Mati vseh zarot

Dvaindvajsetega novembra 1963 je bilo hitro jasno, da bo zima dolga, hladna in siva. Ko je namreč ameriški predsednik John F. Kennedy pripotoval v Dallas in se potem paradno zapeljal po mestnih ulicah, ni imel nobenih možnosti. Verjetnost, da ga bodo ubili, je bila večja od verjetnosti, da bo preživel. Bil je tako ranljiv kot levičar na shodu ekstremnih desničarjev. Ali pa kot glinasti golob na strelišču.

Vozil se je v odprti limuzini. Limuzina je peljala zelo počasi, le slabih 20 km na uro. Policijski motoristi niso peljali ob limuzini, ampak za njo. Telesni stražarji so hodili ob limuzini, namesto da bi stali na stopničkah limuzine. Hodili so tako daleč od limuzine, da niso motili razgleda na Kennedyja – in da niso ustvarjali vtisa, da se Kennedy koga boji, še najmanj svojega ljudstva, ki se je zbralo ob cesti. Peljal se je mimo visokih stavb, ki jih ni nihče pregledal, kaj šele zapečatil. Vsa okna so bila na stežaj odprta. Ko je predsedniška kolona, dolga skoraj kilometer, peljala mimo teh stavb, ni nihče preverjal oken in streh. Policisti in varnostniki, ki so stali ob cesti, niso bili obrnjeni proti stavbam in ljudem, ampak so navdušeno in fanovsko strmeli v Kennedyja in Jackie.

FBI je Tajni službi, ki skrbi za predsednikovo varnost, sicer posredoval spisek »nevarnih« in »tveganih« oseb, potencialnih atentatorjev, toda na njem ni bilo Leeja Harveyja Oswalda, ki je delal v eni izmed teh visokih stavb – v Teksaškem skladišču učbenikov na Dealey Plazi.

Vsi so se zavedali, kam gre Kennedy. Dallas je tedaj slovel kot leglo divjih, nestrpnih, agresivnih, militantnih ultradesničarskih skupin – Adlaija Stevensona, ameriškega veleposlanika v Združenih narodih, so nekaj let prej napadli in pretepli, Lyndona B. Johnsona, tedaj še demokratskega senatorja, pa brutalno opsovali in popljuvali. Ne, Dallas leta 1963 ni bil Disney World. Ravno nasprotno: izgledal je kot glavno mesto kake banana republike. Kennedyja bi morali naokoli prevažati v tanku.

Vsi so se zavedali, kam gre Kennedy. Dallas je tedaj slovel kot leglo divjih, nestrpnih, agresivnih, militantnih ultradesničarskih skupin. Ne, Dallas leta 1963 ni bil Disney World.

Tako kot ni presenetljivo, da je nanj streljala najmanj ena oseba, tudi ni presenetljivo, da nekateri že ves čas trdijo in dokazujejo, da je nanj streljalo več oseb, najmanj dve, morda celo štiri. Toda glede na to, da je bil Kennedy v Dallasu, sredi Teksasa, gol in bos, povsem izpostavljen in nebranjen, tako rekoč nastavljen, je najbolj presenetljivo, da ni nanj streljalo še več oseb, bistveno več, recimo sto, magari tisoč. Kennedyjeve zadnje besede so bile menda: »Moj Bog, zadeli so me!« Kar je malo verjetno: človek, ki mu krogla prestreli vrat, težko sploh kaj reče. Toda če bi bil Kennedy Julij Cezar, bi dahnil: »Tudi ti, Brut?«

A po drugi strani: atentat na Kennedyja je spodbudil skoraj nepregledno množico teorij zarot – in če vse te teorije zarot sestavite in križate, ugotovite, da je na Kennedyja v Dallasu streljalo vsaj pol Amerike. Raje več kot manj. Amerika, ki je imela za sabo kubansko raketno krizo, ki je pospešeno kopala protiatomska zaklonišča in je živela v strahu pred koncem sveta, je bila pač panični, osupli, šokirani otrok hladne vojne, zato so vsi sumili vse. Če nisi streljal ti, potem je bila velika verjetnost, da je streljal tvoj sosed, brat ali pa oče. Oh, ali pa podpredsednik.

Mož, ki je ubil Kennedyja

Roger Stone, avtor knjige Mož, ki je ubil Kennedyja, ki je izšla letos, namreč zagotavlja, da je Kennedyja ubil Lyndon B. Johnson, tedanji ameriški podpredsednik. Kennedyja je moral le zmamiti v past, v Dallas, ki je bil popoln teren za atentat, idealno okolje – okolje, s katerim je lahko manipuliral, saj je nadziral lokalno policijo, lokalno pravosodje in lokalno politiko, z županom vred. Hej, županovega brata je JFK – po spodletelem izkrcanju v Prašičjem zalivu – itak nagnal iz CIE! Zato tudi Teksaškega skladišča učbenikov, kraja zločina, po atentatu niso zapečatili, ampak so pustili, da so ga preplavili reporterji, snemalci in zijala, ki so uničili vse dokaze, predmete pa prekrili s svojimi prstnimi odtisi.

In zakaj je LBJ ubil JFK-ja? Da bi postal ameriški predsednik. LBJ je bil namreč pohlepen in patološko ambiciozen, tako da ni prenesel, da je pristal na drugem mestu in mu je Belo hišo speljal bogataški, razvajeni paglavec. Poleg tega je bil vpleten v masivno korupcijsko afero – grozili so mu preiskava, sodišče in zapor. Pogubi se je lahko izognil le tako, da se je zavihtel v Belo hišo. Plus: Kennedy ga ni jemal resno, še huje, stalno ga je dajal v nič, po koncu prvega mandata pa ga je hotel odsloviti. Ergo: LBJ je lahko politično preživel le, če je likvidiral JFK-ja. Vprašanje je bilo le, kdo bo koga prej. Logično.

To ni bil le atentat, pravi Roger Stone, fanatični reaganovec, veteran osmih republikanskih predvolilnih kampanj, ampak puč. Jasno, LBJ ni bil atentator, ampak organizator pučističnega atentata, pri katerem so – kot režiserji, strategi in financerji – sodelovali največji mafijski šefi, recimo Sam Giancana, Carlos Marcello, Santo Trafficante in Johnny Rosselli, ki je kasneje celo trdil, da je bil eden izmed treh, ki so streljali na Kennedyja (streljati je znal, plavati pa ne, so si verjetno rekli, ko so njegovo truplo potegnili iz neke reke), J. Edgar Hoover, ki je direktor FBI-ja postal, še preden se je pravosodni minister Robert Kennedy sploh rodil, morilski odred CIE (E. Howard Hunt, Frank Sturgis, David Morales, Bill Harvey itd.), Richard Nixon, ki naj bi skušal kasneje v kompleksu Watergate preveriti, ali imajo demokrati v svojem sefu kak podatek, ki bi ga lahko povezal z atentatom na Kennedyja, teksaški naftarji, recimo Clint Murchinson, H. L. Hunt, Jack Crichton, George Bush (!) in D. H. Byrd, lastnik Teksaškega skladišča učbenikov, v katerem je delal Oswald, Johnsonov odvetnik Edward Clark, mafijski pilot David Ferrie, ki naj bi deloval kot »zveza« med CIO in mafijo, Jack Ruby, ki naj bi deloval kot »zveza« med mafijo in visoko politiko in ki naj bi Oswalda – dan po atentatu na Kennedyja, v neposrednem prenosu – ubil po naročilu mafije, in Johnsonov sodelavec Malcolm Wallace, ki naj bi dejansko streljal iz Teksaškega skladišča učbenikov.

Nič posebnega – to so običajni osumljenci, ki jih najdete v vseh konspiroloških teorijah o atentatu na Kennedyja. Se vam zdi, da je zarota prevelika in da je zarotnikov preveč? Spet nič posebnega – konspirologi so nori na velike zarote. Kdo bo verjel, da je šlo za zaroto, če vanjo ni bilo vpletene pol Amerike? Zato se tudi Stone ne ustavi le pri teh imenih, ampak dodaja, našteva in nametava nova in nova imena, nove in nove »zveze«, nove in nove povezave – pač po igri asociacij in logiki »vsi so povezani z vsemi«. Ali bolje rečeno: v atentat so bili vpleteni vsi, ki so se poznali. Hej, Dick – nič, kar tako te kličem – bi tudi ti sodeloval pri atentatu na Kennedyja? Kul!

Atentat na Kennedyja je spodbudil nepregledno množico teorij zarot – in če vse te teorije zarot sestavite, ugotovite, da je na Kennedyja v Dallasu streljalo vsaj pol Amerike.

David Perry, ki je križal vse te konspirološke teorije o atentatu na Kennedyja (Ekstremni Rašomon), je ugotovil, da je na Kennedyja streljalo najmanj 68 različnih oseb. Toliko jih je namreč našel v teh teorijah. Nič, v Dallasu – na Dealey Plazi – je morala biti tisti dan res velikanska gneča. In Perry pri tem niti ni štel vseh tistih »strelcev«, ki so se kasneje – tik pred smrtjo, na smrtni postelji ali pa v umobolnici – kar sami javili.

Če bi verjeli vsem tem teorijam zarot, pravi Bill Adams (Notranji sovražnik), potem bi lahko sklepali, da je tisti dan na Grassy Knollu, hribčku ob Dealey Plazi, stala kopica strelcev, ki drug drugega niso videli (in ki jih tudi množica, v kateri so stali, ni videla!), da je iz različnih smeri hkrati streljalo vsaj 30 oseb in da se je na Dealey Plazi hkrati znašlo vsaj 100 zarotnikov. Navsezadnje, samo James Fetzer je v knjigi Umor na Dealey Plazi »dokazal«, da so na JFK-ja streljali hkrati s šestih strani. A po drugi strani, neworleanški javni tožilec Jim Garrison, avtor knjige Na sledi morilcev, na katero se je oprl tudi Oliver Stone (JFK), je »dokazal«, da je najmanj sedem strelcev hkrati streljalo s petih strani.

To, kar bi se zdelo drugim nelogično, se zdi konspirologom povsem logično. Recimo: več je zarotnikov, večja je verjetnost, da bo zarota uspela. In več je zarotnikov, manjša je verjetnost, da bo kdo kaj zblebetal. Ja, več je zarotnikov, večja je verjetnost, da bo zarota ostala skrivnost. Več ljudi ve za zaroto, bolje za zaroto! Konspirologi hočejo biti pač verodostojni: večja in prostranejša je zarota, bolj verjetno je, da je šlo res za zaroto. In več je v njej tajnih organizacij, tajkunov in visokih politikov, ki jih vsi prezirajo, bolj verjetno je, da je šlo res za zaroto.

Konspirolog se ne zna ustaviti. Imen in povezav ni nikoli dovolj. Če je bil ta in ta tisti dan v Dallasu, je bil tam zato, da bi ubil Kennedyja. Le zakaj bi sicer hodil v Dallas? Logično.

Navzkrižni ogenj

Teorija zarote, ki jo prodaja Stone, je tipična, toda ne le zato, ker vključuje imena, ki so postala del železnega konspirološkega repertoarja, ampak tudi zato, ker vključuje – okej, dobesedno repetira – vse že stokrat in tisočkrat ovržene »argumente«, ki so postali del železnega konspirološkega repertoarja, del konspirološke folklore. Konspirologi jih ponavljajo kot kronske dokaze, kot objektivne in znanstvene vire pa praviloma citirajo kar drug drugega.

Stone tako pravi, da parafinski test, ki ga je po atentatu na rokah in licu Leeja Harveyja Oswalda izvedla policija, ni pokazal sledov nitratov – če bi Oswald res streljal s puško, potem bi moral imeti na rokah in licu sledi nitratov. Ker jih ni imel, pomeni, da ni streljal. Pa kaj, če na njegovem licu ni bilo sledov? Streljanje ne pusti vedno sledi nitratov, že stoletje poudarjajo forenziki, še zlasti, če jih iščeš s parafinskim testom (ali bolje rečeno, še zlasti, če si jih s parafinskim testom iskal leta 1963). Toda kot vemo, so na Oswaldovih rokah vendarle našli sledi nitratov. In kaj pravi Stone? Da mu jih je verjetno pustilo črnilo.

Dalje, na puški ni bilo Oswaldovih prstnih odtisov. Pa kaj? Jih je pač izbrisal. Plus: forenziki že stoletje poudarjajo, da na uporabljenem orožju ne najdeš vedno uporabnih prstnih odtisov.

Dalje, pot predsedniškega sprevoda so spremenili v zadnjem trenutku, tako da je vodila mimo Teksaškega skladišča učbenikov, kar pomeni, da Oswald ni mogel vnaprej vedeti, da mu bodo Kennedyja pripeljali na muho. To pomeni, da se ni mogel pripraviti na atentat – in da ni streljal. Kar ni res: poti predsedniškega sprevoda niso spremenili v zadnjem trenutku, ampak je bila vnaprej znana.

Dalje, veliko prič je reklo, da so streli prišli z Grassy Knolla, hribčka ob Dealey Plazi, ne pa iz Teksaškega skladišča učbenikov. Kako so v tistem šoku, ko so panično popadali po tleh, tako zanesljivo vedeli, od kod so prišli streli, ni jasno. Je pa res, da toliko prič, ki so slišale strele z Grassy Knolla, dobiš le, če vse ostale priče, ki so strele slišale iz Teksaškega skladišča učbenikov, izključiš, ker so se po tvoje »motile« in bile – zaradi šoka – žrtve napačne percepcije. Če ne upoštevaš le tistega, kar potrjuje teorijo zarote, potem ni teorije zarote!

Kennedyjeva smrt se je izplačala. Z njo so mnogi profitirali. Tudi Johnson, Nixon, Ford, Bush.

Dalje, v zgolj štirinajstih letih je v »skrivnostnih« okoliščinah »nenaravne« smrti umrla kopica oseb (70 od 1400), ki so »preveč vedele« in ki so bile tik pred tem, da razkrijejo nekaj »usodnega«. Da so zarotniki likvidirali in utišali trumo »kronskih prič«, konspirologi ponavljajo že vse tja od časov Penna Jonesa, založnika nekega malega teksaškega časopisa, najslovitejši spisek »skrivnostnih smrti« pa je prodajal Jim Marrs, avtor konspirološke biblije Navzkrižni ogenj, ki je našel kar 103 »priče«, utišane med letoma 1963 in 1984. Problem teh spiskov, pravi John McAdams, veliki demistifikator konspiroloških »argumentov« (http://mcadams.posc.mu.edu/home.htm), je, da na njih najdeš pretežno ljudi, ki s tem, kar se je dogajalo v Dallasu, niso imeli nobene zveze ali pa le periferno (recimo glavni stevard s predsedniškega letala Air Force One ali pa Kennedyjeva ljubica), ki niso vedeli nič posebnega, ki so bili povezani zgolj z mafijo, CIO, proticastrovskimi Kubanci ipd. in ki sploh niso umrli »nenaravne« smrti, ampak so bili hudi alkoholiki, narkomani ali zaposleni v poklicih (policisti, mafijci ipd.), pri katerih je stopnja smrtnosti večja kot pri drugih poklicih. Sploh pa: zakaj bi pobili le nekatere, drugih pa ne? Zakaj ne utišajo vseh? Zakaj potem ne pobijejo konspirologov in največjih »zvezd«, ki nastopajo v teorijah zarot? Še več, pravi McAdams: ko zarotniki tišajo »priče«, morajo angažirati morilce, s čimer pa število ljudi, ki vedo za zaroto, le še povečajo. Vidite, zarota se s tem vse bolj in bolj razrašča, iz dneva v dan je večja, tako da še najbolj spominja na piramidno igro, ki se ji stalno priključujejo novi in novi zarotniki, da ne rečem nove in nove generacije zarotnikov. In če pomislite, da vsi tisti, ki se ne strinjajo z »argumenti«, lažejo, in da lažejo, ker so del zarote, ki je pokončala Kennedyja, ali pa del zarote, s katero so hoteli prikriti resnico o atentatu na Kennedyja, pomeni, da to ni le zarota, ampak mati vseh zarot, piramidna igra piramidnih iger.

Dalje, Oswald Kennedyja v tako kratkem času – 5,8 sekunde – ni mogel dvakrat zadeti. Potem je imel pač srečo.

In končno, zakaj bi Oswald ubil Kennedyja, če je bil pa njegov fan? Hej, bojte se fanov! Vprašajte le Johna Lennona, ki ga je ubil Mark David Chapman, njegov fan.

Mark David Chapman je bil tipični ameriški psiho – kot Oswald. Socialno, politično in seksualno impotentni ter nasilni in impulzivni luzer, ki se je loteval različnih grandomanskih projektov, a mu ni nič uspelo, ki so ga iz vsake službe hitro nagnali, ki so ga vsi dajali v nič in ki je hotel globalno slavo. Takim, kot je bil Oswald, nikoli nič ne uspe – razen umora visokega profila.

Možje iz šestega nadstropja

Dokler obstajajo Oswaldi, ni razloga, da bi ameriški podpredsedniki pobijali predsednike. Vedno se lahko zanesejo na Oswalde. Na Oswalde se lahko zanesejo celo bolj kot nase. Vse teorije o atentatu na JFK-ja so stare. Zacvetele so takoj po atentatu, tako rekoč še isti dan. Odvetnik Mark Lane (Prenagla sodba) in Thomas Buchanan (Kdo je ubil Kennedyja?) sta z njimi osvajala Ameriko in Evropo, kjer so ju razglašali za heroja (Bertrand Russell je bil predsednik Lanovega fan kluba).

Tudi teorija, da je JFK-ja ubil LBJ, ni nič novega. Prodajala jo je knjiga LBJ – Organizator atentata na JFK-ja, ki jo je napisal Phillip Nelson, pa knjiga Kri, denar in oblast – Kako je LBJ ubil JFK-ja, ki jo je napisal Barr McClellan, pa Teksaška zveza, ki jo je napisal Craig Zirbel, in Možje v šestem nadstropju, ki sta jih napisala Glen Sample in Mark Collom. Barbara Garson je leta 1967 napisala satirično dramo MacBird!, v kateri se je izkazalo, da je atentat na Kennedyja organiziral Johnson.

Da je atentat na Kennedyja organiziral Johnson, vulkanski narcis, ki je rad kazal jajca in ki je lagal tudi tedaj, ko mu ne bi bilo treba (in ki bi verjetno pristal v umobolnici, če ne bi postal predsednik), se je v resnici šušljalo že takoj po atentatu, hja, še isti dan. Menda je na Johnsona najprej pomislil tudi sovjetski KGB, toda ne brez razloga: Sovjeti in Kubanci so bili namreč prvi konspirologi, prvi preiskovalci ozadja atentata na Kennedyja – hoteli so vedeti, kaj, hudiča, se je zgodilo v Dallasu, ker so se bali, da bodo skušali atentat podtakniti njim, preverjenemu in demoniziranemu zunanjemu sovražniku, komunistom pač.

Toda že takoj se je tudi šušljalo, da je atentat izvedla mafija (ker je Robert Kennedy, pravosodni minister, napovedal vojno organiziranemu kriminalu), da ga je izvedla CIA (ker je JFK po blamaži v Prašičjem zalivu zamenjal njeno vodstvo in zagrozil, da jo bo raztrgal na koščke), da ga je izvedel FBI (ker je hotel JFK upokojiti Hooverja), da so ga izvedli južnjaški rasisti (ker je JFK preveč simpatiziral s črnci), da so ga izvedli naftni tajkuni (ker je hotel JFK spremeniti energetsko zakonodajo), da so ga izvedli proticastrovski Kubanci (ker je bil JFK premehak do Kube). Guverner Connally, nekdanji sekretar za mornarico, je celo trdil, da je Oswald – zaradi nečastne razrešitve – ciljal njega, a je nehote zadel tudi Kennedyja.

Connally v lunatičnosti ni mogel tekmovati z nekim moškim, ki je trdil, da je Kennedyja likvidiral naftni tajkun H. L. Hunt v spregi s Sovjeti. Nič, hotel je le malce pozornosti. Javil se je tudi neki moški, ki je razkril, da je papir, na katerem piše, kdo je ubil Kennedyja, skrit pod neko skalo v Švici. Jasno, na prvi pogled je izgledal povsem resno. Kot pač vsi konspirologi.

Vsi so hoteli unovčiti atentat – svojo zgodbo, svojo malo teorijo zarote. Bolj ko je bila divja, višje je letela. In vsi so bili pripravljeni na veliki plan. Tudi Marina Oswald in Oswaldova mati, ki se nista prenašali, a sta kar tekmovali, katera bo bolj lagala in katera bo bolje prodala svoje zgodbe. Oswaldova mati si je za odvetnika najela Marka Lana, prvega velikega konspirologa, Marino pa so v lepotnem salonu povsem predelali – da se je bolje podala naslovnicam. In cirkusu. In tej divji, strupeni, paranoidni atmosferi.

Kruto in šokantno dejanje

Lyndona B. Johnsona, ki je čez noč – kar na predsedniškem letalu Air Force One – prisegel kot novi ameriški predsednik, je, pravi Philip Shenon, avtor knjige Kruto in šokantno dejanje, mučilo tako to, da so za ga krivili za Kennedyjevo smrt, kot to, da skuša javnost krivdo za Kennedyjevo smrt naprtiti Sovjetom in Kubancem, saj se je bal, da bi lahko to pripeljalo do atomske vojne, zato je ustanovil komisijo za preiskavo atentata. In res, Warrnova komisija, ki jo je vodil predsednik vrhovnega sodišča Earl Warren, je po slabem letu izdala obsežno poročilo, ki je zagotavljalo, da je Oswald ustrelil trikrat, da je streljal sam in da ni bilo zarote.

To je Američane, ki so na hitro postali fanatični slavilci teorij zarot (in žrtve kognitivne disonance, ki gre s teorijami zarot), razbesnelo, konspirologe pa je le še dodatno podžgalo. V poročilu Warrnove komisije – v uradni verziji – so videli ultimativni dokaz, da imajo prav, največjo prevaro pa so videli v teoriji »magične krogle«.

Warrnova komisija, katere član je bil tudi Gerald Ford, kasnejši ameriški predsednik (nasledil je padlega Nixona!), je po ogledu filmčka, ki ga je na kraju zločina posnel Abraham Zapruder, dallaški modni krojač, sklenila, da je Oswald streljal trikrat in da je enkrat zgrešil. Ker pa je z dvema kroglama zadel trikrat, dvakrat Kennedyja in enkrat Connallyja, so sklepali, da je z eno izmed tistih dveh krogel zadel oba – krogla je najprej prebila Kennedyjev vrat, bušnila v Connallyja, ovinkarila po njegovem telesu in potem izstopila skozi njegovo desno roko. Ni mogoče, da bi krogla opravila tako pot, so rekli konspirologi, ki so to kroglo razglasili za »magično« in obenem opozarjali, da se je Warrnova komisija k teoriji o »eni krogli« zatekla zato, da bi prikrila, da ni streljal le Oswald. Če bi Kennedyja in Connallyja zadeli različni krogli, bi pomenilo, da sta bila najmanj dva strelca.

Leta 1963 je bilo težko verjeti v teorijo o »magični krogli«, toda lažje kot v brezmadežno spočetje ali piramide na Marsu. Warrnova komisija je, pravi Shenon, pot »magične krogle« večkrat testirala – na živih ovcah in človeških truplih (kar je komisija v svojem poročilu iz »higieničnih« razlogov zamolčala). In testi so pot »magične krogle« potrdile. Z leti, ko je tehnologija napredovala, so teorijo o »magični krogli« potrdili tudi z drugimi metodami. Še celo na Discoveryju so pred leti – v oddaji Mythbusters – povsem jasno demonstrirali, da lahko krogla po telesu potuje tako »magično«, kot je potovala leta 1963 v Dallasu.

Zakaj je Kennedyjeva glava ob strelu, ki je priletel od zadaj, trznila nazaj in ne naprej, pa so itak že davno pojasnili – ko krogla prileti v telo, živčni sistem trza in hrza po svoje. Poglejte le, kaj počne kokoš, ko ji odsekate glavo.

Ko preberete knjigo Kruto in šokantno dejanje, ki popisuje ozadje delovanja Warrnove komisije, ugotovite, da trik komisije ni bil v tem, da bi skušala prikriti resnico o atentatu na Kennedyja, ampak v tem, da je skušala prikriti resnico o tistih, ki bi ta atentat lahko preprečili. Ali natančneje: FBI je skrival, da je imel Oswalda že dlje časa na spisku potencialnih groženj (nekaj dni pred atentatom je grozil celo agentom dallaške veje FBI-ja), CIA pa je skrivala, da je pri mafiji naročila atentat na Fidela Castra in da je Oswald v Mehiki obiskal tako sovjetsko kot kubansko ambasado, kjer je grozil, da bo ubil Kennedyja, in celo moledoval za podporo.

Ergo: oboji, tako CIA in FBI, so vedeli, da Oswald pomeni grožnjo, toda 22. novembra 1963 v zvezi s tem niso ničesar ukrenili, zato je bilo za njih najbolje, če se izkaže, da ni bilo zarote, da je Oswald streljal sam, da je delal na svojo roko, da je deloval brez stika s komerkoli in da je padel tako rekoč z neba. To je potrdilo, da atentata ni mogel nihče preprečiti, da ni nihče ničesar spregledal, da je bilo vse pod nadzorom in da so tajne agencije ravnale brez napake. V nasprotnem primeru bi za Kennedyjevo smrt okrivili prav tajne agencije (CIA, FBI, Tajna služba), ki bi lahko atentat preprečile, če bi pravi čas povezale vse točke.

Umor na Orient ekspresu

Kot to, da je bil JFK fan romana Sedem dni v maju, v katerem ameriška vojska izvede puč, ne pomeni, da je bil sam žrtev puča, tudi to, da se v Fordovem vesternu Mož, ki je ubil Libertyja Valanca izkaže, da Leeja Marvina ni ustrelila le ena oseba, ampak dve (druga skrivaj, ne da bi prva to vedela), ne pomeni, da je na JFK-ja streljalo več oseb. To, da je imel kdo motiv, da bi ubil Kennedyja, še ne pomeni, da ga je tudi zares ubil.

To, da toliko Američanov še vedno verjame, da Oswald ni streljal sam, temveč je nanj streljal kompletni Orient ekspres, pa je sploh čudno: prav ameriška ideologija namreč temelji na mitu o malem človeku, nemočnem Davidu, ki na koncu – vsemu navkljub – zlomi vsemogočnega Davida. O tem se lahko prepričate v skoraj vsakem holivudskem filmu. Zakaj v ljudski domišljiji ni zadoščal Oswald in zakaj bi morali pri likvidaciji človeka, ki se pelje v odprtem avtu, sile združiti mafija, CIA, FBI, Kuba, Sovjetska zveza, naftni tajkuni, proticastrovski emigranti in LBJ, je misterij.

Toda zdaj, 50 let po atentatu, je uradna verzija precej bolj intrigantna od teorij zarot. Vse tiste teorije zarot namreč izgledajo kot dolgočasna uradna verzija, uradna verzija pa izgleda kot najboljša teorija zarote.

Ko so Barbaro Garson vprašali, ali res verjame, da je Kennedyja ubil Johnson, ki je kasneje Vietnam spremenil v klavnico, je odvrnila: »Tega nisem nikoli jemala resno. Ljudem sem rekla – če je to res storil, potem je to najmanjši izmed njegovih zločinov.«

Kaj bi se zgodilo, če bi JFK preživel? Nič posebnega – izgledal bi kot Obama. Na eni strani bi se šel socialne reforme, s katerimi bi tešil svojo volilno bazo, na drugi pa bi žgal vojne, s čimer bi dokazoval, da je tough guy.

Toda Kennedyjeva smrt se je izplačala. Z njo so mnogi profitirali. Tudi Johnson, Nixon, Ford, Bush. Ameriška vlada je leta 2009 od družine Zapruder odkupila filmček – za 16 milijonov dolarjev. Produkcijski stroški tega filmčka so bili nič. Samega Leeja Harveyja Oswalda je atentat več stal.