Logika naključij

»Random Logic sta se naposled vrnila!« Že samo ta stavek, ki ga boste v teh dneh slišali od marsikaterega fena avanturistične elektronske glasbe, pove veliko. O Random Logic, predvsem pa o pečatu, ki ga je ta kultni domači elektronsko-plesni dvojec pustil na domači glasbeni sceni.

Čeprav je od takrat, ko sta z elektronskimi delikatesami zadnjič upogibala možganske celice svojih privržencev, minilo deset let in je v tem času iz studiev domačih kreativcev prišla kopica izvrstnih elektronskih plošč, je Random Logic v kolektivnem spominu ohranil praktično nedotakljivo mesto. Še več, če ne bi trmasto vztrajala v zasledovanju svoje brezkompromisne vizije in odporu do samopromocije, bi bila Gregor Zemljič in Miha Klemenčič danes tudi v očeh svetovne javnosti del tiste najbolj čislane peščice elektronskih ustvarjalcev. Po hvalospevih, ki sta jih bila s svojo glasbo konec devetdesetih in v začetku novega tisočletja deležna v svetovnem tisku, sta imela ta vrata pravzaprav že odprta ...

Glasbo sta še kot srednješolca začela ustvarjati leta 1992, njune komade pa so začeli kmalu vrteti domači didžeji, ki so takrat sledili svetovnim plesnim smernicam. Do sredine devetdesetih sta se začela redno pojavljati na rejversko bolj razviti hrvaški sceni, občasno na Zahodu, snubiti pa so ju začele tudi nekatere tamkajšnje, za plesno glasbo specializirane založbe. Navdušil jih je njun specifičen zvok, za katerega sama v smehu pravita, da je bil najbrž prej posledica »napačnega« ravnanja s sinti in ritem mašinami kot pa neke premišljene želje po drugačnosti. Toda njune permutacije techna so se začele pojavljati na svetovnih pregledih plesnih novosti, tuji mediji pa so ugibali, kateri čikaški oziroma detroitski techno veljak se v resnici skriva za imenom Random Logic.

Ta anonimnost je Zemljiča in Klemenčiča menda zelo zabavala, zato jima pozornost tujih medijev ni prinesla bistveno več nastopov, ju je pa v tem času v svoje kolesje potegnila domača klubska elektronsko-plesna scena. Igrala sta na več velikih zgodnjih rejvih, a ne dolgo. »Ob pogledu na plesišče in zadrogirane ljudi, ki jim je bilo povsem vseeno, ali sva midva tam ali ne, mi je bilo jasno, da imam tega dovolj,« se trenutka samorefleksije v Ambasadi Gavioli spominja Zemljič.

K sreči je bila kreativnost v Sloveniji takrat še cenjena dobrina, zato jima priložnosti za ustvarjanje ni manjkalo. Med bolj nenavadnimi projekti sta se znašla celostna zvočna podoba za RTV Slovenija in nastop na podelitvi viktorjev, največji izziv pa sta našla v sodelovanju s koreografi, plesalci, režiserji, filmarji in večmedijskimi ustvarjalci. »Konec devetdesetih je bila v Sloveniji povsem drugačna klima. Ljudje so bili pripravljeni tvegati, raziskovati, preizkušati nove, neznane terene, in to nama je bilo pisano na kožo,« se kreativno spodbudnih sodelovanj z Markom Peljhanom, Matjažem Faričem, Matejo Bučar in drugimi spominjata danes. Zemljič takoj dopolni, da se je o glasbi največ naučil prav ob opazovanju profesionalnih plesalcev sodobnega plesa in njihovem odzivanju na zvočne impulze. Klemenčič pa ob tem ostane previdno tiho. Pravzaprav morate imeti srečo, da ujamete trenutek, v katerem imata o tem ali onem enako mnenje. Menda vsakega, vsaj malo, na svojo stran vleče tudi pri studijskem ustvarjanju, in verjetno je prav ta medsebojna demokratična dinamika pomemben del recepta za njuno prodorno glasbo.

Imata pa oba skupno značajsko lastnost – perfekcionizem. Ideje, procese, zvoke in strukture brusita s skoraj lasersko preciznostjo. Oziroma popravek: v primerjavi z zapletenimi procesi, ki sta jih uporabila pri ustvarjanju novega albuma, bi bil laserski brusilnik pravzaprav potuha. Sta preprosto mojstra svoje obrti v najžlahtnejšem pomenu.

Novi album sta začela prvič omenjati že pred kakšnimi sedmimi leti, pred dvema mesecema pa je kot strela z jasnega udarila napoved, da bosta konec novembra – dvanajst let po dolgometražnem prvencu Numrebs, za katerega sta od Radio France Internationale takrat prejela prvo nagrado, in skoraj desetletje po zadnjem skupnem nastopu – naposled predstavila novo ploščo, poimenovano Π. Sama tega ne vidita kot vrnitev, saj sta album – z izjemo enega leta, ko sta oba postala starša – ves čas aktivno pripravljala. Tako svobodno raziskovanje sta si lahko privoščila, ker sta se v tem času poklicno ukvarjala z drugimi stvarmi.

In zakaj je zdaj pravi trenutek za novi album? Zemljiču se zdi, da zato, ker se je sodobna elektronska glasba bolj ali manj ujela v ponavljanje dvajset let starih obrazcev. Kar je v času, ko ima vsak posameznik v svojem telefonu spravljeno tehnologijo za ustvarjanje glasbe, velik paradoks. Sam je elektronsko glasbo vedno razumel kot raziskovanje, in ko boste prvič (zares) slišali album Π, na premiernem koncertu v Kinu Šiška ali na plošči, se boste z njim zelo verjetno strinjali.

Koncert:
Random Logic
Kje: Ljubljana, Kino Šiška (v okviru festivala Sonica, predskupina SND)
Kdaj: 29. novembra 2013