Evrska kriza in kdo ima od nje koristi

Banke iz najmočnejših članic EU so odgovorne za prenos krize, ki se je 2007-2008 začela v ZDA, v Evropo, ker so masovno investirale v izvedene finančne instrumente. Eric Toussaint, predavatelj na univerzi Liège v Belgiji, na spletni strani Global Research razlaga tudi, da krize ni povzročila konkurenca iz tujine, ampak neenakost med članicami EU, ki koristi velikim zasebnim korporacijam.

Razlike v plačah so med članicami EU izjemno velike. V Bolgariji znaša bruto minimalna plača letos 156 evrov, kar je manj kot desetina minimalne plače v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Tudi znotraj držav EU so razlike v plačah zelo občutne.

V Nemčiji 7,5 milijona zaposlenih na mesec zasluži borih 400 evrov, medtem ko normalna mesečna plača tam znaša več kot 1200 evrov. Te razlike omogočajo velikim evropskim korporacijam, zlasti nemškim industrijskim podjetjem, da so zelo konkurenčne, saj del svoje proizvodnje selijo v Bolgarijo, Romunijo in druge države v Srednji in Vzhodni Evropi. Te sestavne dele potem vozijo nazaj v Nemčijo, kjer jih vgrajujejo v končne izdelke. Te izdelke izvozijo v druge članice EU ali na globalni trg potem ko, kolikor je mogoče, znižajo plače. Vrh vsega jim znotraj EU ni treba plačevati uvoznih/izvoznih davščin.

Nepripravljenost EU, da bi sprejela koherentne politike za pomoč novim članicam zmanjšati gospodarske slabosti v primerjavi z najbogatejšimi članicami, je v veliki meri pripomogla k povečanju teh strukturnih razlik. Evropske pogodbe so bile narejene tako, da služijo interesom velikim zasebnim korporacijam, ki imajo koristi od razlik med državami članicami EU, saj jim te razlike omogočajo, da povečujejo dobičke in konkurenčnost, razlaga Eric Toussaint.

Krize ni povzročila konkurenca iz Kitajske, Južne Koreje, Brazilije, Indije in drugih hitro rastočih držav. V zadnjih 10 letih Nemčija, pa tudi Nizozemska in Avstrija, povečujejo izvoz, zlasti znotraj EU in območja evra na račun znižanja plač zaposlenih. Tako jim je uspelo zelo povečati konkurenčnost v primerjavi s partnerji. Ko je bil uveden evro, je bila nemška marka podcenjena (to je zahtevala Nemčija), valute šibkejših držav pa so bile precenjene. Zaradi tega so bila nemška podjetja bolj konkurenčna na trgih drugih evropskih držav, najšibkejše države, kot so Grčija, Portugalska, Španija in države v Srednji in Vzhodni Evropi, so bile zaradi tega najbolj prizadete.

Na splošno rečeno je prezadolženost perifernih članic EU posledica obnašanja zasebnega sektorja (bank, gradbenih podjetij, velikih industrijskih podjetij in trgovine). Ker zasebni sektor v teh državah ni bil sposoben konkurirati z najmočnejšimi gospodarstvi, se je zadolžil pri bankah iz glavnih članic EU (Nemčije, Francije, Nizozemske, Belgije, Avstrije, Luksemburga…) in pri domačih podružnicah teh bank. V perifernih državah se je po uvedbi evra zelo povečala potrošnja, v nekaterih, recimo v Španiji, je nastal nepremičninski balon, ki je počil. Vlade v teh državah so reševale banke in s tem prezadolžile državo.

Države, ki imajo evro, ne morejo devalvirati svoje valute. Bruselj in njihove nacionalne vlade zato izvajajo nacionalno devalvacijo: znižujejo plače v zadovoljstvo direktorjev podjetij, ki so si dolgo prizadevali radikalno znižati plače zaposlenim.

Iz tega vidika je bila evrska kriza za direktorje podjetij božji dar, piše Eric Toussaint. V Grčiji, na Irskem in drugih državah so drastično znižali minimalno plačo.

Medtem ko imajo razvite države možnost, da njihove centralne banke po potrebi povečajo tiskanje denarja, vlade držav z evrom te možnosti nimajo. Evropska centralna banka (ECB) po zakonu ne sme neposredno financirati držav članic, lizbonska pogodba pa izrecno prepoveduje solidarnost med državami članicami. To pomeni, da EU prostovoljno služi interesom finančnih trgov, saj so vlade držav z evrom tudi v normalnih časih povsem odvisne od finančnih virov zasebnega sektorja. Institucionalni investitorji (banke, pokojninski skladi, zavarovalnice) in hedge skladi so leta 2010 udarili po Grčiji, ker je bila najšibkejši člen v evropski dolžniški verigi, preden so napadli Irsko, Portugalsko, Španijo in Italijo.

Tako so z obrestmi za refinanciranje dolga ustvarili visoke dobičke. Zasebne banke so ustvarile najvišje dobičke med temi institucionalnimi investitorji, ker so si lahko neposredno sposodile denar od ECB po 1-odstotni obrestni meri, in ga v obliki 90-dnevnega kredita Grčiji posojale po 4- do 5-odstotni obrestni meri. Te zasebne institucije so bile tudi prepričane, da bodo ECB in evropska komisija prisiljene pomagati državam, ki so žrtve špekulacij, s posojili, ki jim bodo omogočala vračati dolgove.

Imele so prav, saj je bil ustanovljen evropski reševalni sklad, ki je omogočil, da Grčija, Irska, Portugalska in Ciper najprej vračajo kredite zasebnim bankam iz najbolj bogatih držav EU. To je v nasprotju z določbami lizbonske pogodbe, ki zahteva, da mora biti vsaka država članica sama sposobna pokrivati svoje finančne potrebe.

Voditelji najbogatejših držav v EU in lastniki največjih podjetij v teh državah so zelo zadovoljni, da je v EU enotna gospodarska, trgovinska in politična cona, v kateri imajo

nadnacionalke in osrednje države območja evra koristi od fiaska v perifernih članicah. Zaradi tega so bolj konkurenčna v primerjavi s konkurenti v Severni Ameriki in na Kitajskem. Njihov cilj v sedanji fazi krize zato ni oživiti rast in zmanjšati razlike med močnimi in šibkimi gospodarstvi v EU.

Gospodarske težave v Južni Evropi so zanje priložnost za masovno privatizacijo javnih podjetij po ugodnih cenah, trojka in vlade v teh državah jim pri tem pomagajo. Veliki lastniki kapitala v perifernih državah to politiko prav tako podpirajo, saj si obetajo kos pogače, ki ga imajo že dolgo na očeh, opozarja Eric Toussaint.

Pri tem ne gre pozabiti ključne točke: tehnokratov, ki pokorno služijo interesom velikih korporacij. To je bolj razširjeno in očitno kot kadar koli v zadnjih 50 letih. Mnogi politiki na visokih položajih, ministri in predsednik ECB so del kariere naredili v velikih finančnih korporacijah, kot je Goldman Sachs. Drugi so bili za svoje delo nagrajeni z visokimi položaji v velikih bankah.

Voditelji uporabljajo dolg kot argument za opravičevanje uveljavljanja politik, ki odpravljajo gospodarske in socialne pravice večine prebivalcev, piše Eric Toussaint. Če družbena gibanja vključno s sindikati res hočejo v tej bitki zmagati, morajo zagrabiti bika za roge in tiste, ki so na oblasti, postaviti pred dejstvo. Rešitev sedanje krize je zbris nelegitimnega dela javnega dolga, ukinitev varčevanja, uvedba visokih davkov za veliki kapital, razlastitev bank, zmanjšanje števila delovnih ur, končanje privatizacije in razvoj javnih storitev.

Ta proces se lahko začne v eni državi in širi v druge, ne sme pa se ustaviti na nacionalnih mejah. Hkrati je treba ukiniti potrošniško družbo, ki temelji na vedno večji in neomejeni rasti proizvodnje, in vzpostaviti politike, ki upoštevajo omejitve narave. S tem procesom bo nastala Evropa ljudi, ki bodo spremenili odnose z drugimi deli sveta, vrnili drugim ljudem in kontinentom, kar jim je bilo skozi stoletja vzeto prek evropske prevlade in plenjenja, pravi Eric Toussaint.