelektrarna Šoštanj in Premogovnik Velenje v prihodnje poslovala z izgubo.

To se sicer ne more zgoditi, a paradoksalno je danes še edina pot, da odgovorni ekonomiko v Šaleški dolini obdržijo nad vodo, ta, da odpuščajo zaposlene. To so v HSE ta mesec že tudi poskušali storiti, ko so s pomočjo revizijske hiše, oziroma »svetovalca za odpuščanje« PricewaterhouseCoopers, izpostavili, da je v nekaterih podjetjih, kot so recimo Dravske elektrarne, kar za dve tretjini preveč zaposlenih. A ne samo Mariborčanov v Dravskih elektrarnah, tudi knapov v Šaleški dolini je že preveč. Študija nemškega podjetja IMC Montan Consulting ravno tako ugotavlja, da bo Premogovnik Velenje obljubljeno ceno premoga – če sploh – lahko dosegal le z odpuščanjem dela 2600 zaposlenih v skupini, saj so zgolj še tukaj skrite morebitne rezerve. V Termoelektrarni Šoštanj, z okrog 300 zaposlenimi, teh nimajo več.

Doslej je bila v javnosti TEŠ 6 največkrat predstavljena kot zgodba o korupciji, ki jo je zakrivil bivši direktor termoelektrarne in vodja projekta TEŠ 6 Uroš Rotnik s pomočjo bogato nagrajenih članov projektnega odbora, ki so prejeli več kot 650 tisoč evrov nagrad. Ali pa recimo s pomočjo podjetja CEE v lasti Petra Kotarja, ki je pri tem poslu igralo dvojno igro: pripravljalo je sporno razpisno dokumentacijo in bilo hkrati povezano s ponudnikom elektrarne, Alstomom. A vse to je omenjenim uspelo predvsem zaradi izjemne politične podpore, ki jo je projekt TEŠ 6 užival in zaradi katere so lahko omenjeni počeli praktično karkoli. Kako daleč so bili pri tem pripravljeni posamezni politiki iti, pa dokazujejo magnetogrami sej vlade Boruta Pahorja, ki je o projektu TEŠ 6 razpravljala v letih 2010 in 2011 in ki smo jih pridobili v uredništvu.

Glavni dobičkar ostaja francoski Alstom, ki je na svoje švicarske račune že prejel praktično vso kupnino te za nekaj sto milijonov evrov precenjene elektrarne.

Uroš Rotnik je namreč drago pogodbo z Alstomom podpisal tik pred parlamentarnimi volitvami, v času, ko je že nastopila kriza in so cene elektrarn že začele padati. Dejstvo je, da bi še sveža vlada Boruta Pahorja nekaj mesecev po podpisu pogodbe nastalo situacijo lahko rešila. Lahko bi zagrozila z odpovedjo pogodbe, napisane v korist Alstoma. Toda tedanji gospodarski minister Matej Lahovnik tega ni storil. Kljub temu da naj bi bil projekt TEŠ 6 voden »neoptimalno«, je Lahovnik nasprotoval Rotnikovi zamenjavi. Bil je celo proti vsakršnim neodvisnim analizam ali celo proti začasni zamrznitvi projekta: »Mi ne moremo reči, da si bomo vzeli time out za analize,« je Lahovnik dejal marca 2010. »Moje stališče je vedno bilo, da ministrstvo za gospodarstvo podpira ta projekt, da je bila odločitev sprejeta na ravni HSE, da za odločitvijo stojijo, da vsi ekonomski pokazatelji kažejo, da je rentabilna, in da je v tej fazi popolnoma neekonomsko ta projekt ustaviti,« je ponavljal.

Z Lahovnikom se je ves čas strinjal in ga tudi podpiral tedanji predsednik vlade Borut Pahor. Kritike TEŠ 6 je na zaprtih sejah vlade imenoval za tiste, ki se »brezglavo zaletavajo v investicijo«. Menil je, »da je premog edino fosilno gorivo, ki ga mi imamo. Imamo ga na zalogi za 40 let in postavlja se vprašanje, zakaj ga ne bi izrabili. Jaz nimam težav s TEŠ 6, če ga okoliški prebivalci nimajo ... Če se oni s tem strinjajo, potem OK ...« Kasneje je zaradi nesporazumov in nenehnih prerekanj med Gregorjem Golobičem in Lahovnikom na vladnih sejah slednji tudi zapustil stranko Zares – sicer z drugo javno argumentacijo. Tako se je tudi začela vladna in politična kriza, ki je poglobila nezaupanje med Zares in SD in je vodila k razpadu Pahorjeve koalicije. Lahovnikovo mesto je nato zasedla bolj kritična Darja Radić, s katero pa se Pahor ni ujel.

Do največjih trenj med njima je prišlo aprila 2011, ko je ministrica Radićeva v enournem monologu predstavila poročilo o TEŠ 6, v obliki povzetka analiz družb Pöyry, EIB, EBRD, KBMG, PWC, IMC in Evonik. Radićeva je tedaj dejala, kar je ta mesec javno priznal HSE: Da ni nobenih teoretičnih možnosti, da bi se račun s premogom izšel in da v velenjskem premogovniku zavajajo. Posledično to pomeni, kot je tedaj dejala ministrica, »da bo investicija prinašala izgubo ...« Elektriko seveda rabimo, »rabimo zanesljivo oskrbo. In če še upoštevamo socialno komponento, pa rečemo ’ajd’, ampak naj vsaj projekt dela z nulo. Ampak ne pa z izgubo,« je ponavljala. Ker to pomeni vsaj dvoje, je izpostavila: Ali bo morala HSE »prodajati Dravske elektrarne. To je tisto, kar nekaj prinese«. Ali bo morala država plačati 440 milijonov evrov iz proračuna, kot se je zavezala z zakonom o poroštvu.

Politična razmerja v Pahorjevi vladi je na tisti seji povzel Mitja Gaspari: »Minister Lahovnik je obljubljal, da bo pokazal na stvarno kvaliteto, na ekonomsko in siceršnjo družbeno upravičenost tega projekta. Žal je ni pokazal. In mi smo se stalno prerekali okoli tega, ali imamo vse podatke ali jih nimamo. Pa predvsem to, da nekateri so za, nekateri pa proti. Zdaj imamo prvič pred seboj gradivo, ki sploh omogoča racionalno opredelitev do projekta,« je dejal Gaspari, ki za zaprtimi vrati vladne palače ni skrival razočaranja nad Lahovnikovim delom. Kljub temu pa Pahor projekta TEŠ 6 še zmeraj ni želel z ničimer ovirati. Skrbelo ga je celo, da bi Slovenija s tem razburila lastnike Alstoma, Francoze: »Darja,« je rekel, »da ne bi prišlo do odločitve, aha, Slovenija se tukaj zaganja v projekt Alstoma, bomo pa mi pri Renaultu malo škarje porezali, projekcije, njihove investicije. Ali ti ne vidiš te nevarnosti? Ne? Vprašam tako, ker tudi oni odločajo čez prst, se mi zdi.«

Borut Pahor je v času svoje vlade kritike TEŠ 6 na zaprtih sejah vlade imenoval za tiste, ki se »brezglavo zaletavajo v investicijo«.

Radićeva je na tisti seji predstavila precej neprijetnih ugotovitev. In čeprav je Pahor potem na prigovarjanje Gasparija podprl sklepe ministrice Radićeve, ta je HSE in TEŠ postavila ultimat, ki je nato projekt pocenil za okrog 200 milijonov evrov, si je tedanji predsednik vlade ob tem še naprej prizadeval, da javnost za te neprijetne informacije ne bi izvedela. Zavzel se je zato, da se sicer iz vseh predstavljenih analiz umakne oznaka zaupnosti, a ne zaradi boljše obveščenosti, temveč zato, »ker je to tudi motiv več, da ljudje preberejo ta gradiva. Če daš pod oznako zaupno, bodo šli takoj prebrat. Če bi dali državna tajnost nanjo, bi šli zvečer brat«, je Pahor dejal aprila 2011. S tem pa je tudi razkril vso politiko do TEŠ 6 v zadnjih letih, ki sta ji v Šaleški dolini sledili obe najmočnejši stranki, SDS in SD: To je načrtno izključevanje in zavajanje javnosti.

A poskus preslepiti javnost očitno ni uspel. Glavni argument zagovornikov te drage investicije, predvsem politikov iz vrst obeh omenjenih strank, je bil doslej prav v zagotavljanju delovnih mest v Šaleški dolini. Prav ta pa sedaj kopnijo v poskusih obvladovanja projekta. Glavni dobičkar ostaja francoski Alstom, ki je na svoje švicarske račune že prejel praktično vso kupnino te za nekaj sto milijonov evrov precenjene elektrarne. Vse to ne pomeni zgolj, da se je Slovenija odločila za politiko »subvencioniranja kopanja premoga«, kot je opozoril Gaspari na seji vlade aprila 2011. Ampak predvsem, da je politika sledila kratkoročnim koristim. Javnosti niso zavajali le odgovorni v TEŠ 6, ampak tudi politiki. Načrtno so prikrivali dejstva, ker jih je bilo strah kritike. Vse to pa je omogočalo skoraj neskončno podražitev projekta. In ob tem seveda razne korupcijske zgodbice – v katerih so posamezniki uživali v politični zaslombi.