O »tragediji človeškega duha«

Dramsko igro Kaligula je francoski eksistencialist in absurdist Albert Camus napisal leta 1938, prvič pa je bila uprizorjena takoj po vojni leta 1946. Marsikaj v tej igri je zagotovo umetniška interpretacija vzpona in padca totalitarnih vladarjev 20. stoletja, čeprav gre v primeru Camusove Kaligule naprej za mladostniško provokacijo. Navdih za igro je dobil v knjigi rimskega zgodovinarja Svetonija Dvanajst cesarjev.

Kaligula je drama o cesarju, ki se je po smrti ljubljene sestre Druzile prelevil iz človekoljubnega idealista, ki je – kot pravi Scipio, eden izmed patricijev, ki nastopajo v drami kot zbor – razumel, da je »življenje težko, zato pa so nam na drugi strani na voljo umetnost, vera in ljubezen«, v izrojenega in maničnega utopista, krutega in avtoritarnega vladarja, ki je z umetnostjo, a tudi z nasiljem, umori in poniževanjem ljudi, ki ga obkrožajo, želel spremeniti svet, ker »ljudje umirajo, niso srečni«. Hotel je izkoreniniti laži in »pripraviti ljudi, da bodo živeli v resnici«.

Patricijem, ki so prikazani – še posebej literat Kereja – kot človeški protipol, z vsemi hibami in vrlinami človeškega, »ničejanskemu« Kaliguli, ki intuitivno razume absurdnost sveta, nezmožnost (revolucionarnih) sprememb in jih zato pervertira v nasilju in poniževanju, oblastnik odvzame oblast, nacionalizira njihovo premoženje in jih prisili delati v njegovem gospodinjstvu. Cinično jim pojasni, da skuša »malo uravnovesiti prijaznost usode«, saj v njihovem času ni bilo ničesar, kar bi jih lahko ohranilo v spominu. »Jaz sem tu namesto kuge,« pravi Kaligula patricijem, ki skujejo zaroto in ga umorijo. Vendar se Kaligula na zaključku drame vrne z besedami: »Še sem živ!« saj je Kaligula, kot je pojasnjeno v prvem osnutku drame, »v vsakem izmed nas. Če vam je bila dana oblast, če ste bili drzni, če ste ljubili življenje, ste videli, kako sta v vas podivjala ta pošast in ta angel, ki ju nosite v sebi«.

Kaligula v režiji Vita Tauferja, ton ji daje Magnificova glasba, je tudi duhovita predstava. Morda zato, ker igralci – razen Marka Mandića, ki je upodobil Kaligulo – govorijo v narečju. Po besedah Tauferja so z narečji skušali poudariti njihovo človeškost in pristnost človeškega duha. Humor, ki je prisoten že v Camusovem tekstu, je skušal Taufer, posebej pri patricijih, še bolj poudariti, saj gre za »eno od osnovnih lastnostih človekovega duha. Humor je osvobajajoč. Je pol zdravja, kot pravi slovenski rek. In tudi gledališče ima zdravilno moč«.

Kaligula ima v Tauferjevi režiji zanimiv poudarek, saj ga zanima predvsem ljubezenska zgodba med Kaligulo in njegovo ljubico Kesonijo (Polona Juh). Kesonija je namreč edina, ki sledi Kaliguli v njegovi maniji za spreminjanjem sveta vse do bridkega konca. Že na začetku drame se zaveže, da bo »hladna in okrutna« ter »neusmiljena«. Kaligula pa jo jemlje, tako kot patricije, za del večjega občinstva, ki je smela »do zadnjega spremljati to čudaško žaloigro«. Taufer pravi, da je ljubezensko tematiko poudaril zato, ker je »politična dimenzija drame že dovolj razvidna. O tem je skorajda škoda izgubljati besede. Sicer pa pri nas v Sloveniji lahko govorimo o politiki samo v narekovajih. Zato sem se raje osredotočil na odnos med Kesonijo in Kaligulo ter njegovo voljo, da do konca spelje svoj politično poetični koncept, svoje teroristično dejanje«.

Pisci spremnih besed v gledališkem listu opozarjajo predvsem na Kaligulove »socialistične« ukrepe nacionalizacije, s katerim je razlastil patricije, in na njegove cinične izjave, da »vladati pomeni krasti« in da je »državna blagajna najpomembnejša stvar na svetu«. Tanja Lesničar Pučko je denimo potegnila vzporednice tudi z današnjim časom, ko je zapisala, da »smo danes v skrajno cinični fazi nacionalizacije, ki podružblja dolgove, ne dobičkov«. Zmaga patricijev pa ni »izkoreninjenje diktature, zdi se prej zamenjava na vrhu, ker je ne vodijo pravi motivi in ker je prežeta z gnilimi kalkulacijami in kompromisi … absolutizem (pa) nujno vodi v absurd, za absurd pa ne obstaja protiargument, zanj ni niti protistrupa niti orožja«.

Zanimive vzporednice s sedanjim časom v spremnem tekstu potegne tudi Luka Mesec, član Iniciative za demokratični socializem, ki analizira Kaligulo z metodo dialektičnega materializma in zapiše, da tako kot si Kaligula želi »lune, nesmrtnosti«, torej nečesa, kar ni iz tega sveta, tako »vladarji v poznem kapitalizmu sanjanjo o okrevanju, o francosko-nemškem vlaku in svetilnikih Evrope … Tako kot si Kaligula zada za cilj, da bo ljudstvo z načrtno lakoto pripravil, da bo končno ’živelo v resnici’, nam današnji z varčevanjem skušajo dopovedati, da smo ’živeli onkraj naših zmožnosti in da je čas, da se vrnemo v okvire realnega’«.

Gledališka predstava:
Albert Camus: Kaligula
Režiser: Vito Taufer
Kje: SNG Drama Ljubljana
Kdaj: ponovitve 18., 19., 29. in 30. novembra ter 2., 9., 10., 11., 19. in 20. decembra 2013