Alenka Zupančič Žerdin: Ko preštejem do deset, boste mrtvi …

Leta 1991 je Lars von Trier posnel film Evropa – zadnji film v svoji t. i. evropski trilogiji in prvi film, s katerim je širše zaslovel. Kot kaže letnica, je bil film posnet na vrhuncu pro- in predevropske evforije, v pričakovanju nastopa Evropske unije. In film (ki sicer na neposredni narativni ravni govori o drugih – povojnih – evropskih časih) se dejansko začne z odštevanjem, s katerim nas hipnotični glas Maxa von Sydowa popelje v »Evropo«: »Zdaj boste poslušali moj glas. Moj glas vam bo pomagal in vas popeljal še globlje v Evropo ... Ko bom preštel do deset, boste v Evropi. Ena …« Film se prav tako konča z odštevanjem. Vlak, s katerega je posneta uvodna hipnotična sekvenca, na koncu z visokega mostu strmoglavi v reko in film se konča s prav tako hipnotičnim utapljanjem glavnega protagonista, ujetega v vagonu. »Ste na vlaku v Nemčiji. Zdaj se vlak potaplja. Utopili se boste. Ko preštejem do deset, boste mrtvi.« In ob počasnem štetju (spet) karizmatičnega glasu Maxa von Sydowa spremljamo obupano, mučno in brezizhodno utapljanje glavnega protagonista. Ko glas prešteje do deset, je slednji mrtev.

Zdi se, da so podobnosti tega scenarija z Evropo Evropske unije iz dneva v dan bolj vpadljive. Evropski vlak ima svoje utopljence – notranje (Ciper, Grčija, Slovenija?) in zunanje, prav nič metaforične (morje pred Lampeduso). Zmanjkuje časa. Začeli so odštevati. Položaj se kaže kot brezizhoden, ker postaja vedno bolj očitno, da se kljub zatrjevanju nasprotnega pravzaprav ne odločamo o ničemer. Oziroma da – naj še tako migamo in odločamo o takšnih in drugačnih ukrepih – Odločitve ne moremo spremeniti. Namreč Odločitve, kje se bomo zbudili, ko bo hipnotični glas preštel do deset. Dogaja se kriza, dogaja se njeno »reševanje«, dogaja se evropska (ne)politika in vse to z vsakim dnem sproti zelo korenito in zelo konkretno spreminja naš svet, naša izhodišča, možna pričakovanja, premika pragove tega, kaj se nam še zdi (ekonomsko, idejno in človeško) sprejemljivo. Premika jih strmo navzdol. In zdi se, da je naš edini manevrski prostor le odlaganje neizogibnega.

Že lahko slišimo ogorčen ugovor takšni predstavitvi položaja: »Pa kaj vi govorite? Kdo so ti 'oni', ki da nas izsiljujejo? Saj to smo vendarle mi sami, ki smo hoteli Evropo, šli v Evropo in zdaj smo Evropa. Sklenili smo pakt, sprejeli določene obveze in zdaj jih moramo izpolnjevati.« Včasih nam to govorijo s prav perverznim užitkom izterjevalca: »Zelo nam je žal, ampak tako je, sami ste hoteli, sami ste tukajle podpisali, zdaj pa, prosim, glavo na tnalo, mi samo izvršujemo ukaze, tako rekoč vaše lastne želje. Nobenih 'onih' ni, slišite glasove, ki so dejansko vaši, a k vam prihajajo od zunaj zaradi vaše zblojene slovenske realnosti.« Problem s to razlago je zgolj ta, da podobne glasove slišijo tudi v drugih državah. In čeprav ni nobenega dvoma, da je Slovenija na vlaku splošne krize pristala obremenjena s svojo specifično (politično in ekonomsko) kriminalno zgodbo, pa ta nikakor ne pojasni dinamike evropske ekonomsko-politične zgodbe.

Kar zadeva slovensko zgodbo, je bilo v zadnjem času napisanih veliko tekstov, ki neizprosno secirajo naše – nacionalno, generacijsko itn. – tkivo. Komentatorji pogosto kar tekmujejo, kdo bo bolj naravnost pogledal v naše drobovje in bolj kruto, neprizanesljivo izrekel grdo resnico. Problem teh samoobdukcij je enostavno v tem, da imata samoanaliza in introspekcija svojo absolutno in neodpravljivo mejo. Po eni strani mejo v dometu vednosti, ki jo lahko proizvedeta in je v marsikateri točki enostavno napačna. Po drugi strani pa v presežnem (estetskem) užitku, s katerim se (samo)zadovoljuje kruti »goli« realizem. Nič manj simptomatični niso privoščljivo prezirljivi analitiki lanske vstaje, ki v popolnem sovpadanju z držo, ki jo sami očitajo vstajnikom, vedo prav vse o vsem, zlasti pa vedo vse o vstajnikih in njihovem »psihološkem profilu« (ta je, uganili ste, »tipično slovenski«). Slovenstvo je, pa če ga preziramo ali obožujemo, nekategorija. Kategorija je na primer »Bosanec«, kot nastopa v bosanskih vicih, ali Slovenec, kot nastopa v – na žalost mnogo bolj redkih – slovenskih vicih, pa tudi »Slovenceljna« Makarovičeve bi lahko šteli sem. »Slovenstvo« pa je vse in nič.

In morda je travmatičnost slovenske tranzicijske zgodbe prej v tem, da v temeljnih potezah sploh ni tako zelo specifična, kot si radi predstavljamo. To ne zmanjšuje odgovornosti njenih protagonistov: tako na ravni gospodarskega kot na ravni političnega kriminala. Slednji nastopa na dveh ravneh. Na prvi in neposredni ravni gre za dolgoletno in skrajno arogantno kupčkanje politike z gospodarstvom (podjetji in državno infrastrukturo). Kot oznaka tega delovanja se je uveljavila preohlapna in zavajajoča sintagma »vmešavanje politike v gospodarstvo« ter z njo povezani pozivi k »umiku politike iz gospodarstva«. Da se je uveljavila prav ta oznaka, nikakor ni naključje: neoliberalna ideologija je izrabila zelo realen in hud problem ter ponudila opis, ki je vodo speljal na njen mlin: ne potrebujemo politike, trg bo sam poskrbel za vse. Nasproti temu je treba problem natančneje formulirati. Brezsramno kupčkanje politikov in političnih strank z gospodarstvom, v igri pridobivanja in ohranjanja interesnih vplivnih sfer in za ceno propada močnih, produktivnih sistemov in ljudi, zaposlenih v njih – to ni vmešavanje politike v gospodarstvo, temveč kapitulacija politike. Ni res, da gospodarstvo ne potrebuje politike, potrebuje jo. Potrebuje jasno in kolikor toliko stabilno politiko, ki se po potrebi tudi grobo vmeša vanj, na primer, kadar »gospodarstvo« pozabi, da je del družbe in ne samo sebi namen. In kot je bilo že večkrat poudarjeno: Kriza v Sloveniji ni nastala zaradi prenapihnjenega javnega sektorja, ki da ga preskromni realni sektor ni zmogel več vzdrževati. Nastala je zaradi podivjanega gospodarstva, ki je tudi samo – pogosto z veseljem – sprejelo roko »politike« in se z njo spustilo v kupčkarski ples v pričakovanju nadstandardnih uslug in dobičkov. Pravzaprav bi lahko rekli, da je gospodarstvo končalo tam, kjer je, tudi zato, ker je brez pomisleka sprejemalo naklonjenost, usluge in negospodarsko politiko »politike«. Če bi ta delala manj neposrednih uslug gospodarstvu in gospodarstvenikom, bi bilo slednje ta hip v precej boljšem stanju. In če javni sektor kljub številnim sistemskim problemom še vedno deluje bolje, je razlog tudi v tem, da je bil deležen manj tovrstnih popolnoma iracionalnih uslug in je bil bolj prepuščen temu, da je delal po svojih (najboljših ali najslabših) sposobnostih. Z eno besedo, realni sektor je tisti, ki je v nekem trenutku popolnoma izgubil občutek za realnost. Mnogi vodilni so bili prepričani, kako sposobni in podjetni so, če so z enim telefonskim klicem prišli do milijonskih posojil brez realnega kritja. In da si za takšno izjemno sposobnost zaslužijo prav tako milijonske nagrade; in potem, ko vse propade, še odpravnine. Spet drugi so neomajno verjeli v piramidni sistem kot osnovo dobrega in uspešnega gospodarjenja. To se jim je zdelo popolnoma realno. To so (bili) slovenski realisti, ki zdaj s prstom kažejo na »nerealna« pričakovanja učiteljev, medicinskih sester, vzgojiteljic. Ljudi, ki so končali kot žrtve njihovih »realističnih« pogledov na gospodarstvo, zdaj pomagajo ščuvati proti »nerealnemu« javnemu sektorju. Seveda ni dvoma, da je gospodarstvo treba sanirati – a ne tako, da na poti izgubimo vse tisto, zaradi česar si sploh želimo imeti močno in zdravo gospodarstvo. To pa sta – najmanj – osnovna socialna varnost in človeka dostojno življenje za vse. Zato ni odveč ponavljati, da ni res, da potrebujemo manj politike: potrebujemo je več. A seveda politike v precej drugačnem pomenu besede od tistega, kar danes tako ali tako obstaja le še kot psovka.

Komentatorji pogosto kar tekmujejo, kdo bo bolj naravnost pogledal v naše drobovje in bolj kruto, neprizanesljivo izrekel grdo resnico. Problem teh samoobdukcij je enostavno v tem, da imata samoanaliza in introspekcija svojo absolutno in neodpravljivo mejo.

In tu pridemo tudi k drugem pomenu besede »politični kriminal«: nemara največji zločin politike v zadnjih desetletjih je uboj politike, njena abdikacija, odstop od vsake ideje in umik v menedžiranje interesnih sfer. To seveda spet ni samo slovenska zgodba, pač pa zgodba »demokratičnega zahoda«, katere simbolni začetek je padec berlinskega zidu, realni začetek pa je starejšega datuma. Da ne bo nesporazuma: ne gre nam za nikakršno obžalovanje teh dogodkov, kaj šele objokovanje konca obdobja hladne vojne ali izgubljenega socializma. Gre za obžalovanje tega, da se je politika v tistem trenutku tako rekoč načelno in vnaprej odrekla iskanju drugačne ekonomske politike. Odrekla se je vsakemu razmisleku in delovanju v polju idejnodružbenega in se umaknila v gospodarstvo. »Umik politike v gospodarstvo« bi bila tudi precej točna diagnoza slovenske »politike« v zadnjih desetletjih. In – če še malo ostanemo pri nas – okoli tega se je spletla zanimiva igra zrcal. Vzpenjajoča se nova desnica je pravilno prepoznala ta umik politike v gospodarstvo in se tudi sama pognala v tekmo na tej ravni. Pri tem pa je javno ta »umik« interpretirala kot strategijo, dimno zaveso, za katero se politiki niso odpovedali svojim rdečim, komunističnim idejam, ampak jih poskušajo širiti po poti gospodarskega vpliva. Dejanska slika je seveda mnogo bolj pragmatična in depresivna. Seveda Janša nikoli ni verjel, da si Kučan v resnici na skrivaj prizadeva za vzpostavitev Komunistične republike Slovenije. Toda odsotnost politične ideje na levici nikakor ne dokazuje neobstoja interesnega mreženja in sodelovanja v prej izpostavljenem kupčkanju z gospodarstvom in javno infrastrukturo. To je še kako obstajalo in to nikakor niso zgolj prividi desnice. Zbujanje vtisa, da gre pri vsem skupaj vendarle še vedno za politiko (v pomenu spopada različnih idej in predstav o družbenih razmerjih), je uspešno prevzel kulturni boj, ki so ga utrjevali z vseh strani. In politična razlika je dejansko vse bolj postajala in ostajala kulturna razlika, ovešena s prepoznavno ikonografijo in gesli ter začinjena s prepoznavnimi osebnimi slogi. Kot (spet) še marsikje drugje na demokratičnem zahodu so se volitve dobivale in izgubljale na tej podlagi. Zato je bila tudi razlika med obema »politikama« bolj občutna v kulturni sferi (v najširšem pomenu besede). Ker zgolj tu je še kolikor toliko realno obstajala – teme, kot so verouk v šoli, splav, istospolni, pa na primer vprašanje tipa umetnosti in (zlasti družboslovno-humanistične) znanosti, ki je vreden financiranja in podpore. To nikakor niso nepomembne stvari in razlike, a imajo svojo strukturno mejo, ki jo prav v zadnjem času vedno bolj občutimo: učinek nevtralnega varčevanja je lahko še bolj zahrbten kot učinek idejne cenzure, ki razpravo odpre politični razsežnosti, s tem pa tudi določenemu manevrskemu prostoru. Prav tako zahrbtno to »nevtralno« varčevanje deluje na porast ksenofobije, ki se naenkrat zdi povsem realno utemeljena (imigranti nam »res« odžirajo naš vsakdanji kruh, tako ali drugače oplojene samske ženske »res« praznijo socialni proračun, homoseksualci »res« prosperirajo na račun tradicionalnih družin …). A tudi tu je slovenska zgodba podobna drugim, le da jo je neposredna polpretekla zgodovina opremila še z nekaterimi dodatnimi, emocionalno zelo mobilizacijskimi elementi.

V tem in takšnem kontekstu ni dovolj pozivati k preseganju oziroma opustitvi kulturnega boja, razkola, da bi tako složno objeti drveli naprej na vlaku evropske in svoje nepolitike. To še ni nobena alternativa. Ob velikih družbeno prelomnih dogodkih, ki mobilizirajo množice, se rado poudarja, kako v teh primerih ljudje zelo različnih idejnih in kulturnih nazorov »pozabijo na razlike« in stopijo skupaj. A ta formulacija pozablja dvoje. Prvič, da je takšna pozaba razlik vedno učinek tega, da ena Razlika simbolno in realno mobilizira ostale; da gre skratka za skupno postavitev ljudi na eno stran Razkola, ki dominantno strukturira dano družbo. Dokler tega razkola ne prepoznamo, tudi množične enotnosti ni. In, drugič, »pozaba razlik« ne pomeni, da pozabimo na ostale boje (npr. za pravice manjšin), jih odmislimo kot v danem trenutku nepomembne, temveč pomeni, da ti posamezni boji ravno dobijo skupno artikulacijo in prostor na eni strani Razlike. Da so tu kot samoumevni. Ko se jasno izriše tovrstna Razlika, je to že alternativa. Odpira namreč prostor političnemu in politiki. In ni res, da nihče od »alternativcev« ne ve, kaj hoče. V zadnjem času je bilo napisanih in objavljenih kar nekaj izjemno lucidnih družbenoekonomskih analiz, s konkretnimi predlogi obrata družbenoekonomske politike. A koalicije bi bilo treba sklepati ne le navznoter, temveč tudi navzven, s podobno mislečimi v drugih državah.

Vrnimo se torej v Evropo in k dinamiki njene politično-ekonomske zgodbe. Res, čigav je hipnotični glas, ki odšteva sekunde? Prihaja od nas ali od Drugega? To je vzorčni primer napačnega vprašanja. Pravo vprašanje ni, čigav je glas, ki šteje, in ali smo sami krivi, da bo ob številki deset z nami konec. Pravo vprašanje tudi ni, kaj storiti, da bi si kupili še malo časa, ko nam začne hipnotični glas odštevati sekunde. Pravo vprašanje je: kaj storiti (ali ne storiti), da prekinemo hipnotični urok odštevajočega glasu, katerega del je tudi fascinacija s katastrofičnimi scenariji.

Iz hipnoze nas lahko zbudi neki drugi glas. Ta drugi glas že obstaja, pa čeprav sam na sebi še ne jamči ničesar. Rečejo mu protievropski glas, a ta opredelitev je že globoko tendenciozna. Prevladujoča evropska politika namreč vse predstave o drugačni evropski politiki avtomatično ožigosa za »protievropske« in jih vrže v isti koš z nacionalističnim sektaštvom in izolacionizmom vse bolj radikalne desnice. Protievropski glas se oglaša znotraj Evrope. V sebi je razcepljen na levi in desni glas. Oba druži prepričanje, da je aktualna evropska politika izrazito slaba in da se odvija v škodo večine prebivalcev. To je trenutek politizacije Evrope, trenutek, ki bi jo moral prisiliti, da se neha dojemati in prikazovati zgolj kot klobuk, kot krovna organizacija, ki usklajuje različne interese, temveč se konstituira kot politična tvorba z določeno in aktivno (idejnoekonomsko) politiko. Za zdaj nas s tem drugim glasom zgolj strašijo. To, da je glas levih in desnih fašistov. Nima hipnotično pomirjevalne moči sredinsko uravnoteženega »evropskega glasu«. Po drugi strani pa ni nič manj res, da prav ta hipnotično pomirjevalni glas, ki nikoli ne izgubi živcev (»gospa, pomirite se, no, in izpolnite še tale obrazec«), vse bolj intenzivno sproža krike besa in ekscese, producira skrajneže, pred katerimi nas nato brani.

Manever je tu dvojen: diskreditacija vsakega zametka nove levice (češ: isti so kot skrajna desnica, fašisti!) in kupovanje konsenza podpore srednjega razreda v zameno za domnevno jamstvo »varnosti in miru«. Dejansko naraščajoči desni ekstremizem, ki ga aktivno producira sama sredinska (ne)politika hipnotičnega pomirjujočega glasu in njenih birokratskih ukrepov, se že nekaj časa uporablja za strašenje pred kakršnimkoli zametkom politike na levici. Oziroma, še krajše rečeno, pred kakršnimkoli zametkom politike sploh. Strah pred Sirizo je tu eksemplaren. Tu je strah establišmenta največji, mnogo večji kot pred »desnimi skrajneži«, ki primejo za brzostrelko in pobijejo več deset, sto ljudi. Zametki nove leve politike so dojeti kot nevarnejši in »skrajni« zato, ker je ta politika pripravljena razmišljati tudi zunaj etabliranih politično-ekonomskih okvirov, postaviti pod vprašaj dani okvir ekonomske razprave oziroma jo uokviriti na drugačen način. In podobno kot namesto kletvice na televiziji zaslišimo zgolj pisk, nam uradna politika na mestu takšnih »radikalnih« razmislekov prikazuje podobe razmesarjenih trupel, ki da so delo takšnih in drugačnih skrajnežev (praviloma desnih – a saj »vemo«, da med njimi ni razlike).

Če v svoji popolnoma neekscesni, tako rekoč zdravorazumski opredelitvi tega, kaj je in kaj ni družbeno sprejemljivo, že sama logika tovrstnih gest velja za »skrajno levo«, potem velja enostaven aksiom: prihodnost Evrope bo »skrajno leva« ali pa je ne bo. Evrope namreč, prihodnost vsekakor bo.

Toda vprašanje je, koliko časa lahko to strašenje ljudi s skrajneži še deluje, če Evropa s svojimi ukrepi žaga vejo srednjega razreda, na kateri sedi. Dejansko grozi, da bomo kmalu vsi postali skrajneži in nas ne bo imela več pred nikomer braniti. In morda je prav ta grožnja pomemben dejavnik v trenutni evropski »politiki«, ki jo je mogoče brati tudi takole: namesto da Evropa kot celota izgubi srednji razred, ki ji daje minimalno politično stabilnost, bo raje žrtvovala nekaj celotnih perifernih držav in si tako kupila še nekaj časa stabilnosti v centru. Potem pa, v neki ne tako oddaljeni točki prihodnosti, bo tudi te stabilnosti konec in sredinsko branjenje statusa quo se bo v polni meri izkazalo za to, kar že dolgo je: najškodljivejša skrajnost.

Čeprav na neki drugi ravni, je simptom in emblem paničnega strahu pred vsakim v temelju drugačnim logičnim okvirjem razmišljanja tudi afera Snowden. Da je NSA besna nanj, lahko razumemo. Da pa ga vse doslej na načelni ravni ni vzela v bran nobena uradna instanca »zahodne«, zlasti evropske politike, je zelo pomemben in zgovoren podatek. Kljub vse izrazitejši mobilizaciji javnega mnenja (na primer v Nemčiji), uradna politika do trenutka, ko to pišemo, ostaja neomajna. Seveda glavni problem ni »škoda«, ki naj bi jo mednarodni politiki prizadejal s svojimi razkritji, temveč nekaj mnogo bolj elementarnega: strah pred gesto nekoga, ki je izstopil iz danih okvirov in pravil igre (tudi »levih« v pomenu etablirane levice). Ne gre za to, da je ta pravila igre kršil: to se stalno dogaja in tolerira, kaznuje ali celo nagrajuje. Zlasti največji in najmočnejši najmanj spoštujejo pravila igre, ki jih ob vsaki priložnosti tako poudarjajo (to so na primer zelo nazorno pokazali slovenski prisluhi velikašem realnega sektorja in vitezom svobodnega trga, objavljeni v Dnevniku). Ne, tu gre za nekaj drugega. Tudi če bi Snowden svoje informacije potihoma prodal kakšni drugi obveščevalni službi, bi to veljalo za del »patriotskih iger«, po potrebi bi ga odstranili kot »izdajalca«. V tem primeru pa gre za nekaj povsem drugega. Za gesto, ki pod vprašaj postavlja samo logiko, sam status quo, ki je že nekaj časa edini temelj vse »zahodne« (ne)politike. Za gesto, ki brez dobička in brez lastnih zastavkov tvega tako rekoč vse: tvega zato, ker sklene, da je to, kar se dogaja, enostavno narobe. Snowden ni predlagal nobene alternative. Snowden – oziroma logika njegove geste, kot pred njim npr. geste Bradleyja Manninga – je alternativa. Alternativa logiki ujetosti v hipnotični glas, ki nam odšteva sekunde. Alternativna logika, ki zbuja strah zato, ker si drzne postaviti drugačne okvire razmišljanja in zato ni dovzetna za hipnozo dominantne logike in njenega glavnega orožja: strašenja, pritiskanja ob zid.

Geste, ki tako v našo realnost vnašajo neko drugo logiko, seveda same po sebi niso dovolj in nam ne morejo prihraniti dela, razmisleka, organiziranja. Nam pa jasno sporočajo naslednje. Če v svoji popolnoma neekscesni, tako rekoč zdravorazumski opredelitvi tega, kaj je in kaj ni družbeno sprejemljivo, že sama logika tovrstnih gest velja za »skrajno levo«, potem velja enostaven aksiom: prihodnost Evrope bo »skrajno leva« ali pa je ne bo. Evrope namreč, prihodnost vsekakor bo.