God was in the house*

Manjkal je le še Nickov »stejdž dajv«, pa bi Hali Tivoli verjetno odpihnilo streho. Sodeč po tem, kako je, ves čas naslonjen na oboževalce v prvi, včasih tudi drugi in tretji vrsti, stegoval in širil svoje roke, nas je od eksplozije najbrž resnično ločil le trenutek spozabe. Ali še raje, trenutek popolne vznesenosti ob pravzaprav popolnem koncertu, ki ga je skupaj z Nickom Cavom in njegovimi Bad Seedsi od prve do zadnje minute ponedeljkove dveurne rockovske fešte sokrojilo na enajsto potenco razgreto občinstvo, zbrano tudi iz okoliških držav.

Ceremonija se je začela praktično brez spoznavnega ogrevanja. Cave in njegova ekipa sta pač stara znanca, za njima je že kup koncertov v Ljubljani, in tokrat so na oder prikorakali, kot da so prihiteli z ravnokar končane Grindermanove razpaljotke v Križankah pred tremi leti, le da so se Cavu, Warrnu Ellisu, Jimu Sclavunosu in Martynu Caseyju nekje na poti pridružili še Barry Adamson, George Vjestica in Conway Savage. Tako rekoč popolna ekipa rockovskih virtuozov, odpadnikov, zabavljačev in glasbenih genialnežev, vse v enem.

Z uvodnim komadom We No Who U R z novega albuma in Nickovim medklicem »Hej, spet ti!« enemu od fenov pod odrom, so verjetno sporočili, da nas poznajo skoraj tako dobro kot mi njih. Že z naslednjim, Jubilee Street, pa je začela ušesa parati Ellisova značilna hrupna kakofonija z violino, ki jo je do konca koncerta sicer izmenjeval z (za spoznanje) bolj zadržanim kitarskim strunanjem in še bolj milozvočnim, prefinjenim pihanjem v flavto.

In prav prefinjenost je tisto, kar glasbo, ki jo Cave ustvarja z Bad Seedsi, loči od norosti njegovega drugega glasbenega projekta Grinderman. Najlepša demonstracija tega pa je kar umirjeno muhasti karakter zadnjega albuma Push The Sky Away, s katerega so tokrat odigrali največ skladb. Elegantnost Seedsov ter Cavova avtorska in interpretativna moč sta blesteli tudi v klasikah Red Right Hand, Tupelo, Weeping Song ... in bluesovskih (novejših) skladbah ob spremljavi klavirja. Vrhuncev je bilo več, najveličastnejši pa se je zgodil v zaključku rednega dela, ko so najprej odigrali vulgarno klasiko Stagger Lee in nato kot popoln kontrast še eterični biser Push The Sky Away.

Toda tisto, kar Cava in Seedse povzdigne med najbolj prepričljive bende, niso le brezčasne skladbe, pač pa tudi njihova sposobnost, da jim v skladbah skoraj vedno uspe razkriti novo plast, nov karakter. Tudi potem, ko skladbo slišiš neštetokrat, vsakič znova dobiš občutek, da jo poslušaš prvič. Pa naj si bo to posledica Cavove eruptivne odrske pojavnosti ali pa fantastičnega muziciranja Seedsov, ob katerih se pojavi občutek, da bi ohranili svoj »coolness«, tudi če bi se pod njimi odpiralo brezno ali bi mednje treščil meteorit.

Tokratni Cavov koncert bomo torej še kako ohranili v spominu, četudi brez njemu ljubih Križank in njegovega nekdanjega sodelavca Blixe Bargelda. Ali če parafraziramo komad iz bisa: God was in the house (Bog je bil v hiši)*. Pa naj se sliši še tako sirasto ali fenovsko.