Odstop vrhovnega lobista

Minister Gantar je ta teden odstopil v tragičnem slogu, kot osameli borec proti korupciji, ki v svoji okolici, kljub trudu, ni naletel na podporo in razumevanje političnih sotrpinov. Prizadeval si je, a je nato kapituliral zaradi »nezmožnost izpeljati nujne spremembe zdravstvenega sistema«, ki bi kot rešitev »zadovoljila vse«. To veliko nalogo bi po njegovem lahko nosil zgolj »človek z veliko politično močjo«, je dejal. Toliko izrazov simpatij in podpore je potem sledilo, od tega, da je storil »moralno dejanje«, kot je dejal predsednik sindikata zdravnikov Konrad Kuštrin, do tega, da je bil Gantar prvi minister, »ki je javno priznal korupcijo v zdravstvu«, kot so sporočili iz protikorupcijske komisije, da je bil celotni akt videti celo zelo pristno. A postavimo si vprašanje: Zakaj je potem ta isti minister pred tednom dni novinarjem razlagal, da je koalicija enotna v podpori njegovim reformnim poskusom?

Odstop ministra Gantarja sovpada z začetkom zdravstvene reforme. Pred tednom dni so z ministrstva koalicijskim strankam posredovali štiri možne scenarije. Po prvi različici bi v Sloveniji združili dopolnilno in obvezno zdravstveno zavarovanje, po drugi bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinili in plačevali zdravstvene dajatve na podlagi dohodninske lestvice, po tretji varianti bi dopolnilno zavarovanje postalo obvezno za vse, po četrti pa bi dopolnilno zavarovanje popolnoma ukinili, tako da bi ostalo zgolj še obvezno. Stranke so se razmeroma hitro poenotile. Že v prvem tednu naj bi, kot smo izvedeli, SD, PS in tudi Gantarjeva DeSUS podprle drugo različico. Po njej bi ljudje plačevali za zdravstvo glede na svoje finančne zmožnosti, hkrati pa bi ta ukrep vodil k ukinitvi zdajšnjih dopolnilnih zdravstvenih zavarovalnic, Vzajemne, Adriatica Slovenice in Triglava. In očitno je prav to zmotilo Gantarja.

Minister Gantar ni odstopil zaradi nemoči pri boju z lobiji, kvečjemu obratno. On je bil največji eksponent teh zdravstvenih »lobijev« v vladi.

Minister Gantar ni odstopil zaradi nemoči pri boju z lobiji, kvečjemu obratno. Še ta mesec, 20. novembra, je ob 40. obletnici ustanovitve kliničnega centra izpostavil model, ki ga podpirajo tudi zasebne zdravstvene zavarovalnice in po katerem bi bila plačila njim kar obvezna in ne več prostovoljna. Tudi nam je na novinarsko vprašanje pred nekaj meseci odgovoril, da je po njegovem »boljša pot« tako imenovano »obvezno dopolnilno zavarovanje«, ki so ga praktično vsi ministri doslej poskušali ukiniti. Ministrovo ščitenje tega verjetno najmočnejšega zdravstvenega lobija je vključevalo še druge poteze. Minuli mesec je Gantar podpiral sporno propagandno kampanjo Vzajemne, in kar je še bolj nenavadno, v svojo zdravstveno reformno skupino ni povabil predstavnika javne zdravstvene zavarovalnice, niti Inštituta za varovanje zdravja, temveč svojega znanca iz Primorske, Dušana Čebohina, izvršnega direktorja zasebne zavarovalnice Adriatic Slovenica za področje zdravstvenih zavarovanj.

Je res zgolj naključje, da imajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice pod ministrovanjem Gantarja, paradoksalno prav zaradi ostrih varčevalnih ukrepov v bolnišnicah, neverjetno visoke dobičke? Kot nam je ta teden povedala Mateja Kožuh Novak, predsednica upokojenskih društev in članica skupščine Vzajemna, bo imela Vzajemna na koncu leta kar 18 milijonov evrov dobička zaradi po njenem neupravičenega dviga premij leta 2012, decembra pa bo iz tega računa zavarovancem vrnila zgolj 12 milijonov evrov. »Vzajemne v tem sistemu ni mogoče nadzorovati,« nam je dejala Kožuhova, sicer »naravna« podpornica upokojencev in stranke DeSUS – a hkrati nasprotnica ministra Gantarja, ki po njenem ni znal zasebnim zavarovalnicam iztrgati teh neupravičeno visokih dobičkov, zaradi česar je kar zadovoljna, da je odstopil.

Ministru Gantarju so se v politiki res odpovedali, a očitno ne zaradi razlogov, kot jih je sam izpostavil v izjavi za javnost. Po naših informacijah, ki jih sicer nismo mogli preveriti pri vpletenih, je minister tik pred svojim nenadnim odhodom prišel navzkriž s Karlom Erjavcem, ki je, kot je znano, Gantarjev odhod nato prenesel precej stoično in za DeSUS s precej miroljubnim komentarjem, »da zaradi njegovega odstopa koalicija ni ogrožena«. Praktično vsi politični komentatorji so ta teden izpostavili kliše, da je minister očitno izgubil boj z lobističnim ozadjem. Dejansko pa je bilo v tem primeru ozadje kar v ospredju. Boj za zdravstveno reformo, proti izredno bogatim in predrznim propagandistom, se zdaj šele začenja.