Dotakniti se vesolja

Si predstavljate bivanje na rdečem planetu? Na Zemlji najbližjem približku Marsa, na havajskem vulkanu Mauna Loa, je letošnje poletje preživel trenutno eden najbolj znanih belgijskih sodobnih umetnikov, sicer pa znanstvenik in filozof Angelo Vermeulen. Prejemnik številnih nagrad in priznanj, ki svoja dela razstavlja v ZDA, po Evropi in jugovzhodni Aziji ter na Novi Zelandiji, je v okviru Nasinega štirimesečnega projekta HI-SEAS vodil šestčlansko ekipo raziskovalcev, ki je v mali kupoli, postavljeni na opustošeni zemlji, raziskovala prehranjevanje ob dolgotrajnem bivanju v vesolju.

In to povsem konkretno. Zanimalo jih je, kaj bi astronavti lahko jedli na misiji na Mars. Preizkušali so pripravljene jedi, ki jih že uživajo astronavti, sami pa so tudi kuhali, kar se je izkazalo kot izredno pomembno pri vzpostavljanju ustvarjalnega vzdušja in občutka skupnosti.

Vse to so počeli z namenom, da bi poudarili, da je prehranjevanje v težkih razmerah monotono in vodi v podhranjenost. Ugotovili so, kako pomembna za bodoče vesoljske odprave je kuhana hrana, pa tudi hrana, ki tolaži. V njihovem primeru, priznava Angelo, je bil to priljubljen čokoladni namaz.

Združevanje znanosti in umetnosti ima lahko neslutene razsežnosti in vodi v nepredvidljiva odkritja. Najbolj zgovoren dokaz za to so kar sami avtorji, ki jim uspeva prepletati obe področji. Angelo zase pravi, da je po duši raziskovalec, od nekdaj fasciniran z vesoljem. Prepričan je, da umetnost lahko oplodi znanost, saj je reševanje znanstvenih problemov kreativen proces, umetniška senzibilnost pa jim je pri tem lahko le v pomoč. Tako ne preseneča, da sodeluje z MELiSSO, divizijo Evropske vesoljske agencije za podporo življenjskim funkcijam, in je tudi član ekipe iste agencije za umetniško-znanstvene teme.

Angelo je tudi karizmatičen predavatelj, ki ga pogosto vabijo na predavanja po vsem svetu. Leta 2010 je bil denimo eden od tako imenovanih TED Fellows, mladih inovatorjev z vsega sveta, ki jih je k sodelovanju povabila platforma TED, letos pa je bil imenovan za TED Senior Fellow. Njegov najbolj znan in najdlje trajajoč projekt je Biomodd. Gre za vrsto medkulturnih, simbiotičnih instalacij po vsem svetu, v katerih se združujejo načela ekologije, digitalne kulture in družbene interakcije. Razvija ga od leta 2007, pred tremi leti se je z njim predstavil tudi na mariborskem festivalu Kiblix.

Kmalu se bo spet vrnil k nam, njegov tokratni projekt bo najverjetneje še bistveno odmevnejši. Skupaj z lokalnimi umetniki ter sodelavci iz različnih kreativnih in znanstvenih polj bo namreč od konca novembra do sredine decembra v kletnih prostorih ljubljanske Moderne galerije gradil vesoljsko plovilo in umetniško skulpturo Seeker (Iskalec). »Priključijo se lahko vsi, ki želijo, nikogar ne zavrnem. Na ta način pogosto pride do presenetljivih rezultatov,« je prepričan Angelo. Potem bodo odprli vrata za obiskovalce, da bi skupaj preizpraševali prihodnost človeškega bivanja in preživetja.

Projekt bo tokrat postavil četrtič. »Gre za nekakšno biološko skulpturo, ki se nenehoma razvija in pri tem reciklira ideje in jih razvija v nove smeri,« pravi. Ključno poslanstvo Seekerja je soustvarjati skupnost. Predvsem pa želi obiskovalce navesti k razmišljanju o socialnih sistemih in ekosistemih ter njihovem združevanju. Rezultat je lahko zelo poetičen, morda se bo v instalaciji spalo, morda vzgajalo hrano in s tem reševalo vprašanje samooskrbe, morda bodo hkrati počeli vse to in še kaj drugega. Vse bo odvisno od ljudi, ki bodo pristopili k projektu, pa tudi od lokalnih posebnosti. In vse to je mogoče le z radikalnim povezovanjem. Angelo si želi predvsem sodelovanja s slovenskim umetnikom Miho Turšičem, ki se ukvarja z vprašanji kulturalizacije vesolja, oblikovanja breztežnostnih okolij in postgravitacijske umetnosti. Skupaj z njim in še nekaj izbranimi sodelavci se želi na postaji za nekaj dni izolirati in izmenjati poglede o umetnosti v vesolju, s čimer se Turšič s sodelavci ukvarja tudi sicer v vitanjskem Ksevtu.

Vesoljska ladja Seeker bo v Ljubljani vključevala komponente drugih umetnin, denimo iz Makrolaba Marka Peljhana ali pa kose Jaševe instalacije The Lovest, ki je pred časom delovala prav v Moderni galeriji. »Gre za lepo in poetično gesto, za organsko spajanje umetniških del in nesebično umetniško komunikacijo, brez ega in potrebe po izražanju lastništva,« razmišlja Angelo. Rad se prepušča toku, vse se mu odvija zelo organsko. Zdi se, kot da je njegov način umetniškega ustvarjanja in življenja del nekega srečnega naključja.

Seeker bo pri nas na povabilo Zavoda Atol gostoval vse do konca januarja, potem pa bo med drugim odletel tudi v Čile, v puščavo Atacama, torej v izredno zahtevne razmere, daleč stran od varnosti in zavetja, ki ga umetnikom ponuja galerijska bela kocka.