Vojko Starovič: »Naša politična estrada le posluša ideje in rešitve iz svojih evropskih političnih central, potem pa nam jih prodaja za svoje. Zame so kompradorji.«

Če misli majhen narod, čeprav dober in prijazen, da ga bo kdo varoval, se moti. Če ne bo sam poskrbel zase, je obsojen na propad.

Vojko Starovič (1952), diplomirani pravnik in magister poslovnih ved, je bil v svoji delovni karieri tudi menedžer v različnih slovenskih podjetjih. Že s sedemindvajsetimi leti je postal direktor sektorja PTT Celje, leta 1982 je postal direktor Aerodroma Portorož in nato direktor hotelov Metropol Resort Casino Portorož. Leta 2000 je šel na svoje in ustanovil svetovalno podjetje s področja nepremičnin in financ. Po upokojitvi se je lotil pisanja knjige, ki je izšla letos z naslovom Brez človeka – Enoumje neoliberalizma. V njej je podrobno razčlenil ekonomske in psihološke značilnosti (neoliberalnega) enoumja in kot svobodomislec ponudil tudi orodja, kako se mu postaviti po robu. Še posebej zanimiv je sklepni del njegove knjige, saj v njem predstavi program in načrt za ustanovitev nove stranke. Starovič pri tem razmišlja kot menedžer, ki se zaveda nujnosti propagande in določene stopnje enoumja, če naj bo stranka uspešna. Sam pa ne razmišlja o vstopu v politiko. Pravi pa, da je kot menedžer, ki dobro pozna zakonitosti uspešnega (političnega) marketinga, pripravljen »pomagati, pokazati metode in načine, kako se organizirati. Toda če želiš narodu zagotoviti preboj, potrebuješ močno karizmo, kot politik moraš imeti tudi trdo kožo, česar pa sam nimam. Moja knjiga se lahko bere kot učbenik o tem, kako v sedanjih družbenih razmerah v Sloveniji narediti uspešno stranko«.

Zakaj in kako ste se lotili pisanja knjige, v kateri sistematično razkrinkavate neoliberalizem in predstavljate programske osnove za novo stranko?

Neoliberalizma se nisem lotil namenoma, čeprav sem mnogo razmišljal o tej tematiki. Knjiga je nastala kot plod mojega predavanja v našem Rotary klubu, kjer smo se odločili, da se lotimo razmišljanj o aktualnih temah zunaj osnovnih področij stroke. Odločil sem se za tematiko enoumja, ker je dokaj kontradiktoren pojem, nekaj pa sem, kot menedžer in predavatelj, že vedel o psihologiji množic. Tudi pri ekonomskih temah so v ozadju človekove potrebe, njegova socialna in psihološka struktura. Ekonomija gradi na pričakovanjih, pričakovanja pa so čustva. In odzivi na moje predavanje so bili tako hudo protislovni, nerazumevajoči, da sem se namenil to tematiko podrobneje raziskati in opozoriti ljudi, da nas imajo za bedake. To je bil najpomembnejši razlog za nastanek knjige.

V njej obravnavate enoumje iz različnih zornih kotov in v različnih preoblekah. Ste si lahko privoščili svobodomiselnost tudi kot predavatelj in menedžer?

Velikokrat sem tudi sam nasedel »prepričljivim« idejam in rešitvam, vendar sem se vedno trudil razmišljati po svoje. V gimnazijskih časih sva se s prijateljem Božidarjem Jezernikom, profesorjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, veliko pogovarjala o filozofiji. Brali smo Sartra in razmišljali o različnih načinih pristopa k življenju. Nismo popolnoma verjeli v prejšnji sistem. Iskali smo nove poti za družbeni razvoj in za ustreznejša razmerja v njej. Kot menedžer, kar sem bil tako rekoč vse svoje delovno obdobje, sem vedno ravnal etično. Vendar sem zaposlene s prepričevanjem v bistvu tudi sam spravljal v enoumje. Enoumje namreč ni samo slaba praksa, saj ima tudi pozitivne plati. Brez enotnega mišljenja in pristopa ni mogoče doseči skupnih ciljev. Enoumje je v bistvu lastnost človeka, ki nam jo je dala evolucija, kajti gre za čustva, za potrebo po pripadnosti, kar pelje ljudi v skupno akcijo.

Pišete o nevarnem enoumju. S knjigo, kot ste zapisali, hočete »pomagati do zavedanja in prepoznavanja manipulacij z našim mišljenjem, prepričanji in vrednotami«. Je sredstvo v boju proti enoumju?

Lep primer enoumja, ki ga vsi živimo, je ideja, kako naj deluje ekonomija. Tudi sam sem si moral to razjasniti. Ker sem malce predavateljski tip, hočem še drugim ljudem prenesti svoje znanje in ugotovitve. Veliko sem se ukvarjal z marketingom in spoznaval marketinške guruje. Opazil sem, da temeljijo njihove strategije na svojevrstni religiji, ki zahtevajo od človeka pripadnost, nekaj podobnega, kot je pripadnost verski sekti. Gradijo na težnji ljudi, da pripadamo. Lahko pripadate družini, narodu, prijateljem ali pa nogometnemu moštvu. In to znajo mojstri trženja in prodaje izrabiti z ustreznimi propagandnimi sredstvi. Ime propaganda izhaja iz vatikanske šole misijonarjev, kjer so jih usposabljali za širjenje ideje o krščanstvu. Za uresničevanje vsake ideje je namreč potrebna tudi propaganda. Če je ideja, da so športni copati Nike najboljši, je propaganda tista, ki pomaga to »resnico« širiti. So pa pristopi v propagandi zelo različni in zanjo uporabljajo različne medije, da bi bila sporočila čim bolj učinkovita. Le zamislite se, kaj nam prek filmov in glasbe prodaja ameriška industrija. Skoznje nam vsiljuje svoje ideje in z njimi nas lahko tudi zasvoji. Tako kot je zasvojen privrženec mariborskega nogometnega moštva sovražnik Olimpije. Naredili so test z navijaškimi skupinami in ljudi spraševali o isti tekmi, ki so jo navijači videli vsak po svoje, glede na to, kateremu taboru pripadajo. V tem primeru bi lahko rekli, da je resnic toliko, kolikor je opazovalcev dogajanja.

Če frizer ne gre v gostilno in če gostilničar ne gre k frizerju, sedita oba doma in varčujeta. In oba nimata nič od takšnega varčevanja.

Ko govorite o različnih oblikah enoumja, nam neoliberalnega niste prepričljivo opredelili v primerjavi z drugimi enoumji. Definirate ga kot ideologijo, ki se je zažrla v vse pore družbenega življenja.

Zdaj nam vsi ponujajo recept, da mora država ravnati z denarjem tako, kot ravnajo z njim skrbne gospodinje. Ne moreš ga porabiti več, kot imaš. Ekonomizirati pa pomeni razporejati omejena sredstva tako, da čim bolj optimalno zadovoljimo naše potrebe. Celo ekonomisti pravijo tako, kar pa ni povsem res. Država in družba sta povsem drugačna organizma, kot je podjetje ali gospodinjstvo. Družba, natančneje država, lahko organizira proizvodnjo dobrin in zmanjša omejenost z njimi. Proizvodnjo pa organizira bodisi na planski način ali na osnovi svobodne gospodarske iniciative po načelu sodelovanja in tekmovanja. Skupaj lahko – kot so ravnali naši davni predniki pri lovu na mamuta – učinkovito pridemo do določene dobrine, v primeru mamuta do hrane, ki je kot posamezniki nikoli ne bi dobili.

Težko si v zdajšnjih razmerah, ko na nas pritiskajo z vseh strani, da moramo varčevati, omislimo in realiziramo večje projekte v družbi.

Res je. Evropa zahteva varčevanje. Fiskalno pravilo so nam že vsilili. Medtem ko so ZDA in Nemčija v krizi zmeraj povečale potrošnjo države, da bi spodbudile proizvodnjo, pa nas silijo v varčevanje. Ekonomist Paul Krugman to ponazori takole: če frizer ne gre v gostilno in če gostilničar ne gre k frizerju, sedita oba doma in varčujeta. In oba nimata nič od takšnega varčevanja. Zato se je treba nad recepti, ki nam jih ponujajo za izhod iz krize, vedno zamisliti. Je že tako, da na mednarodni gospodarski in politični sceni vidi vsak najprej svoje interese, ponuja rešitve, ki so koristne zanj, za nas pa jim je kaj malo mar. Da, v politiki in ekonomiji štejejo le interesi. Tudi multinacionalke, ki so močne družbe, se znajo organizirati za nastope na trgih. S pomočjo svojih držav na trgih rušijo vse, kar jim je v napoto. Če pogledate razmere v evroobmočju, kjer se – tako kot povsod v ekonomiji – preliva denar od manj produktivnega k bolj produktivnemu, je to zelo vidno. Dobički gredo od manj bogatega k bolj bogatemu. Vsa južna Evropa, od Portugalske, Španije, Italije, Slovenije, Grčije do Cipra, je potisnjena v ta neizprosni proces prisilne menjave, ki ga poskušajo sicer omiliti s financiranjem manj razvitih iz različnih skladov, a tem državam vsiljujejo razvojno logiko skladno z ravnanjem v gospodinjstvih.

Zapisali ste, da v današnjem svetu nastajajo potrošniški zombiji. Poudarjeni so lepota, egoizem in zaprtost namesto prijetnih občutkov. Sočutje zamira. Vladajo nam inteligentni psihopati ob molku intelektualnih elit.

Socialni inženiring je danes tako dodelan, da obvladuje vse te procese. Gospodarji družbe so vedno znali uravnavati te procese v svojo korist. Razlika je samo v tem, da so jih nekoč obvladovali na grob način, zdaj pa jih obvladujejo s propagando, z izobraževalnim sistemom, z vero, s kulturo itd. Na Harvardu so pred kratkim opravili inteligenčne teste otrok v različnih starostnih skupinah. Ugotovili so, da se vsi rodimo geniji. Večino tega potenciala pa izgubimo do dvajsetega leta starosti. Zakaj? Ker genialnost izhaja iz sposobnosti intuitivnega mišljenja. Intuitivnost pa v šoli ne le zanemarjamo, celo preganjajo jo. Iz nas delajo poslušne sledilce. To je lepo povedano v pesmi Pink Floydov Another brick in the wall.

Ubrali ste zanimiv pristop glede etičnih vprašanj, saj ste prva poglavja namenili analiziranju človeške narave, tudi z biološkimi in fizikalnimi pristopi. Na podlagi teh tez trdite, da je celotna človeška zgodovina zaznamovana z iskanjem ravnotežja med načeloma tekmovanja in sodelovanja.

To ustvarja razvojno dinamiko. Do tega prepričanja sem prišel ob branju Hayeka, apologeta neoliberalizma. Bil je razmišljujoč človek, ki je v svojih knjigah dokazoval, zakaj kolektivizem za nekatere stvari ni ustrezen. Za neko gospodarsko podjetje pa je kolektivističen pristop ustrezen in potreben, ker mora upoštevati načelo sodelovanja. Navsezadnje smo ljudje kot biološka bitja sestavljeni iz 50 milijard celic, ki med seboj krasno sodelujejo. Po našem telesu se vseskozi izmenjujejo informacije. Kot v računalniku. Mi smo kooperacija s 50 milijardami članov. Vemo, da je genom samo hardver, izmenjava informacij pa poteka v odnosu med celicami. Tudi v družbi je potrebno sodelovanje, pa čeprav je njen sistem totalno tekmovalen. Vse uspešne družbe imajo natančen sistem planiranja in vodenja, pa tudi vzgajanja pripadnosti ali enoumja.

Kako bi skozi optiko sodelovanja in tekmovanja primerjali socialistični in kapitalistični sistem?

Če pogledamo socializem, ki smo ga mi živeli, je imela Slovenija po podatkih od leta 1960 do leta 1985 bistveno večjo gospodarsko rast kot Evropa. Po razkroju bivše države je tudi gospodarska rast upadla. Po osamosvojitvi se je padec nadaljeval, saj smo izgubili trge, nato pa smo se kar hitro konsolidirali. Sprostili smo podjetniško pobudo in leta 2010 smo imeli kar 185 tisoč podjetij, kar je ogromno ob 880 tisoč zaposlenih. Toda na drugi strani, če analiziramo podatke, vidimo, da 300 največjih podjetij ustvarja 80 odstotkov vsega dobička. Se pravi le 0,2 odstotka podjetij ustvarja 80 odstotkov dobička v državi. Vsa večja podjetja pa izvirajo še iz časa bivšega sistema, kajti po osamosvojitvi ni zraslo nobeno veliko podjetje. Država je, namesto da bi spodbujala delovanje tehnološko in organizacijsko zahtevnih podjetij, vse prepustila tranzicijskim podjetnikom, ki so prek razumnih meja razvili nezahtevni tercialni sektor. Zgovoren je podatek, da imajo največ podjetnikov na število aktivnih prebivalcev revne države, kot sta Gana in Bangladeš, več kot 60 odstotkov, ZDA pa le 8,6 odstotka. Norveška, ki ima glede na ZDA še enkrat višji BDP na prebivalca, pa jih ima še manj. Na Norveškem so družbe, ki so v državni lasti, uspešnejše kot tiste v zasebni lasti. Kaj nam povedo ti podatki? Da mali podjetniki, kmetje in obrtniki, ki živijo sami sebe, morda še kaj več, ne morejo biti hrbtenica nacionalnega gospodarstva in temeljna razvojna osnovna usmeritev. Pravi odgovor moramo iskati v delitvi dela, ekonomiji obsega in v kolektivnem podjetništvu.

Same po sebi se takšne družbene usmeritve ne bodo udejanjale. Ste skeptični do politike, ki zahteva manj države v gospodarstvu in v družbi?

Ja, vendar potrebujemo drugačno, bolj organizirano državo, če se hočemo prebiti. Mi pa smo razgradili, skorajda uničili državo. S tem se je odprl prazen prostor, v katerem so tranzicijske skupine, ki jih sicer nekateri imenujejo elite, razvijale predvsem terciarno dejavnost, trgovino in finančno posredništvo, prevzele pobudo. Nekdanji predsednik vlade je celo izjavljal, da v tej državi vsi kradejo, kar ni nič drugega kot njena demontaža. Slovenska politična srenja nima ugleda, na sceni nimamo državnikov, ampak same politikante. Zdaj se prodajamo tujcem, da bi nas rešili. V tem praznem prostoru, po demontaži države, so se banke zadolžile za 25 milijard evrov, denar pa je bil v dobršni meri nato naložen v špekulacije in v tiste panoge, ki nič ne prispevajo k dodani vrednosti. 25 milijard je izpuhtelo. Dolg pa moramo vrniti davkoplačevalci, čeprav si denarja nismo sposodili mi.

V evroobmočju se – tako kot povsod v ekonomiji – preliva denar od manj produktivnega k bolj produktivnemu. Od manj bogatega k bolj bogatemu.

Pravite, da je za takšne razmere kriva nova menedžerske elita.

Starejša menedžerska struktura je bila dejansko drugačna. Večinoma so bili to ljudje iz bivšega sistema, ki so imeli občutek za ljudi, občutek za razvoj, za zdrav razvoj. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je nastajal in se korak za korakom uveljavljal tržni sistem, v njem pa so se slovenski menedžerji usposobili za delovanje na zahtevnih konkurenčnih trgih. Plačne razlike pa niso bile neznosno velike. Moja plača je bila vseskozi okrog dva tisoč tedanjih nemških mark. Le pravega okolja za razvoj malega podjetništva nam ni uspelo ustvariti.

V primeru Slovenije, ko gre za vrednote, omenjate, da Slovenci nismo vzeli države za svojo. Za svojo bi jo vzeli, če bi odražala duha in gensko zasnovo slovenstva. Podobno trdi tudi antropologinja Vesna Vuk Godina.

Slovenci smo nagnjeni k sodelovanju, k podpori in solidarnosti. Ampak zdaj so nam prodali idejo, da naj vsak skrbi zase. Da boš uspešen, če boš imel velik avto in veliko hišo. In pohlep, ki bi nam ga radi vsilili, naj bi bil vrlina. Uspelo jim je, da so skozi sistem neoliberalizma razdrli marsikatero našo skupnost, zato da bi si utrli pot v naše okolje. Ko je bila država v šoku, kot je bila v času osamosvojitve, kar lepo opisuje tudi Naomi Klein v knjigi Doktrina šoka, jim je uspelo, da so nam podtaknili sistem privatizacije. Ko so vzeli v roke zadevo finančniki, ki so kratkoročno in ozko usmerjeni na ustvarjanje dobička, so hoteli dobičke takoj. In odrezali so si kos mesa, pa čeprav bi krava crknila. Ne trdim, da je bilo v začetku to namerno početje, saj se verjetno niso zavedali, kam pelje ta pot. Naenkrat so, predvsem lumpi med njimi, prek družb za upravljanje imeli v rokah slovensko gospodarstvo. Bili so najbolj pametni in začeli so špekulirati in vlagati denar v čudne namene. Ko so prišli predstavniki teh družb k meni, sem jim sicer segel v roko in nič več. Razšli smo se. Hotele so prevzemali bolj zato, da bi špekulirali naprej, da bi z zastavo nepremičnin in prodajo prišli do denarja in se z njimi igrali na trgu ali pa mašili luknje drugje, nekaj pa tudi kanalizirali drugam. Ampak tudi to, kar so morda tudi pokradli, ni nič v primerjavi s tem, kar so zapravili z napačnimi investicijami in pristopi.

V knjigi precej pozornosti namenjate analizi kapitalističnega sistema. Predvsem temu, kako si kapitalisti prisvajajo presežne vrednosti, in kot odgovor ponujate mehanizem v obliki nujnosti povratnega toka.

Genij industrijske revolucije in potrošniške družbe Henry Ford je dejal, da mora njegov delavec toliko zaslužiti, da si lahko kupi njegov avto. Razumel je potrebo po kroženju denarja. In njegov delavec mora imeti sobote in nedelje proste, da lahko troši denar, ki ga je zaslužil pri njem. Če delavstvo osiromašiš, potem ne bo povratnega toka. Na jugu Evrope se je zgodil ta zlom in ni jasno, kaj se bo izcimilo iz tega.

Kako se izviti iz klobčiča neoliberalizma? Ponujate odgovore na osebni in družbeni ravni.

Na osebni ravni je to mogoče tako, da se podučiš o tem in spoznaš, da ti stalno nekaj prodajajo. Blago in ideje. Biti je treba odprtega duha in dvomiti o vsem, kar nam ponujajo na tem trgu. Vse škodljive tehnike tega prodajanja je treba obelodaniti in očrniti. Spoznati je treba, da svinjajo naše možgane in delajo iz nas poslušne sledilce. Po drugi strani pa je tudi res, da nikjer na svetu ni stranke intelektualcev, ki bi takšno početje problematizirala. Veste, zakaj ne? Zato, ker intelektualcev mi mogoče povezati v organizirano skupino, kar vsak po svoje razmišlja in dela. Ljudje se že po genski zasnovi razlikujemo v svoji usmerjenosti. Od konvencionalnega, socialnega in raziskovalnega tipa do umetniškega in bolj podjetniškega tipa. Zato je tudi te sposobnosti treba racionalno upravljati. Napaka je, če na vrh zdravniške ustanove postavijo dobrega zdravnika in dobimo zanič menedžerja, izgubili pa smo dobrega zdravnika. Nismo vsi za vse. V družbi se moramo poenotiti glede temeljnih vprašanj razvoja in sprostiti mehanizme za svobodo. Zadihati moramo svobodno in se otresti strahu. Če ne, se ne bomo prebili. Zato pa se moramo poenotiti glede ključnih vprašanj, sicer ne bo napredka. Tudi slovenska vstaja je zamrla, ker se vstajniške skupine niso sposobne med seboj poenotiti. Ne drži namreč teza, ki jo ponujajo nekateri, da v imenu svobode in neposredne demokracije ne sme priti do poenotenja.

Alternative sedanjemu družbenemu sistemu so opisane v knjigah, v člankih, na spletu. Zakaj ne odmevajo?

Za njimi ne stoji organizirana moč, ki bi jih uveljavljala. Kritične mase ljudi, vsaj petih odstotkov prebivalstva, še ni za njimi. In ni mogoče pričakovati, da bodo ljudje za nekaj novega, če ne bo organiziranega širjenja novih rešitev in idej v družbi. Tudi s propagando, ki pa ne sme biti zavajajoča, ampak pokazati na vse pozitivne in negativne plati neke rešitve.

V razdelku Kako do učinkovitih in hitrih rešitev ponujate program za novo stranko, ki naj bi združevala zahteve vstajniških gibanj in intelektualcev.

Ponujam le orodja, seveda iz mojega nahrbtnika razumevanja in znanja, kako se organizirajo ljudje. Da stranka uspe, mora imeti poleg programa tudi karizmatičnega vodjo in ožjo ekipo, ki se bojuje za iste cilje. Drugače ne gre. Ljudje moramo čustveno ponotranjiti idejo, sicer ne bo uspeha. Dovolj orodij poznamo, s katerimi je mogoče pridobiti ljudi za spremembe. V strukturi neke politične stranke ali gibanja pa morajo biti vloge razdeljene in jasne. Ni mogoče, da vsak razmišlja in dela po svoje. Vezivo med ljudmi pa morata biti poštenost in skrb za družbeno dobro. Ljudje si moramo zaupati in verjeti drug drugemu. Razum, kot pravijo propagandisti in spin doktorji, uporabljamo zato, da upravičimo čustvene odločitve.

V samo osrčje svojega programa postavljate ideologijo, ki bi temeljila na naši ustavi, po vsebini pa je socialnodemokratska, ker temelji na svobodni gospodarski iniciativi in socialni državi. Nova stranka pa naj bi se imenovala Liberalnosocialna stranka oziroma Liberalni socialisti?

Neoliberalni modeli vladanja so povzročili velika neravnovesja v družbah. Ni več zadostnega in potrebnega družbenega ravnotežja. Ponuja ga le socialdemokratski model z državljansko participacijo pri upravljanju, kar je morda dražje, vendar je le takšna država sposobna oblikovati jasne javne politike in sprejemati racionalne odločitve. Skandinavske države ravnajo tako in imajo za takšno ravnanje vso podporo kapitala. Pri nas pa pravijo, da ne potrebujemo države, da je njeno delovanje treba zmanjšati na minimum. Ne bo šlo, kajti sodobni evropski socialnodemokratski model upravljanja je edina rešitev tudi za Slovenijo, pa naj je to všeč gospodarjem družbe ali ne. Ko smo se osamosvojili, smo imeli vse nastavke za takšen razvoj, žal pa nismo imeli liderjev, ki bi pravi socialnodemokratski model upravljanja z javnimi zadevami zmogli uveljavljati. Tako smo se znašli tu, kjer smo pač se. Krivdo za to nosijo levi in desni politiki. Ki pa, če si sposodim besede pisatelja in enega izmed vidnih vstajnikov, Lenarta Zajca, niso politiki, še manj državniki, ker imamo na sceni politično estrado. Zato se, na žalost, enostavno hočemo priključiti drugim, ki imajo ideje, ali pa vstopiti na različne vlakovne kompozicije. Nemški politolog in filozof Karl Schmitt je jasno povedal, da če misli majhen narod, čeprav dober in prijazen, da ga bo kdo varoval, se moti. Če ne bo sam poskrbel zase, je obsojen na propad. Da se nam kaj takšnega ne bi zgodilo, se je treba zamisliti nad početjem v družbi in državi, se organizirati in usposobiti za takšne spremembe in razvoj, ki bodo omogočali narodov obstoj. Toda ta naša politična estrada le posluša ideje in rešitve iz svojih evropskih političnih central, potem pa nam jih prodaja za svoje. Zame so kompradorji.