Frank Westerman: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«

»Vedno, ko želimo izboljšati svojo vrsto, odpremo vrata Auschwitzu. Zakaj? Ker se bo zmeraj našel kdo, ki bo odločal, kdo je večvreden in kdo manjvreden.«

Frank Westerman (1964), nizozemski novinar in pisatelj, je študiral agronomijo v Wageningenu in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Prve reportaže je napisal iz Peruja, ko je za diplomsko delo raziskoval namakalne sisteme Indijancev v Andih.
Leta 1992 je postal beograjski dopisnik nizozemskega časnika de Volkskrant. Kot dopisnik je spremljal vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, leta 1997 pa je napisal knjigo Srebrenica: najbolj črn scenarij. Gre za dokumentarno pripoved iz prve roke, saj je bil eden izmed redkih novinarjev, ki so bili v času genocida v Srebrenici.
Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik NRC Handelsblada iz Moskve. V tem času je po dolgem in počez prepotoval nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ta potovanja so bila navdih za njegovo morda najbolj znano, za marsikoga tudi kontroverzno knjigo Inženirji duš, v kateri opisuje tragične usode umetnikov, ki so v času stalinističnega režima ostali v Sovjetski zvezi.
Prejšnji teden pa je na ljubljanskem knjižnem sejmu predstavil svojo najnovejšo knjigo Žival, nadžival, v kateri piše tudi o Slovencih. V njej obravnava dogajanje, povezano z lipicanci, v 20. stoletju. Sprašuje se, zakaj so ti beli konji postali statusni simbol vladarjev, kakšno vlogo so odigrali v času nacizma in fašizma, predvsem pa se ob tem, kaj se je dogajalo z njimi, sprašuje o naravi človeka samega. »Resda pišem o konjih, toda v resnici pišem o ljudeh,« pravi.

Dolga leta ste bili novinar, zdaj pa ste že skoraj desetletje in pol pisatelj. V čem se novinarjeva in pisateljeva metoda pri obdelavi gradiva razlikujeta?

Razlika je pravzaprav na precej abstraktni ravni. Če si novinar, se nagibaš k temu, da bi opisani dogodki ustrezali resničnosti, težiš torej k objektivnemu opisovanju, kadar pisateljujem, pa uživam, ko dejstva in dogodke postavljam v protislovje. Pri novinarskem delu torej težim k objektivnosti, pri pisateljskem k subjektivnosti, in to bralcu romana vselej tudi zelo nazorno pokažem. Dogodkov si seveda ne izmišljam, ne manipuliram z dejstvi, gre za resnične zgodbe. Toda knjiga o lipicancih ni znanstvena, zgodovinska študija, ampak gre za moj subjektivni odnos, s katerim sem želel povedati ne le zgodbo o lipicancih, ampak tudi opažanja o človeškosti, o človeški rasi.

Vedno se me mora tema osebno dotakniti. Če govorim o romanu Žival, nadžival, je bil to lipicanec, ki sem ga, ko sem bil še otrok, obiskoval v kobilarni blizu doma. Ime mu je bilo Conversano Primula. Zapomnil sem si besede o lipicancih: če se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine. Moje zgodbe se vedno začno z osebno, subjektivno izkušnjo in to poskušam v romanu razširiti. Pri Živali, nadživali sem sledil štirim generacijam konj Conversano v 20. stoletju; te so hrbtenica zgodbe. A ko pišem o konjih, v resnici pišem o ljudeh.

Preden spregovoriva o lipicancih, se ustaviva pri prejšnjem romanu Inženirji duš, ki je bil deležen velike pozornosti tudi v mednarodnih literarnih krogih. V njem ste se lotili, skozi življenjepis sovjetskega pisatelja Konstantina Paustovskega, pisanja o ruskih umetnikih v Stalinovi Sovjetski zvezi. Zakaj ste se odločili za to tematiko, ne pa recimo za književnost sovjetskih disidentov?

Ker so bili režimski avtorji zame bolj fascinantni. O disidentskih piscih je bilo že veliko napisanega. So svetovno znani. Praviloma govorijo o tem, kar na Zahodu hočemo slišati. Veliko drzneje in izzivalneje se mi zdi razmišljati, kaj je denimo Isaak Emanuilovič Babel, ki je bil zvest Komunistični partiji SZ, a kritičen do nje, pisal o NKVD-ju. In priznam, da so umetniki, ki so se odločili ostati in objavljati v Sovjetski zvezi, bliže mojemu notranjemu ustroju, saj niso ves čas pogumni in plemeniti. Storili so nekaj pogumnih stvari, a tudi nekaj strahopetnih. Kdo sem jaz, da bi jih sodil? In če so storili dejanja, ki jih zgodovina ni odobravala, so v mojih očeh še bolj človeški. Paustovski je nekoč na razglednici štirinajstletnemu nečaku zapisal: lahko je umreti kot junak, težko pa je živeti kot junak. To je zagotovo veljalo za vse umetnike, ki so v Stalinovem času ostali v Sovjetski zvezi.

Pisali ste o književnikih, ki jim je Stalin – prek Maksima Gorkega, ki je veljal za »očeta sovjetske književnosti« – ukazal, naj zanosno pišejo o velikanskih sovjetskih projektih, kot je bil denimo izkop prekopa med Donom in Volgo.

Človeški eksperiment, kakršen je bil Sovjetska zveza, je tako prostran, bizaren in skrajen hkrati, da ga v resnici ni mogoče razumeti. Če vzamete samo njihovo ideologijo enakosti, ki je za množice postala prava mora, bi bila potrebna knjižnica knjig, da bi razumeli, kaj se je zgodilo s to idejo. V romanu sem pisal samo o inženirjih, ki so za Stalina načrtovali in izvajali megalomanske vodne sisteme, in hkrati o inženirjih duš, torej o pisateljih, ki so morali v romanih osmisliti te ugledne, futuristične in idealistične objekte. Zanimali sta me torej strojna in programska oprema teh procesov. Ker sem na študiju agronomije za diplomsko delo pisal o namakalnih sistemih – sčasoma pa sem tudi sam postal »inženir duše« –, me je še posebej pritegnil Andrej Platonov, ki je bil prav tako inženir. Platonov se je, ko je bil že znan sovjetski pisatelj, vrnil v rodno mesto Voronež, da bi napeljal vodo v vasi.

V tej knjigi dejansko ne sodite, ampak pripovedujete zgodbe o teh pisateljih.

Lahko je danes ocenjevati to obdobje Stalinove Sovjetske zveze. Danes lahko rečemo, da je kolektivizacija pomenila množični pomor. Res je, umrlo je na milijone ljudi, še posebej ukrajinskih kmetov, t. i. kulakov. Toda ali je lahko bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja vse tako jasno? Navaden človek, ki je živel v Moskvi, ni vedel, kaj se dogaja na podeželju. So vedeli pisatelji?

Sam nisem hotel soditi o njihovih odločitvah z vidika današnjega poznavanja Sovjetske zveze. Raje sem, kar se le da nepristransko, pripovedoval zgodbo o njih. Odzivi na moj roman, ki ga zaznamuje takšna metoda, so bili zelo različni. Ko smo predstavljali poljski prevod knjige na Poljskem, so nekateri branili moj način, drugi so ga napadali. Nasprotniki so mi očitali, da nisem pisal o pokolu v Katinu; resnici na ljubo sem ga le omenil. Res pa je, da sem, ker sem pisatelj, rojen na Zahodu, za to tematiko obstranec. To ima prednosti in slabosti. Razumljivo je, da bodo poljskega pisatelja Ryszarda Kapuścińskega, avtorja Imperija, ocenjevali po njegovih merilih, in bodo Rusi vse, kar je negativnega napisal o njih, pripisovali nacionalnim kompleksom. Sam pa si, ker sem zahodnjak, lahko privoščim tudi nekaj nevednosti, saj nisem obremenjen s temi odnosi.

Nevednost, še bolj pa radovednost je bila moje izhodišče. Lahko se vživim v Konstantina Paustovskega, ki je moral pisati dolgočasne zgodbe o prekopu med Volgo in Donom, če je hotel z ženo stanovati blizu Kremlja. Ali ne bi tudi sam ravnal enako kot Paustovski, če bi se znašel v takem položaju? Ne vem. Zato se strinjam, ko pravi, da je težko živeti kot junak, umreti kot junak pa je druga stvar. »Inženirji duše« so tragične figure. Zanimive so njihove življenjske zgodbe, ne pa tisto, kar so v literaturi ustvarili.

V knjigi Žival, nadžival tematizirate življenje štirih generacij lipicancev. Prej ste omenili, da ste pisali predvsem o ljudeh.

Vedno imam predmet in temo knjige. In ti dve v mojih knjigah nista zmeraj isto. Predmet romana Žival, nadžival so lipicanci, tema pa je vprašanje, ali smo to, kar smo, torej človeška bitja, zaradi narave ali vzgoje. Knjiga govori o ljudeh, o njihovi nezmožnosti, da bi se izpopolnili kot človeška bitja. Kot predmet za ponazoritev te tematike sem uporabil zgodbo o lipicancih. Ti so le prizma, skozi katero motrim človeško naravo. Lipicanec je skorajda popolna žival. Ni ga ustvaril bog ali evolucija, ampak smo ga – to velja za lipicance bolj kot za druge konje – ustvarili ljudje s selekcijo in križanjem. Več generacij so izbirali najboljše konje za razplod, slabše pa odpeljali k mesarju ali jih vpregli v voz in plug. Jih umaknili iz reprodukcije. Uspelo nam je ustvariti lepo žival, a prav usoda te živali v 20. stoletju kaže, da smo ljudje, torej da je človeška vrsta sposobna ustvariti čudovitega konja, spodletelo pa nam je pri ljudeh samih, da bi postali bitja z visokimi moralnimi vrednotami.

Zakaj so lipicanci tako posebni, saj so v bistvu cirkuške živali?

Da, tudi cirkuške živali so. Poleg tega so vstopili v zgodovinske zgodbe in folkloro. Drži se jih nekoliko staromoden, konservativen predznak. Tudi sam Španske jahalne šole na Dunaju, kjer nastopajo lipicanci, nimam za najvišjo obliko umetnosti. Nikakor ne. Imam pa rad živali, še posebej konje, vendar moja knjiga ni le knjiga o njih. Zanimivo je, da se hočejo močni ljudje povezati z lipicanci. Zakaj je Gadafi dobil od Slovenije lipicanca? Zakaj je hotel Ronald Reagan na inav-

guraciji plešočega lipicanca? Zakaj je iranski šah hotel imeti lipicanca? Kako je lahko ta žival tako blizu oblasti? Kaj uteleša? Odgovor ni preprost. Mislim, da so številni ljudje, tudi vladarji, vanj projicirali – četudi so lipicanci gensko modificirane živali z dvema kromosoma manj, kot jih imajo divji konji – vprašanje rasne čistosti. Kulturno gledano je lipicanec konj, ki daje veljavo. Je simbol moči, vendar hkrati tudi simbol miline in ljubkosti. Hotel sem dešifrirati, zakaj je ta konj tako privlačen. Zakaj je tako privlačen za mogočneže.

Konji so v človeški zgodovini simbol veljave.

Konj sam po sebi je izjemen. Zanimiv je trenutek, ko ga je človeška vrsta udomačila. Od tega trenutka je bil poseben človekov spremljevalec. Zgovorne so slike vladarjev iz prejšnjih stoletij. Kralji in vojvode sedijo na konju. Konj te poviša. Lipicanec pa je bil vzgojen zato, da na njegovem hrbtu sedi cesar. Ne vojvode, ampak habsburški cesar. Njegov dvor je hotel svojo pasmo konja, ki bi jo sam vzgojil. Lipicanci so živeli v posebnem krilu palače.

Te konje pa so vzgajali v Lipici?

V Lipici je njihova zibelka. Tam je bila kobilarna za Špansko jahalno šolo. Vsako leto so tri ali štiri žrebce odpeljali na Dunaj. Kasneje še več. Ampak ne več kot sedem.

V filmu Škrlatna plima se Gene Hackman in Denzel Washington prepirata o izvoru lipicancev. Eden trdi, da izvirajo iz Portugalske, drugi, da iz Španije.

Izvor lipicancev je jasen. Španska jahalna šola se imenuje zato, ker so prvi konji, ki so prišli v Lipico, izvirali iz Španije. Te žrebce se parili s kraškimi kobilami. Oblikovanje lipicanca, kar je bistveno, je bilo opravljeno v Lipici. Filma nisem videl. Neumno se mi zdi prepirati se o tem, ali so lipicanci španski ali portugalski. Dejstvo je, da je bil lipicanec ustvarjen z ukazom dunajskega dvora, njegovi snovalci pa so imeli vizijo, kakšen naj bo konj, ki nastaja s križanjem najboljših tedaj znanih pasem. Ta konj se je rodil v Lipici. Bil je pankrt. Začeli so s pankrtom in po petnajstih generacijah dobili konja čiste krvi.

V knjigi podrobno obravnavate lipicance s stališča evgenike in rasnih ideologij. Kaj torej lipicanci govorijo o nas?

Iz knjige je razvidno, kako težko se človeška rasa izpopolnjuje v moralnem pogledu. Živimo dlje, pa nismo boljši ljudje. Lipicanci nam držijo ogledalo. Veliko pove že naslov romana Žival, nadžival. Eno poimenovanje je za konja, drugo za ljudi, bralec pa naj sam presodi, kdo je nadžival in kdo žival. Sam sem se odločil.

V knjigi pišete, da je bil Hitler edini, ki mu je uspelo vse lipicance združiti v eni državi.

Tako je. Njegovi oficirji so jih spravljali v Nemčijo z vseh koncev Evrope. Hitler ni bil ravno ljubitelj konj, bolj psov. Bil pa je Avstrijec. Toda ideologija Körper Kultur, telovadbe, rasna čistost lipicancev in belina njihove kože so prispevali k temu, da so lipicanci postali velikonemški ponos. Nekaj, kar naj bi sodilo v veliki nemški rajh. Dokazujem, da je Hitler skušal z zgodbo o belem plešočem konju ponazoriti, kaj in kako nameravajo nacisti storiti z ljudmi.

(Iz torbe potegne nacistični učbenik za biologijo iz tridesetih let.)

V tem učbeniku je vsa biologija predstavljena skozi prizmo genetike in rasne ideologije. Opirajo pa se na knjigo meniha Gregorja Mendla Zakoni genetike (naslov angleškega prevoda Westermanove knjige je Popolni konj brata Mendla, op. a.). Na samem koncu učbenika je načrt za rodoslovno deblo. Vsak učenec ga je moral izpolniti za štiri kolena nazaj. Vpisati je bilo treba tudi barvo las, barvo oči, bolezni.

(Pokaže še drugi list, kjer pa je pedigre lipicanca Conversana Primula.)

Nacisti so zahtevali enako potrdilo o prednikih pri konjih in ljudeh. Za pet generacij nazaj. Če je na rodoslovnem deblu lipicanca le en nelipicanski konj, potem ni čiste krvi. Tako so počeli tudi z ljudmi. Če si hotel postati član SS, si moral svojo nemškost potrditi za pet rodov nazaj. Zgledovali so se po modelu vzgajanja konj, ki je bil zelo uspešen, saj so dobili čudovite, inteligentne, prikupne, močne, zveste konje (ne bodo pa denimo nikoli zmagali na olimpijskem tekmovanju v premagovanju ovir, ker so preveč čokati), to pa so poskušali aplicirati tudi na ljudi. Kaj hočem povedati? Vedno, ko želimo izboljšati svojo vrsto, odpremo vrata Auschwitzu. Zakaj? Ker se bo zmeraj našel kdo, ki bo odločal o tem, kdo je večvreden in kdo manjvreden. Toda na podlagi česa? Oblike ušes? No, pri lipicancih odločajo ušesa, višina in oblika nog. Če ne ustrezajo standardom, jih odpeljejo k mesarju.

Lipicance iz Hostinca na Češkem, kamor je Hitler med vojno spravil te konje, so ameriške enote nato umaknile na Bavarsko. O tem govori film Čudež belih žrebcev iz leta 1963.

Šlo je za operacijo Kavboj. Leta 1963 pa je Walt Disney posnel hladnovojni film o tej temi in skušal pokazati, da Američani niso le osvobodili Evrope, ampak so skrbeli tudi za ohranitev njene kulturne dediščine. Lipicance, kronske dragulje Habsburžanov, so rešili pred barbarskimi Sovjeti, ki naj bi iz njih skuhali golaž. Takšno je bilo sporočilo filma. Zanimivo je tudi, da lipicanci, ki nastopajo v filmu, niso avstrijski, ampak jih je Disney, sicer goreč antikomunist, dobil od Tita. Avstrijci svojih niso hoteli dati.

Hočem reči, da zgodba o lipicancih ni le pravljica, le folklora, ni le tradicija in zaklad iz kulturne dediščine, ampak so bili v prejšnjem stoletju zlorabljeni v politične in ideološke namene. Hitler je govoril o lipicancih kot nemških konjih, Mussolini o istih konjih kot italijanskih, Tito o jugoslovanskih, Slovenci pa o slovenskih lipicancih. In jasno je, da se Avstrijcem zmeša, če na kovancu za 20 centov upodobite lipicanca. Takšno lastninjenje samo po sebi govori o nas. Ubogi konji.