Paul Krugman: Kockanje s civilizacijo

1.

Pred 40 leti je genialen mlad ekonomist z Univerze Yale, William Nordhaus, objavil prelomno razpravo The Allocation of Energy Resources (Razporeditev energetskih virov), s katero so se v ekonomskih analizah odprla nova obzorja. Nordhaus je trdil, da je za trezen premislek o ekonomiki končnih virov energije, kot sta nafta in premog, nujno treba pogledati daleč v prihodnost in oceniti vrednost teh virov, ko jih bo začelo primanjkovati – takšen pogled v prihodnost bi moral nujno vključevati tudi premislek o verjetnih prihodnjih tehnologijah, ne le o razpoložljivih virih in pričakovani gospodarski rasti. Poleg tega je razvil metodo za upoštevanje vseh teh podatkov – torej ocen o zalogah, dolgoročnih gospodarskih napovedi in ugibanj inženirjev glede cene prihodnjih tehnologij – v kvantitativnem modelu dolgoročnih cen energije.

Podatke o zalogah in tehnologiji je večinoma zbral Nordhausov pomočnik, 20-letni dodiplomski študent, ki je dolga leta čepel zaprt v knjižnici oddelka za geologijo na Yalu, se poglabljal v okrožnice Urada za rudnike in podobno. To je bilo dragoceno vajeništvo. Razlogi, da sem omenil ta košček intelektualne zgodovine, presegajo osebno izpoved, vendar se mi zdi primerno omeniti, da je bil Bill Nordhaus moj prvi mentor. Če pogledamo Razporeditev energetskih virov, se lahko iz tega naučimo dvojega. Prvič, težko je napovedovati, zlasti daljno prihodnost. Drugič, včasih je napovedi vseeno treba pripraviti.

Če po štirih desetletjih obudim spomine na Razporeditev energetskih virov, me presune, kako zelo so se tehnični strokovnjaki zmotili pri napovedih, kar zadeva tehnologije prihodnosti. Dolga leta se je zdelo, da so bili pretirano optimistični, predvsem glede črpanja nafte in jedrske energije. Zadnje čase doživljamo ravno nasprotna presenečenja, saj je črpanje nafte največji neposredni dejavnik na trgu, vendar je morda še pomembnejši dejavnik vse večja konkurenca vetrne in sončne energije – niti prva niti druga pa v Razporeditvi energetskih virov sploh nista omenjeni. Dodam lahko še, da so sedanje cene nafte ob upoštevanju inflacije približno dvakrat višje od tistih, ki jih je napovedal Nordhaus, nasprotno pa je cena premoga in še sploh zemeljskega plina občutno pod njegovo izhodiščno ceno.

Pri podnebnih spremembah se govori predvsem o neposrednih posledicah. A še veliko višjo ceno bomo plačevali zaradi neobvladljivih sistemov: zviševanja vodne gladine, močnejših orkanov, izgube živalskih vrst in večje kislosti oceanov.

Prihodnost je negotova, to je dejstvo, ki ga Nordhaus prizna že v naslovu nove knjige The Climate Casino: Risk, Uncertainty, and Economics for a Warming World (Podnebna igralnica: tveganje, negotovost in ekonomija za vse toplejši svet). Kakorkoli že, odločati se moramo in pri tem upoštevati prihodnost – včasih tudi zelo daljno prihodnost. Ko govorimo o končnih virih, moramo vedeti, da vsak sod nafte, ki ga porabimo danes, pomeni sod, ki ne bo na voljo prihodnjim rodovom. To še bolj drži za globalno segrevanje, kjer vsaka tona ogljikovega dioksida, ki jo izpustimo danes, ostane v ozračju in bo spreminjala svetovno podnebje tudi za prihodnje rodove. Kot poudarja Nordhaus, čeprav ne tako izrecno, kakor bi si kdo želel, ko govorimo o podnebnih spremembah, bi morala biti negotovost le še dodaten razlog za takojšnje ukrepanje, ne pa da je razlog za odlašanje.

Pri vprašanju globalnega segrevanja negotovosti sicer ne moremo kar odmisliti, kljub temu pa bi morali pripraviti najboljše mogoče napovedi. Nordhaus je po objavi dela o prihodnosti energije postal pionir razvoja integriranih modelov ocenjevanja, v katerih je skušal povezati dejstva, znana o dveh sistemih – ekonomiji in podnebju –, ugotoviti, kako vplivata drug na drugega, ter nam olajšati analizo stroškov in koristi pri alternativnih politikah. Po svoje je Podnebna igralnica poskus, da bi popularizirali izsledke integriranih modelov ocenjevanja in se zavedeli njihovih posledic. Hkrati je seveda tudi poziv k ukrepanju. V nadaljevanju se bom še enkrat vprašal, kakšne možnosti za uspeh ima ta poziv.

2.

Slogovno se Podnebna igralnica bere bolj kot učbenik in ne toliko kakor manifest, nad čimer bodo številni podnebni aktivisti nedvomno razočarani. A to je značilno Nordhausovo stališče: v skupnosti razumnih ljudi, ki sprejemajo resničnost globalnega segrevanja in se zavedajo nujnosti ukrepanja, pogosto prevzame vlogo treznega realista, ki graja odločne trditve, če po njegovem niso podprte s teorijo ali z dokazi. Duhove je razburkal, ko je izrazil relativni optimizem glede naše zmožnosti, da se prilagodimo zmernemu globalnemu segrevanju. Ostro je kritiziral poročilo Nicholasa Sterna o ekonomiji podnebnih sprememb, ki je bilo deležno velike pozornosti, ker trdi, da ne smemo omalovaževati cene, ki jo bo zaradi porabe fosilnih goriv človeštvo moralo plačevati v daljni prihodnosti, v primerjavi s ceno, ki jo plačujemo zdaj. Nezaupljiv je tudi do priljubljenih utemeljitev harvardovca Martina Weitzmana, da možnost katastrofalnih podnebnih posledic upravičuje celo zelo agresivne in prezgodnje ukrepe za omejevanje izpustov toplogrednih plinov.

Kot sem že povedal, je Nordhausovo mnenje o teh kočljivih temah razočaralo nekatere podnebne aktiviste, navsezadnje tudi zato, ker so nasprotniki kakršnihkoli podnebnih ukrepov pograbili njegove utemeljitve za podkrepitev svojih stališč. Treba se je torej zavedati, da Podnebna igralnica nikakor ni delo nekoga, ki dvomi o otipljivosti globalnega segrevanja in nujnosti takojšnjega ukrepanja. Nordhaus se bolj ali manj norčuje iz trditev, da podnebnih sprememb ni ali da niso posledica človekovih dejavnosti. Poleg tega tudi poziva k odločnemu ukrepanju: po njegovem bi morali uvesti visok neposredni davek na ogljikov dioksid, zaradi katerega bi se občutno zvišala sedanja cena premoga, in ga nato postopno zviševati, da bi bil leta 2030 več kot dvakrat višji kakor danes. Nekateri morda menijo, da tudi takšna politika ni dovolj, vendar vseeno daleč presega vse, kar je trenutno na političnem dnevnem redu, torej so Nordhaus in najbolj vneti podnebni aktivisti na popolnoma isti strani.

Med prijetnimi dejstvi, ki jih bo v tej knjigi našel, kdor globoko spoštuje Nordhausa in tudi Sterna, je Nordhausov sklep (presenetil je še njega) na podlagi njegovih modelov, da je vprašanje zniževanja stroškov za prihodnje rodove deloma manever za odvračanje pozornosti – pokazalo se je, da stopnja, po kateri diskontiramo daljno prihodnost, ne vpliva veliko na optimalno politiko in le malenkost zvišuje stopnjo globalnega segrevanja, ki bi jo navsezadnje smeli dovoliti.

Kaj nam torej v tem učbeniku pripoveduje Nordhaus? V njem je predvsem ovrednotil temeljna znanstvena dejstva o podnebju. S porabo ogromnih količin fosilnih goriv smo občutno povečali koncentracijo ogljikovega dioksida in jo bomo v prihodnjih desetletjih skoraj zagotovo še veliko bolj. Težava je, da je ogljikov dioksid toplogredni plin (kot še nekaj drugih plinov, ki jih spuščamo v ozračje zaradi industrializacije), to pa pomeni, da prestreza toploto in s tem zvišuje temperaturo na planetu.

O kolikšnem zvišanju govorimo? Nordhaus se bolj ali manj strinja z dognanji znanstvenikov, objavljenimi v zadnjem poročilu medvladnega odbora za podnebne spremembe, in sicer naj bi se temperatura do leta 2100 zvišala za od 1,8 do štiri stopinje Celzija. Njegovo izhodišče je pravzaprav bliže višji skrajni meji tega razpona in meni, da se bo temperatura do leta 2200 zvišala za skoraj šest stopinj Celzija. Opozarja tudi na neprijetna presenečenja, če bi na primer segrevanje povzročilo, da bi se zaradi taljenja tundre sprostile velike količine metana – močnega toplogrednega plina.

Segrevanje bo imelo številne posledice, ki niso omejene zgolj na zvišanje temperature ozračja. Zvišala se bo gladina morja, zaradi širjenja vode in zaradi taljenja ledu, in tudi tukaj se lahko skrivajo neprijetna presenečenja, če bi na primer taljenje ledenega pokrova na Grenlandiji pripomoglo k nadaljnjemu tajanju ledu. Orkani bodo močnejši, saj nanje vpliva topla voda. Lahko bi se korenito spremenilo lokalno podnebje, na primer da bi se vlažna območja izsušila ali postala celo še vlažnejša.

Poleg tega večja količina ogljikovega dioksida v ozračju prinaša posledice, ki niso vezane neposredno na segrevanje: oceani bodo bolj kisli, to pa bo negativno vplivalo na živa bitja v morju. Že danes je jasno, da se uničenju koralnih grebenov verjetno ne bomo mogli izogniti.

Zakaj nekateri vplivni posamezniki in podjetja tako odločno nasprotujejo ukrepanju v tako nesporni in neposredni nevarnosti? Deloma to lahko pojasnimo z golim samoljubjem.

Kakšna bo škoda zaradi vsega naštetega? Nordhaus primerja »obvladane sisteme« – to sta na primer kmetijstvo in javno zdravstvo, ki sta v osnovi človekovi dejavnosti, na kateri vpliva podnebje – in »neobvladljive sisteme«, kot so gladina morja, kislost oceana in izginjanje živalskih vrst. V primerjavi z nekaterimi avtorji, ki pišejo o podnebju, je Nordhaus razmeroma drzen glede vpliva višje temperature na obvladane sisteme. Pravzaprav raziskave, ki menijo, da se bo kmetijski donos zaradi segrevanja ozračja za stopinjo ali dve verjetno nekoliko povečal, strne v ugotovitev: »Neverjetno, kako se ta povzetek znanstvenih dokazov razlikuje od splošno razširjenega mnenja.« (Zdaj veste, zakaj sem ga označil za treznega realista – čeprav priznava, da bodo stroški astronomski, ko bodo temperature dosegle ravni, ki se nam pri sedanjih usmeritvah obetajo konec stoletja, še bolj pa bo to veljalo za temperature prihodnje stoletje.) Tudi pri vplivu na zdravje je zmeren, vsaj glede segrevanja v tem stoletju, in njegova ocena je podobna kot za kmetijstvo.

Pravi pa, da bomo veliko višjo ceno plačevali zaradi neobvladljivih sistemov: zviševanja vodne gladine, močnejših orkanov, izgube živalskih vrst in večje kislosti oceanov. Te stroške je težko opredeliti s konkretnimi številkami – vendar se bo tega moral lotiti, saj kot sem že omenil, je njegov namen analiza stroškov in koristi.

In nazadnje – kljub treznemu realizmu – pride do sklepa, da se bodo stroški povečevali, ko se bo temperatura zvišala za več kot dve stopinji Celzija. Najmanj tolikšno zvišanje se vsaj danes zdi neizogibno. Če upoštevamo še tveganje nepredvidenega zvišanja temperature, je prepričljivih razlogov za ukrepanje dovolj. Vprašanje je torej le, za koliko ukrepov bi se morali odločiti in kakšni naj bi bili.

3.

V razpravi o podnebju sodeluje frakcija, ki priznava dejanskost globalnega segrevanja in stroškov, povezanih z njo, vendar zavrača predloge, da bi morali skušati omejiti izpuste toplogrednih plinov – ker se ji takšno omejevanje zdi predrago ali (domnevno) ker se omejevanje človekovega vpliva na okolje marsikomu zdi mehkužno in hipijevsko. Ta frakcija namesto tega poziva h geološkemu inženiringu – namesto da bi omejevali človekov vpliv, bi ga morali izničiti z načrtnimi ukrepi v nasprotno smer.

Številni okoljevarstveniki gladko zavračajo geološki inženiring.

Nordhausa ni med njimi; po njegovem bi z izvajanjem načrtov, kot so tisti o pošiljanju odbojnih aerosolov v zgornje plasti ozračja, lahko z razmeroma majhnimi stroški upočasnili segrevanje ozračja zaradi toplogrednih plinov. A kot poudarja, z geološkim inženiringom ne bomo dejansko ustavili vpliva toplogrednih plinov, temveč samo izničili njegove posledice, pa še to je mogoče narediti le na globalni ravni. Oceani, na primer, bodo kljub temu vse bolj kisli; in četudi bi povprečna temperatura po vsem svetu nehala naraščati, bi lahko doživljali hude pretrese zaradi sprememb krajevnih temperatur in podnebja.

Na koncu Nordhaus zelo dobro utemelji mnenje, da bi morali preučiti geološki inženiring in biti pripravljeni nanj, podobno kot zdravniki premišljujejo o nevarnem zdravljenju, ki pa bi lahko rešilo življenje in se zato splača tvegati, vendar izključno, če bi vse druge možnosti odpovedale. Prva na seznamu pa bi morala biti prizadevanja za omejitev globalnega segrevanja z omejevanjem izpustov. Kako bi to dosegli?

Iskreno se vprašajte: bomo moč in znanje, pridobljena v preteklih nekaj stoletjih, znali izrabiti za spoprijemanje s podnebnimi težavami, ki smo jih povzročili v tem obdobju?

V vsakem učbeniku, ki se ukvarja z osnovami ekonomije, najdemo koncept negativnih mejnih družbenih stroškov – to so stroški, ki jih nekdo s svojimi dejanji naloži drugim, vendar jih sam od sebe ne upošteva pri odločanju. Klasična primera sta onesnaževanje in prometni zastoji, izpusti toplogrednih plinov pa so na konceptualni ravni samo oblika onesnaževanja. Drži, da je pri toplogrednih plinih nekaj nenavadnih vidikov: povzročajo globalno škodo, ne lokalne, stroški bodo razpotegnjeni zelo daleč v prihodnost, tisti, ki jih je treba poravnati hkrati z izpustom, so nizki, poleg tega obstaja vsaj majhno tveganje, da ne bodo povzročili le gmotne škode, temveč civilizacijsko katastrofo.

Kljub tem nenavadnim vidikom pa bi tudi pri njih morali upoštevati večji del siceršnje šolske analize. In ta šolska analiza kaže, da je onesnaževanje najlaže omejevati z dajatvami na izpuste, tako da imajo posamezniki in podjetja finančne razloge za zmanjšanje.

Kako ovrednotiti izpuste? Metoda, ki se ponuja sama po sebi, je davek na izpuste – v ekonomskem jeziku to imenujemo pigoujevski davek. Druga možnost je izdaja omejenega števila dovoljenj za onesnaževanje, tako da je z njimi mogoče trgovati – to je tako imenovani sistem kapice in trgovanja. Združene države Amerike so ukrotile kisli dež z izjemno uspešnim programom kapice in trgovanja z žveplovim dioksidom (uveden je bil leta 1995); z Waxmanovim in Markeyjevim predlogom zakona o podnebnih spremembah, ki so ga v predstavniškem domu potrdili leta 2009, a je v senatu pogorel, pa bi dobili podobno ureditev še za ogljikov dioksid. Nič nenavadnega torej ni, da Nordhaus zagovarja davek na ogljikov dioksid ali sistem kapice in trgovanja za toplogredne pline. (Dodaja, da bi bilo mogoče oblikovati tudi hibridno ureditev.)

Zakaj je bolje obdavčiti ogljik kot neposredno z zakoni omejiti izpuste? Utemeljitve pozna vsak ekonomist: prizadevanja za zmanjševanje izpustov so lahko različna in treba je poskrbeti za spodbudo, da bi ljudje raziskali vse te možnosti za zmanjšanje. Bi morali porabniki sami omejiti porabo energije? Bi morali porabo osredotočiti na izdelke, za katerih proizvodnjo se porabi razmeroma manj energije? Bi morali skušati energijo pridobivati iz virov, ki povzročajo majhen izpust (na primer zemeljski plin), ali celo iz virov, pri katerih izpusta ni (na primer veter)? Bi si morali prizadevati za odstranitev ogljikovega dioksida po sežiganju ogljika, na primer tako, da bi ga prestrezali in ločevali v elektrarnah? Odgovor se glasi: vse našteto. Z obdavčitvijo ogljika bi ljudje imeli dober razlog, da se lotijo vsega naštetega.

Nasprotno pa bi bilo zelo težko postaviti pravila, s katerimi bi dosegli enake cilje; že primerjalni izračun izpustov pri preprosti izbiri, na primer, ali naj se do cilja, oddaljenega nekaj sto kilometrov, odpeljemo z avtom ali letimo, ni preprost. Zato je prava rešitev obdavčitev ogljika, meni Nordhaus. Seveda se strinjam – verjetno bi mi odvzeli dovolilnico za opravljanje dela ekonomista, če se ne bi.

A vseeno je v tej knjigi v zahtevi po obdavčitvi ogljika čutiti nekakšno protislovje. Kot sem že napisal, siceršnje utemeljitve ekonomistov, ki zahtevajo obdavčitev izpustov, temeljijo na ugotovitvi, da je veliko področij, na katerih je mogoče ukrepati. A kot poudarja Nordhaus, so raziskave, v katerih so analizirali, kako bi najučinkoviteje zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida, precej prepričljivo pokazale, da bi največ moralo prispevati eno samo od teh področij – občutno bi morali zmanjšati izpust pri pridobivanju elektrike v termoelektrarnah. Zagotovo bi bilo dobro delovati na drugih področjih, predvsem ker bi se v teh raziskavah lahko motili – morda bi bilo za porabnike na primer lažje, kot si predstavljamo, da bi korenito spremenili življenjski slog in porabljali bistveno manj energije, ali pa se bodo morda porodile radikalno sveže zamisli, kako odstraniti ogljik iz ozračja. Kakorkoli že, ob branju te knjige sem prišel do sklepa, da bi bilo neposredno ukrepanje za uravnavanje izpusta pri proizvodnji elektrike presenetljivo dober nadomestek za davek na ogljik – ukrep sicer ne bi bil tako učinkovit, zagotovo pa ne bi bil slab.

Ta sklep postane še zanimivejši, če upoštevamo sedanje pravne in politične razmere v ZDA, kjer prav nič, kar bi dišalo po načrtu za obdavčitev ogljika, nima možnosti, da bi bilo potrjeno v kongresu, dokler oziroma če demokrati ne bodo vnovič imeli nadzora v obeh domovih, agencija za varovanje okolja pa je izkoristila svojo pravico in dolžnost, da uravna izpuste iz elektrarn. Tako je sprejela pravila, s katerimi bo verjetno preprečila gradnjo novih termoelektrarn. Prizadevanja, da bi zaprli že delujoče elektrarne, bodo veliko težavnejša in tudi spornejša, a za zdaj se to zdi verjetnejša metoda od obdavčitve ogljika.

Ne glede na metodo pa se je treba vprašati še, kako ambiciozni bi morali biti programi za zmanjševanje izpustov. Mednarodni strokovnjaki se strinjajo, da bi zviševanje temperature morali omejiti na dve stopinji Celzija; Nordhaus je glede tega seveda zelo realističen: »Znanstvena utemeljitev, zakaj ciljni dve stopinji, ni preveč znanstvena.« Sam se opira na analizo stroškov in koristi – to pa ga je navedlo k le nekoliko višjemu cilju. Po njegovi najnatančnejši oceni optimalne podnebne politike, če bi jo izvajali, kot je treba, bi lahko zvišanje temperature omejili na 2,3 stopinje Celzija.

Pristavek »kot je treba« je pomemben. Že za upočasnitev zviševanja temperature, tako da bi znašala od dve do tri stopinje, je nujno treba občutno zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida, vendar bi to zmanjšanje po Nordhausovem prepričanju (in po prepričanju tako rekoč vseh resnih ekonomistov, ki se ukvarjajo z energijo) dosegli z zmernimi stroški, če bi imeli dovolj časa za izvedbo. A kaj, če nekatere velike države ne bodo hotele sodelovati pri teh prizadevanjih? Kaj če bo domača politika tako šepava, da bodo stroški za zmanjšanje izpustov višji, kot bi lahko bili? V takšnih primerih, pravi Nordhaus, bi morala biti ciljna temperatura precej višja, morda celo blizu štirih stopinj Celzija.

Osebno menim, da je Nordhaus glede tega preveč pesimističen, začenši z mednarodnim sodelovanjem. Skoraj ni dvoma, da bosta ZDA, če se bodo resno lotile podnebne politike, nemudoma sledili Evropa in Japonska, tako da bi dobili trdno zavezništvo bogatih držav, ki bi se zavezale, da bodo zmanjševale izpuste. Bogate države bi potem lahko uporabile korenček in palico in spodbudile države v razvoju, predvsem Kitajsko, naj se jim pridružijo.

Z »ogljikovimi carinami« za uvožene izdelke iz držav, ki ne bi sodelovale v programu, bi poskrbeli za precej prepričljiv razlog, da se pridružijo. Če prav razumem mednarodne trgovinske zakone, bi v Svetovni trgovinski organizaciji morali presoditi, da so takšne carine zakonite – sicer bi pač spoznali, kakšna je ta organizacija v resnici. Prosta trgovina je pomembnejša od reševanja planeta. Hkrati sistem s kapico in trgovanjem vključuje logično metodo, po kateri bi se državam povrnili stroški za zmanjševanje izpustov: preprosto bi jim dali dovolj dovoljenj, da bi jih nekaj lahko prodale, vendar toliko, za kolikor bi zmanjšale izpust, s čimer bi dobile prepričljiv razlog, da ga zmanjšajo še bolj.

Glede neučinkovite domače politike lahko ponovim, da se kljub zapletenosti našega gospodarstva jedro težave z izpusti zdi razmeroma preprosto: nehajte kuriti premog za pridobivanje elektrike. Glede na potrebno politično voljo, da bi se sploh lotili te težave, ne bi smelo biti pretežko. A kleč je seveda v tem, da takšne politične volje manjka ravno v državi, ki bi morala biti na čelu sprememb: to je v ZDA.

Glede na trenutne razmere je povezava samoljubja, ideologije in sovražnega razpoloženja do znanosti velika ovira na poti k ukrepanju in razumsko utemeljevanje tu verjetno ne more veliko spremeniti. A čas se izteka, koncentracija ogljikovega dioksida narašča.

4.

Med branjem Podnebne igralnice sem užival in zdelo se mi je, da sem se veliko naučil. Toda nisem si mogel kaj, da se ne bi vprašal, za koga je knjiga pravzaprav napisana. Navsezadnje gre za umirjeno, utemeljeno razpravo, ki metodično predstavlja najboljše znanstvene in ekonomske dokaze v prid pragmatični politiki. Prav za to gre: tako rekoč vsi, ki se strinjajo s takšnimi argumenti, že podpirajo odločno podnebno ukrepanje. Težave povzročajo drugi.

Nordhaus se tega seveda zaveda, vendar po mojem podcenjuje resnost razmer. Opozarja, da je knjigo The Greatest Hoax: How the Global Warming Conspiracy Threatens Your Future (Največja prevara: kako zarota o globalnem segrevanju ogroža vašo prihodnost) napisal ameriški senator; ne omeni pa, da je bil ta senator, James Inhofe, od leta 2003 do 2007 predsednik senatnega odbora za okolje in javna dela in da bo ta položaj spet zasedel kdo s podobnimi mnenji, če bodo republikanci prihodnje leto vnovič dobili večino v senatu. Pove, da je manifest Kapica in trgovanje – davki pomenijo pot v bankrot napisala skupina zagovornikov, ne poudari pa, da je ta skupina, fundacija Hertland, radodarno financirano podjetje, ki se posveča predvsem zanikanju podnebne znanosti, da je skrivnostna glede svojega financiranja, a se zdi, da jo podpirajo velike družbe in bogati posamezniki.

Skratka, nasprotniki ukrepov za preprečevanje podnebnih sprememb imajo za seboj konkretno podporo – to je sila, ki izkrivlja razpravo s tem, da zanika znanstvena dognanja glede podnebja, in s tem, da pretirava pri stroških za omejevanje onesnaževanja.

Zakaj nekateri vplivni posamezniki in podjetja tako odločno nasprotujejo ukrepanju v tako nesporni in neposredni nevarnosti? Deloma to lahko pojasnimo z golim samoljubjem. Priznanje globalnega segrevanja pomeni, da bi morali tako rekoč nehati uporabljati premog, razen toliko, kolikor ogljikovega dioksida bi pri sežiganju lahko prestregli; pomeni tudi, da bi morali omejiti rabo drugih fosilnih goriv in cene elektrike bi se zvišale. To bi za nekatera podjetja pomenilo več milijard dolarjev stroškov, tako da je bila za lastnike teh podjetij podpora tistim, ki zanikajo podnebne spremembe, za zdaj predvsem izjemno dobičkonosna naložba.

Za tem se skriva ideologija. »Trgi sami ne bodo rešili te težave,« razglaša Nordhaus. »Ni rešitve za globalno segrevanje, ki bi se ujemala z načeli prostega trga.« To ni radikalna izjava, so samo ekonomski temelji. Kakorkoli že, to je anatema za navdušence nad prostim trgom. Predstavljajte si, da ste junak v romanu Ayn Rand in vam nekdo reče, da svet ni takšen, da potrebuje posredovanje vlade – naj bo to še tako do trga prijazno –, morda bi se odzvali z zanikanjem in se še naprej oklepali svojih fantazij. Žalostno, a precej vplivnih osebnosti iz ameriškega javnega življenja je prepričanih, da res živijo v romanu Ayn Rand.

Nazadnje imamo v sodobnem ameriškem konservatizmu smer, ki ne zavrača le znanstvenih ugotovitev, kar zadeva podnebje, temveč tudi same znanstvene metode. Raziskave javnega mnenja na primer kažejo, da velika večina republikancev zavrača evolucijsko teorijo. Za ljudi s takšnim načinom razmišljanja soglasno znanstveno mnenje ni dovolj prepričljivo – kvečjemu jih podžge, da začnejo fantazirati o zapleteni intelektualni zaroti.

Od tod tudi moj pomislek o koristnosti knjig, kakršna je Podnebna igralnica. Glede na sedanje razmere je povezava samoljubja, ideologije in sovražnega razpoloženja do znanosti velika ovira na poti k ukrepanju in razumsko utemeljevanje tu verjetno ne more kaj dosti spremeniti. A čas se izteka, koncentracija ogljikovega dioksida narašča.

Nordhausov ton je v vsej knjigi ciničen, vendar na splošno umirjen in optimističen: konec koncev gre za težavo, ki bi jo morali znati rešiti. Želim si le, da bi bil tako kot on prepričan, da se bo uresničil pozitivnejši scenarij. Namesto tega me preganja podatek, ki ga navede na začetku knjige in ki pravi, da živimo v obdobju nenavadne podnebne stanovitnosti – da je zadnjih sedem tisoč let najstanovitnejše podnebno obdobje v več kot sto tisoč letih. Kot opozarja, se to obdobje stanovitnosti časovno bolj ali manj ujema z razvojem civilizacije, in to verjetno ne po naključju.

Zdaj se obdobje stanovitnosti končuje – kriva pa je civilizacija z industrijsko revolucijo in hkratnim obsežnim sežiganjem premoga ter drugih fosilnih goriv. Zaradi industrializacije smo seveda neverjetno močnejši, a tudi prožnejši, laže se prilagajamo spreminjajočim se okoliščinam. Znanstvena revolucija, ki je spremljala revolucijo v industriji, nam je prinesla daleč več znanja o svetu, kot smo ga imeli prej, in tudi uvid, kaj počnemo okolju.

Toda zdi se, da smo nevede vplačali skrajno tvegano stavo: namreč da bomo moč in znanje, pridobljena v preteklih nekaj stoletjih, znali izrabiti za spoprijemanje s podnebnimi težavami, ki smo jih povzročili v tem obdobju. Ali bo res tako, bo pokazal čas. Če bomo stavo izgubili, žal ne bomo dobili še ene priložnosti za igro.

© 2013 The New York Review of Books