Vlado Miheljak: Kdo so sovražniki, kdo prijatelji ljudstva?

DOKTOR STOCKMANN: Najnevarnejši sovražnik resnice in svobode med nami je strnjena večina. Ja, ta prekleta, strnjena, liberalna večina.
HOVSTAD: Večina ima vedno pravico na svoji strani.
BILLING: In resnico tudi, Bog me nima rad!
DOKTOR STOCKMANN: Večina nima nikoli pravice na svoji strani. To je ena od tistih družbenih laži, ki bi se jim moral svoboden, razumen človek upreti. Kdo pa sestavlja večino prebivalcev dežele? Pametni ljudje ali bedaki? Mislim, da se vsi strinjamo, da je bedakov po celem širnem svetu prav grozljivo več. Ampak, hudiča, saj ne more biti prav, da bedaki vladajo pametnim!
Henrik Ibsen: Sovražnik ljudstva

Ne! V težave se nismo pahnili sami. Profeti novega liberalizma nas sicer ves čas prepričujejo o nasprotnem, da smo si krivi sami. Sami, ker nismo sprostili davkov … sami, ker nismo do konca razprodali državnega premoženja … sami, ker nismo do konca razgradili socialne države …. In ponujajo rešitve, ki so zanesljiv recept – za katastrofo.

Ekonomist Jože Mencinger je pred meseci v Odmevih TVS cinično, a zelo plastično opisal metodo zdravljenja, ki jo ponuja »Bruselj«: »No, jaz mislim, da se mi preveč ukvarjamo z argumenti v Bruslju in da bi morali kdaj reči tudi ne, mi pa že vnaprej na vse pristanemo, to ni nikakršna skrivnost, pri čemer pa poglejte Španijo, po štirih letih tako imenovane pomoči imajo zdaj 25-odstotno brezposelnost, med mladimi več kot 50-odstotno. To je očitno, da ti bruseljski nasveti ne delujejo, končno so začeli o tem razmišljati, pa že pred štirimi leti je bilo vsem jasno, kam bodo Evropo pripeljali. Potem ta pomoč, poglejte Grčijo, je po štirih letih propadla. Ciper bo po štirih mesecih pomoči propadel. Ta pomoč je v bistvu pomoč nemškim in francoskim bankam, ki so se pač na neki način zafinancirale s tem, da so financirale te dežele …« No, ne glede na to, da lahko težave, v katere smo skupaj s številnimi drugimi evropskimi državami pahnjeni, pripišemo drugim, se bomo iz njih morali izkopati predvsem sami. Še najslabše bi bilo, če bi računali na »evropsko« pomoč. Če kje, potem bi tukaj veljala priprošnja bogu, naj nas ubrani pred prijatelji (iz Bruslja, iz mednarodnih finančnih institucij …), pred sovražniki se bomo že sami.

Slovenija je zadnje leto pred velikimi dilemami. Kako naprej? Kako nazaj? Ne glede na to, kdo je kriv za sedanje razmere, je jasno, da tako ne gre več, da se same od sebe stvari ne bodo uredile. Temeljna dilema ostaja, kdo naj bo nosilec sprememb, v kakšni obliki ter kakšnem obsegu.

Vstajništvo in njegov potencial

Banalni povod, ki ga je najbolje pozabiti in pred kronisti zgodovine zamolčati – namreč ludistični upor proti samodejnim radarjem za nadzor hitrosti vozil na mariborskih ulicah – je postopno pripeljal na ulice slovenskih mest nezadovoljne množice, ki so, kot da bi samo čakale na primeren impulz, privrele na plano. Podobe množic so bile fascinantne. Tenzija se je stopnjevala in vrhunec dosegla 8. februarja (2013), ko se je v Ljubljani zbrala po vsej priliki največja spontana protestniška množica v novejši oziroma kar celotni slovenski zgodovini. Da se je kot v kljubovanju rekordna množica zbrala le nekaj ur po dopoldanskem spodletelem prorežimskem zborovanju, ki je po folklorni, ruralni ikonografiji (ne pa tudi po množičnosti) spominjalo na avtobusarske mitinge resnice v Miloševićevi eri, je pomenilo simbolični prelom, po katerem je bil padec Janševe koalicije in vlade samo še stvar dni in ur. Predzadnji dan istega februarja je vlada tudi zares padla in odprla prostor novi, levi koaliciji. No, bolj novi kot levi. Levi v toliko, kolikor Pozitivno Slovenijo in Združeno listo nominalno postavljamo na politično levico, Desus pa tja, ker se malica trenutno deli z veliko zajemalko.

Protesti, ki jih za moj okus morda nekoliko preveč patetično imenujemo vstaja, so se napajali po eni strani iz upora proti Janševi avtoritarni vladavini in po drugi strani proti vladi in politiki, ki je izvajala grobo neoliberalno politiko, oziroma – če smo nekoliko bolj vzneseni – proti neoliberalni kontrarevoluciji. In rezultat? Slovenija se je (vsaj začasno) rešila Janše in dobila – neoliberalno vlado. Neoliberalizem s človeškim obrazom?

No, nesporno je, da je prejšnjo Janševo vlado odnesla moč ulice. Lahko vstajniška energija prinese tudi spremembe, ki ne bodo zgolj nominalne, ampak tudi vsebinske? Enoznačnega odgovora ni. Lahko da se bodo zgodile spremembe, vendar jih ne bo prinesla spontana množica. Ne samo to, lahko se celo zgodi in vsaj delno se na zadnjih zborovanjih že dogaja, da se bo upor množic sprevrnil v svoje nasprotje.

Vstaja je gotovo omogočila, da so ljudje na ulici lahko postavili prava vprašanja. Vendar ne bo prinesla tudi pravih odgovorov. Ulica pač odpira vprašanja, ne daje odgovorov in rešitev. Vsaj rešitev, ki bi širile demokratična obzorja ne. Ni pa sporno, da je legitimno postavljati prava ali neprava vprašanja, tudi ko sam nimaš pravih odgovorov.

Čas je prerasel romantični, skoraj »antropološki« pogled na vstajniško množico kot neomadeževanega, prvinskega divjaka. … Nič krivega, dobrega, morda naivnega, a vendar nič slabega hotečega. Meseci od prvih zborovanj so vse bolj oblikovali uravnoteženo podobo, ki ni samo dobra, ni samo slaba. Množica je demonstrirala oboje, emancipatorne in pogromaške potenciale. Množica neredko osvobaja tudi nizke strasti … Na predzadnji vstaji (5. septembra 2013) so si na Trgu republike v Ljubljani mikrofon podajali govorci, ki bi še najbolj sodili na zborovanje kakšne slovenske inačice Zlate zore. In potem so skupaj z mirovniki, anarhisti, ekologi, neposrednimi demokrati, drugimi nebrezbrižnimi državljani odkorakali pred vladno palačo. Takšen sprevod pač ne more imeti emancipatornega potenciala. Nasprotno.

Na predzadnji vstaji (5. septembra 2013) so si na Trgu republike v Ljubljani mikrofon podajali govorci, ki bi še najbolj sodili na zborovanje kakšne slovenske inačice Zlate zore.

Leta 1882 je dramatik Ibsen v komadu Sovražnik ljudstva ujel vse, kar je bistveno za raztelešanje fenomenov svobode in (proto)fašizma. In to je naredil izvrstno. Tako zelo, da je komad morda aktualnejši danes kot ob svojem nastanku. Ne s cenenim portretiranjem in nizanjem verjetnih, enodimenzionalnih, dobrih ali slabih značajev. Pač pa je pokazal, kako s(m)o vsi dovzetni za posedovanje (socialne in družbene) moči, ki bi nam dala (socialni in družbeni) vpliv. Moč fascinira. Vsakogar. Vsak vsaj kdaj pa kdaj popusti njenemu čaru. Celo osrednji, izhodiščno pozitivni junaki. In v drami nas Ibsen vodi za nos. Zaradi prevladujočih pozitivnih in plemenitih motivov ter prizadevanj morda ne uvidimo slabosti junaka/junakov, s katerim/i se identificiramo. A prav za to gre v avtoritarnih razmerjih. Ibsenov junak iz Sovražnika ljudstva doktor Stockmann je portret te dvojnosti, torej vsega po malem. Nemški skandinavist in literarni teoretik Rüdiger Bernhardt ga vidi kot predanega borca za resnico in političnega fantasta hkrati, kot etičnega idealista in naivnega sanjača, kot junaka in norca, kot veličastnega moža in otročjo bučo.

Hkrati je Ibsenov naslovni junak tudi nosilec skepse do atributa apriori emancipatorne narave ljudskih množic. A Ibsenov junak se dvakrat moti. Strnjena večina ni liberalna. Nasprotno. Če parafraziramo Marcuseja, v (avtoritarnem) okolju in ozračju »strnjene večine« poteka neizprosen boj proti liberalizmu in liberalni manjšini. Pač liberalizmu v prvinskem pomenu besede. Tudi vladavina »bedakov« je zgolj privid. »Bedaki« niso nosilci; anemična večina je zgolj paravan, španska stena, ki zakrije resnične posedovalce družbene moči. »Bedaki« so prve žrtve na oltarju moči. Med junakom in bedakom je zgolj tanka, nevidna ločnica. Med prijateljem in sovražnikom še tanjša. Na zadnji vstaji so pred kamerami in mikrofoni medijev nekateri udeleženci agitirali za ohranitev socialne države in hkrati proti višjim davkom. Najbrž jim ni nihče prišepnil, da je socialna država pač draga in da (tudi) s plačevanjem visokih davkov ohranjamo državo blaginje.

Dobro, kaj so vstaje vendarle dale pozitivnega?

Najprej predvsem novo, prebujeno zavest množice državljanov, da se stvari ne bodo uredile samodejno, ker etablirana politična elita, ki ima formalno oblast in odgovornost, ne zna, ne zmore in tudi noče korenitih sprememb. Drugo, sprostile so ustvarjalno energijo in duhovitost uporne množice, ki je desetletja spala kot Trnuljčica. Vse tam od začetka sedemdesetih let. No, morda se je v delu (levih) civilnodružbenih gibanj konec osemdesetih let za hip prebudila, a z vstopom njenih nosilcev v etablirano politiko hitro spet zaspala. In tretje, spet je začelo večje zanimanje zbujati preigravanje idej o alternativah, o tretji poti.

Torej. »Dediščina« vstaj ni majhna. Ali je tudi velika, pa bo odvisno od korakov v bližnji prihodnosti.

Nove teoretske in civilnodružbene generacije so začele ponovno preigravati ideje, ki so jih generacije iz sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let sistematično gojile, a se jim v devetdesetih odrekle ali jih vsaj sramežljivo zatajile. Namreč, o tretji poti, o novih oblikah demokratičnega socializma, delavski in splošni družbeni participaciji aktivnih državljanov. Vendar pa gre neredko za agresivno vsiljevanje out-out alternative, ki ne loči med potencialno bodočnostjo in kruto prihodnostjo. Če z realnimi manevri ne zavaruješ prihodnosti, pač nič ne ostane za bodočnost. Neoliberalna kontrarevolucija je na delu tukaj in zdaj. Sedaj se uničujeta javno zdravstvo, javno šolstvo, razprodaja se družbeni habitat, generacijam se ne jemlje le bodočnost, ampak tudi prihodnost …

Volilni zakon je zelo pomemben. Prav zato je treba paziti, da veliki igralci v politični kurnik ne podtaknejo gnilih jajc.

Volilni sistem po meri strank ali po meri volivcev?

Menim, da bi zato morala biti prva in neposredna posledica in dediščina vstaj naskok na parlament. Ne z drogovi, granitnimi kockami, molotovkami in baklami prek policijskih kordonov in ograj, kot si je to predstavljal in tudi počel najbolj goreč del vstajnikov, ampak skozi glavna vrata, ki se široko odpro po vsakokratnih državnozborskih volitvah. To pomeni, da se bodo morale vstajniške iniciative organizirati in participirati v volilni kompeticiji. Družbeni red se sicer lahko preobrazi tudi na ulici, a samo v parlamentu lahko poteka demokratična preobrazba. Zato bo potrebne veliko modrosti. Veliko več, kot je je bilo izkazane doslej. Če bo novih, nepovezanih »naskakovalcev« državnega zbora preveč, se bodo medsebojno nevtralizirali, če jih ne bo, bo vse tako ali še slabše, kot je sedaj. Idealno bi bilo, da bi volitve potekale po novem oziroma prenovljenem volilnem sistemu, kar pa je malo verjetno. Stari proporcionalni sistem je odigral svojo (pretežno) pozitivno vlogo. Kdor je pobližje spremljal razmerja med volilnimi sistemi in razvojem novih demokracij, se je lahko prepričal, da so dežele, ki so se odločile za različne oblike večinskega sistema, imele slabe zgodbe, polne grobih polarizacij, vznika samodržcev, ki so svoje avtoritarne prakse brez težav realizirali z učinkovitim nadzorom parlamenta, medijev in samih volitev v formalno demokratičnem ustroju. Slovenija bi jo v taki polarizaciji zaradi zgodovinskih bremen še zlasti slabo odnesla. Zainteresirana civilna družba se mora odzvati hitro, ker obe veliki politični skupini (SDS in PS) izražata jasno namero preobraziti volilni sistem. Preobraziti na slabše. Pozitivna Slovenija navija za ohranjanje proporcionalnega sistema z vpeljavo preferenčnega glasu. Kar je dobro. A kje je ukana? V odpravi volilnih okrajev. To bi bilo za velik del (zlasti ruralnega in perifernega) volilnega telesa popolnoma nesprejemljivo. Če kdo ne razume, na kaj merim, naj na medmrežju poišče meje, denimo, 3. volilne enote (Ljubljana Center) ali 4. volilne enote (Ljubljana Bežigrad) ter upošteva koncentracijo volivcev in bo dojel, na kaj merim. Prostorske asimetrije so preprosto prevelike in preveč forsirajo urbana območja, da bi bile sprejemljive in pravične. SDS pa že leta sistematično ponuja dvokrožni večinski sistem, ki ga obljublja kot božjo mano; kot rešitev vseh problemov. Večinski sistem odpravi nekaj pomanjkljivosti proporcionalnega, a hkrati prinese druge, veliko večje. Teoretik volilnih sistemov Dieter Nohlen sistematizira tri ideale parlamentarne demokracije: reprezentativnost (preslikava zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament), koncentracijo (efektivna zmožnost parlamenta, koalicije in vlade ob razumnem številu strank) ter participacijo (personalizirana izbira). Večinski in proporcionalni sistem zadostita nekaterim od teh, nobeden vsem. Prednosti večinskega sistema bi med drugim bile, da ni drobljenja strank, da omogoča koncentracijo strank in stabilne (večinske) vlade, da v nadzorovanem parlamentu omogoča udejanjenje načrtovanih reform. Prav tako naj bi zagotavljal izogibanje skrajnim stališčem, ker konkurirajo za celotno volilno telo (številni primeri novih demokracij sicer to predpostavko negirajo), in ne nazadnje, o obliki vladavine odločijo volivci, ne pa povolilna barantanja. Vendarle pa proporcionalni sistem zagotavlja reprezentativno zastopanost mnenj in interesov v razmerju do dejanske moči v družbi, preprečuje oblikovanje političnih večin, ki se ne ujemajo z dejanskimi razmerji družbe in tudi onemogoča ekstremne politične obrate (ki so bolj posledica volilnega sistema kot spremembe stališč državljanov).

Če povzamemo: v večinskem sistemu je prevlada temeljna značilnost delovanja parlamenta, temeljna značilnost delovanja parlamenta v proporcionalnem sistemu pa konsenz.

Za mlade demokracije, kakršna je Slovenija, je pomembno tudi, da s proporcionalnim sistemom nove politične sile realno lahko dobijo v parlamentu svoje zastopstvo, ker spreminjajoča se družba v parlamentarnem predstavništvu ni stabilizirana in blokirana ter navsezadnje ker preprečuje kartele etabliranih strank, ki dominantni položaj dobijo zgolj zaradi volilnega sistema. Vsekakor prav volilni sistem večidel kroji politično ozračje v posamezni deželi. Ne brez razloga je zato španski kulturni filozof José Ortega y Gasset dejal: »Blagor demokracij, ne glede na to, kakšne vrste ali ravni so, je vselej odvisen od neznatne tehnične podrobnosti: od volilnega zakona. Vse drugo je sekundarno.« No, vse drugo ni sekundarno, a volilni zakon je vsekakor zelo pomemben. Prav zato je treba paziti, da veliki igralci v politični kurnik ne podtaknejo gnilih jajc. Dobro je, da brez spremembe ustave ni mogoče vsiliti večinskega sistema, za spremembo ustave pa je težko dobiti konsenz. In rešitev? Že nekaj časa je na mizi sistem, ki bi iz številnih razlogov lahko dobil veliko podporo javnosti in morebiti tudi konsenz etablirane politike. Predlagatelj zakona je Zveza društev upokojencev Slovenije, kar nevtralizira apriorne boje za veljavo velikih igralcev. In predlog je tak, da po mnenju pravne stroke za implementacijo ni treba spreminjati ustave. Vsebuje prirejen nemški personalizirani proporcionalni sistem. Ta odpravi večino slabosti, ki jih vsebuje zdaj veljavni, in tudi tiste, ki jih vsebuje napovedani dvokrožni večinski. Namreč, vsak volivec ima dva glasova. Enega da stranki, ki mu je programsko najbližje, drugega pa izbranemu kandidatu, ki ni nujno iz iste stranke. Prva izbira zagotavlja proporcionalnost, druga personaliziranost. Predlog vsebuje tudi tvorni kompromis med radikalno odpravo volilnih okrajev in kar 88 sedanjimi. Ostalo naj bi jih 44 v 11 volilnih enotah, kar pomeni, da bi polovico (44) poslancev izvolili po večinskem, polovico pa po proporcionalnem sistemu. Takšna sprememba volilnega sistema bi omogočila lažjo kandidaturo (od strank) neodvisnih kandidatov. Seveda pa tudi ta sistem ni popoln. Zadnje nemške volitve so pokazale, da se lahko kljub načelni večji koncentraciji kdaj pa kdaj vzpostavi pat pozicija. Znani so primeri iz Nemčije, ko so s taktičnim drugim glasom volivci CDU/CSU spravljali čez parlamentarni prag partnersko liberalno stranko FDP, ki ji je slabo kazalo. No, letos apel ni zalegel, FDP je izpadla iz parlamenta in zato ima zmagovalna CDU/CSU težave s sestavo koalicije. Nekaterih drugih možnosti za večjo koncentracijo, denimo dvig vstopnega praga na pet odstotkov, pri nas zagotovo ne bi bilo mogoče uresničiti. Še manj vstajniško zahtevo po možnosti odpoklica poslanca. Kdo naj o tem odloča, kdo naj ga odpokliče? Tisti, ki ga niso volili? Tudi rešitev, da o odpoklicu odločajo vsi, nadomesti pa ga naslednji najuspešnejši, je več kot sporna in bi težko prenesla ustavno presojo.

Pravzaprav živimo v medijski demokraciji, pravi komunikolog Dönbach. Vprašanje, ali je to dobro ali slabo, je odveč, ker je postavitev sveta in demokracije v medijski okvir pač dejstvo, ki ga ni mogoče ne spregledati ne spreminjati.

Če bo vstajniški gmajni uspelo lansirati eno ali več strank (za sedaj kaže, da bo), se bo morala neizogibno aktivno spoprijeti s fenomenom medijev kot potencialno največjim zaveznikom in hkrati največjim sovražnikom. Boj za javno mnenje se artikulira kot spopad v medijih in za medije. Mediji definirajo vsebino in robove svobode. In nesvobode. Ključna bitka za družbeni vpliv tako poteka v medijih.

Medijski univerzum je danes postal eden ključnih podsistemov družbe. Klaus Merten pravi, da si ni mogoče več predstavljati nobenega športa, umetnosti, trženja proizvodov in idej, pa tudi politične kampanje brez medijev; brez posredovanja in dogajanja skozi medije. Pravi, da živimo v medijski družbi. Pravzaprav živimo kar v medijski demokraciji, dodaja komunikolog Dönbach. Vprašanje, ali je to dobro ali slabo, je odveč, ker je postavitev sveta in demokracije v medijski okvir pač dejstvo, ki ga ni mogoče ne spregledati ne spreminjati.

Zato je danes, naj se sliši še tako protislovno, materialna oziroma stvarna politika abstrakcija, simbolična politika pa stvarnost. Pri tem razumemo s pojmom stvarna politika dejansko politično odločanje in delovanje, s pojmom simbolična politika pa predstavitev oziroma posredovanje same politične volje in akcije. Simbolična politika je torej nekakšna strateška inscenacija politične realnosti. Pojem simbolične politike je uvedel politolog Murray Edelman in z njo zaobsegel postopke oblikovanja politične javnosti, v kateri skušajo akterji politično voljo in akcijo predstaviti na tak način, da bi dosegli odobravanje in legitimiteto; je torej nekakšen postopek sinhronizacije razumevanja (politične) realnosti med političnimi akterji in občinstvom.

Stranke in koalicije, ki bodo morebiti vzniknile kot dediščina zimsko-pomladne vstajniške odisejade se bodo morale spoprijeti s številnimi izzivi in preizkušnjami. Vzpostaviti tvoren odnos z mediji bo najtežji problem in največji izziv. Nobeno tarnanje nad nenaklonjenostjo medijev ne bo pomagalo. Kdor na novo naskakuje parlament, mora, če hoče uspeti, v neenakopravnem boju premagati konkurente, medije in nazadnje še sebe; svoje slabosti.