Aljoša Bagola: Poklic na pomoč

Zaverovanost vase mora odlikovati vsak uspešen kreativni um. Oglaševalci so s pregovorno steroidno dozo le-te takoj po drugi svetovni vojni zasedli kreativni prestol in kot vešči agitatorji kapitalizma pomagali ustvariti moderni gospodarski ekosistem. A pri tem niso slutili, da bo njihov kreativni monopol zmuzljiv tako kot iz njihovih pisarn valeči se cigaretni dim in zadah po dopoldanskem viskiju. Kot na obljubljeno nepotopljiv Titanik namreč tudi na kreativne poklice preži marsikatera ledena gora.

Kriza

Vprašanje, kateri je tisti redukcijski mehanizem, ki je kreativno industrijo spravil na kolena in jo prisilil, da klečeplazi po pogorišču globalnega gospodarstva, zagotovo ni vprašanje za milijon dolarjev. Prenapihnjenost balončka, ki je v začetku dvatisočih zatresla dotcom industrijo, ni bila nič v primerjavi s prenapihnjenostjo ameriškega nepremičninskega trga in recesijski cunami, ki je sledil, je s seznamov zradiral nedavno velecenjene in visoko plačane kreativne poklice. Nekateri med njimi so zdaj odveč kot slovenski parlament med poletnimi počitnicami. Ali, če smo iskreni, na katerikoli drug dan v letu. Arhitekti, grafični oblikovalci, oglaševalci, režiserji, igralci, fotografi, glasbeniki, producenti, scenaristi, modni oblikovalci ter preostali, ki jim ustvarjalnost ni zgolj občasni flirt, ampak vsakodnevno gorivo, so kronično prikrajšani za ustvarjalne priložnosti. V ZDA je recesija število kreativnih poklicev v gospodarstvu, znanosti in zabavljaštvu prepolovila že leta 2008 in šele pred kratkim jim je uspelo trend znova obrniti v pozitivno smer. Na začetku krize smo se tudi v Sloveniji spodbudno trepljali po rami, češ, prava kreativnost vznikne ravno v razmerah, ko se ne cedita med in mleko. A nemški model reševanja krize s klinično zapovedanim varčevanjem, ki je v kombinaciji z zastrašujočo medijsko retoriko ljudi prisilil, da so svoje denarnice trajno zaprli, optimizmu pa se trajno odrekli, je bil trpko soočenje z resničnostjo. Zdi se, da so tej ubežali le nekateri mladi ustvarjalci, ki so kot t. i. digitalni domorodci že kalibrirani za novodobno »kickstarter« kreativnost. Ostali pa bolj ali manj čakajo, da se pritisk krize sprosti in da začne naše gospodarstvo znova pulzirati. Če vržemo mentos bonbon v kokakolo, se zgodi divje navdušujoče brizganje. A kriza in kreativnost na žalost ne součinkujeta tako dobro.

Oglaševalci

Za naše domače težave pa so poleg ameriških bankirjev in naših politikov krivi tudi pionirji slovenskega oglaševanja, ki so pred slabimi tridesetimi leti dobili nalogo, da nam ustvarijo novo identiteto. Že pred razpadom Jugoslavije so bile federalistične vrednote bratstva in enotnosti namreč v konfliktu s turboindividualizmom kapitalističnega sistema, s katerim je Slovenija že nekaj časa vztrajno koketirala. Slovenski marketinški pionirji so bili v turbulentnem osamosvojitvenem obdobju, kjer se je poleg pisanja ustave mudilo tudi z ostalimi državotvornimi elementi, tako prisiljeni, da na hitro osedlajo nekaj priročnih stereotipov in jih poženejo v tržnokomunikacijski in politični galop. Slovenci smo tako (p)ostali priden, gostoljuben smučarski narod na sončni strani Alp. Že takrat bi nam moralo biti jasno, da iz tega v na smrt tekmovalnem kapitalizmu ne bo nič dobrega. To bi nam moralo biti jasno že leta 1986, ko nam je srca grela znamenita marketinška kampanja »Slovenija, moja dežela«. V tej naš vrli rod v lepih filmskih vinjetah republiko kot iz škatlice pripravlja na prihod gostov. Tistih škrtih, ki so si v hotelskih jedilnicah na etiketah steklenic radenske označevali, koliko je vsak večer popijejo, je v naslednjih letih prišlo na pretek. Tiste, ki so pa želeli v državo resnično investirati, pa smo v samoprevari »nove Švice« pustili stati pred vrati. Biti pameten za nazaj je sila preprosto (prav zato je večinski del domačega političnega diskurza zasidran v preteklosti), a upam si trditi, da se nam je znamčenje naroda ponesrečilo zato, ker si nismo predpisali tržno agresivnejših vrednot od marljivosti, servilnosti in sončne podalpskosti. Če se pošalim – namesto »moja dežela« bi Slovenija morala biti »mojo« dežela. (V filmih o Austinu Powersu, ki besedo »mojo« uporabi v vsakem drugem stavku, jo naši prevajalci prisrčno prevajajo v »žmoht«.) Zdaj pa šalo na stran – v blagovno znamko naroda bi morali vkodirati nekaj bolj mo(go)čnega, potentnega in navdihujočega. Ustvarjalnost, odločnost in pogum. Tako »Slovenija, moja dežela« ne bi postala bridka samouresničujoča se prerokba. Zakaj bridka? Zato, ker je Slovenija res ostala naša dežela. Le Slovenijo državo so nam vmes ukradli.

(Ne)odločevalci

Slogane oglaševalci napišemo zato, da s svojo preprostostjo, zapomljivostjo in ponovljivostjo ustvarjajo želene, prej neobstoječe resnice. Da programirajo. To so tranzicijski odločevalci počeli z lepo zvenečimi političnimi slogani in v ozadju krepili mastodontska državna podjetja, ki so sprva s superbudžeti, pozneje pa s superkrediti ustvarjala praktično nič ali zelo malo dodane vrednosti, z domiselnimi obvodi pa služila še kot napajalniki političnih bazenov. Gospodarska strategija države pa je bila medtem skrajno nekreativna, celo avtistična. Ujeto v svojo realnost in ne ozirajoč se na pravila našega zelo omejenega in utesnjenega ekosistema je naše gospodarstvo z jugoslovanskega prehitevalnega pasu hitro zdrsnilo na globalni odstavni pas. Kot da bi nenadzorovano drselo na Elanovi carving smučki in se ne zavedalo, da jaha enega izmed svojih paradnih konjev. Tako je naša tranzicijska gospodarska politika zelo nazoren prikaz mačistične reinterpretacije Darwinove teze o evoluciji. Z idejo o preživetju najmočnejšega (namesto najbolj prilagodljivega) so slovenska podjetja igrala že vnaprej izgubljeno igro, saj je biti najmočnejši na domačem trgu pomenilo biti državen, s tem pa političen in ne gospodarsko-kreativni subjekt. Z idejo biti najmočnejši na mednarodnih trgih pa je lahko flirtalo le kakšno izmed smelejših in bolj ustvarjalnih podjetij, kot sta že omenjeni Elan ali Gorenje. A to je bilo v državi, ki se je tudi v gospodarski sferi ukvarjala predvsem s politično intrigo, preprosto nemogoče udejanjiti. Globalna dominacija južnokorejskih podjetij, kot so Samsung, LG, Hyundai in Kia, je strateška odločitev države, ki podjetja krepi za ultimativni globalni performans. Vse se začne z odločitvijo. V svoji dosedanji kreativni karieri sem ustvarjal za največja slovenska podjetja. Opravka sem imel tako z vrhunskimi menedžerji kot s politično inštaliranimi odločevalci. Dejstvo je, da so oboji obremenjeni z veliko odločitvami. Eni si jih upajo in znajo sprejemati, drugi se jih bojijo kot svojega političnega vodje. Inštalaterja, bi se lahko pošalil. Psihologi ugotavljajo, da moderne odločevalce velikokrat daje odločanjska utrujenost (decision fatigue). Svetovalci so ameriškemu predsedniku Obami zaradi obilice pomembnih odločitev, ki jih mora sprejeti v enem dnevu, nepomembne odločitve (kot sta: kakšno barvo obleke izbrati zjutraj ali kateri film si ogledati v prostem času) skrajno zreducirali. Zato nosi samo dve vrsti oblek. Sivo in modro. V prostem času pa si ogleda patriotsko serijo Homeland. Dobre odločevalce v podjetjih lahko takoj prepoznate po podobnih signalih. Z malenkostmi se namreč ne ukvarjajo. Sprejmejo odločitev, potrdijo ali zavrnejo kreativni koncept, to na kratko in tehtno argumentirajo, preostali del odločanja pa prepustijo kadrom nižje v strukturi. To je delujoča vertikala medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Potem pa je tu še nedelujoča spirala strahu in arogantnosti, katere zaletišče je pri vodilnih, ki si ne upajo sprejemati odločitev. Z osredotočanjem na nepomembne malenkosti, za odkrivanje katerih po navadi z verige spustijo mrko sedeče podrejene, nato ideje zmrcvarijo do neprepoznavnosti. Do podpovprečnosti. Enkrat sem s strokovnim komentarjem takšnega predsednika uprave tako razkuril, da je divje vstal, z vrati, ki so delila sejno sobo od njegove pisarne, še bolj divje zaloputnil, ter jih, da je bila mera polna, dvakrat zaklenil. Človek, ki ni sposoben pogledati v oči, stisniti roke in se na odrasel način soočiti s strokovnimi argumenti, je vodil eno največjih podjetij v Sloveniji. Nasledil pa ga je človek, ki nam je svoje ideje že vnaprej narisal na samolepljive lističe. Ker je kreativnost vedno zavezana k iskanju boljših, strokovnih rešitev, ker poganja gospodarstvo in ker zagotavlja dodano vrednost, jo 60 % vodilnih menedžerjev v ameriškem gospodarstvu vidi kot ključno lastnost odločevalcev. To je edina ideja, ki bi si jo naši odločevalci morali zapisati na samolepljivi listič.

Zdi se mi, da živimo v dobi teflona. Nič se namreč ne prime. Natipkamo 400 milijonov tvitov na dan, v eni minuti na YouTube naložimo za 48 ur videov, na Facebooku v tednu dni štirimilijardkrat spremenimo status. V manj kot dveh dneh človeštvo tako ustvari toliko informacij, kot jih je od leta 0 do leta 2001.

Izobraževanje

Nesposobnost za sprejemanje odločitev je velikokrat pogojena z neusposobljenostjo za sprejemanje odločitev. Na tej točki bom prste uperil v izobraževanje, ki ne le, da ne privzgaja odločanjskih kakovosti, ampak celo sistematično zavira razvoj kreativnosti. V ameriški raziskavi, ki po formuli E. A. Torrencea računa kreativni kvocient (CQ), so ugotovili, da predšolski otroci staršem na dan zastavijo več kot sto vprašanj »Zakaj?«. To vprašanje je indikator radovednosti, ki je prvi pogoj za kreativnost. A takoj, ko začnejo obiskovati šolo, se število vprašanj drastično zmanjša. Do srednje šole pa popolnoma izgine. V šolah otroci rok tako ne dvigujejo zato, da bi dosegli zvezde, ampak zato, da jim dovolijo spregovoriti. Ali iti na WC. Zato so raje tiho. Tudi ko so že na faksu, tudi ko so že v službi. Biti tiho je v Sloveniji hit. Če ga uvrstiš na svojo lestvico, hitreje plezaš po karierni lestvici. Če si lepo tiho in slediš pravilom, bržkone ne narediš nobene napake. Strah pred delanjem napak namreč povprečnega Slovenca bremeni tako kot hrbtenico povprečnega Teksačana bremeni nekajkilogramska sponka za pas. Zavedam se, da kreativna omnisvoboda ne more biti odgovor za bolj ustvarjalen svet, kot tudi tega, da bolj ustvarjalen svet ni nujno pravičnejši svet (sploh, če vemo, da večina modernih iznajdb in izumov izhaja iz raziskovanj v vojaške namene). A vsem znana dejstva, da večini velikih genijev v šoli ni šlo najbolje, so zgovoren dokaz, da standardizirano izobraževanje in kreativnost ne gresta ravno z roko v roki. O genijih nas zato učijo skrajno plastično, brez vpogleda v vzvode njihove unikatnosti in kreativnosti. Otroci se v šoli naučijo, da je bil Einstein genialen fizik in matematik. Prav. Ne izvejo pa tega, da je bil dislektik. Te, kot v svoji novi knjigi ugotavlja raziskovalec možganov in vedenja Malcolm Gladwell, žene posebna vrsta nepopustljivosti in zmožnosti nestrinjanja (»disagreeableness«). To jih resda privede do veliko konfliktov, a zato tudi do veliko revolucionarnih ugotovitev, saj dvomljivcem, ki jih je okoli genijev veliko, radi dokažejo svoj prav. Otroci najbrž ne izvejo tudi tega, da je bil Einstein sprva zaposlen kot švicarski poštni uradnik, kjer je v dolgih urah značilno birokratskega brezdelja lahko vrsto let v miru razvijal svoje fizikalne in matematične teze. Tudi če si genij, ničesar ne dosežeš brez dolgotrajnega trdega dela. Če bi v slovenskih šolah učili takšne stvari, bi bilo velikim tranzicijskim finančnim »genijem«, tajkunom in vsem njihovim lokalnim kopijam mogoče jasno, da čez noč ne morejo priti do takšnih bajnih vsot denarja. Sterilnost izobraževalnega sistema se tako izogne vsemu, kar bi kreativnost naredilo življenjsko, dosegljivo in uresničljivo. V gimnaziji vas bodo mogoče naučili, da je kreativnost po dr. Antonu Trstenjaku nihanje med manijo in depresijo. Ne boste pa izvedeli, da to tezo potrjuje tudi W. A. Mozart. Preden je v zadnjih desetih letih življenja na Dunaju napisal največja in najbolj avantgardna dela, je sedem let trpel pod ošabnim salzburškim nadškofom, za katerega je bil prisiljen skladati komercialna, pop dela, saj je njegov oče Leopold zahteval, da skrbi za visok finančni standard cele družine. To bi marsikateremu Slovencu pomagalo bolje razumeti dejstvo, da so ideje o nenehni sreči neuresničljive in da je zgolj brezkompromisna monetizacija talenta lahko frustrirajoča. Zdaj pa Slovenci po šolanju bodisi garamo, ker mislimo, da nimamo talenta, ali pa lenarimo v prepričanju, da smo talentirani.

Človek, ki ni sposoben pogledati v oči, stisniti roke in se na odrasel način soočiti s strokovnimi argumenti, je vodil eno največjih podjetij v Sloveniji. Nasledil pa ga je človek, ki nam je svoje ideje že vnaprej narisal na samolepljive lističe.

Internet

Dandanes prevladujoči medij in prevladujoča tehnologija nam dajeta vtis, da živimo v dobi pametnih telefonov. A zdi se mi, da živimo v dobi teflona. Nič se namreč ne prime. Natipkamo 400 milijonov tvitov na dan, v eni minuti na YouTube naložimo za 48 ur videov, na Facebooku v tednu dni štirimilijardkrat spremenimo status. V manj kot dveh dneh človeštvo tako ustvari toliko informacij, kot jih je od leta 0 do leta 2001. Internet je informacijski ekvivalent velikemu poku. Le da se zgodi vsak dan. V tako intenzivnem ekosistemu je vsaka potencialno kreativna ideja lahko globalni hit ali zgolj pregažena žival na informacijski avtocesti. Zato je trenutni kreativni monopol v Silicijevi dolini najbolj potenten v zgodovini človeštva. Trajno spreminja koncept izobraževanja, ki ne more več temeljiti na shranjevanju informacij v dolgoročni spomin, ampak na povezovanju vsedostopnih informacij v nove koncepte. Spreminja koncept znanosti in medicine, saj se ljudje s svojimi simptomi vedno bolj zatekajo k posvetu s sodržavljani interneta kot z uradno medicino. Spreminja koncept trženja, saj podjetniki izdelke danes uspešno tržijo in oglašujejo že v fazi prototipov. In tako dalje. Internet je svet obrnil na glavo. Zakaj ga torej navajam kot potencialnega zaviralca kreativnosti, če pa je jasno, da je predvsem njen katalizator? Internet ima poleg priložnosti, ki jih omogoča, nehote postavljenih tudi nekaj grozečih pasti: ustvarjalci, ki so bili včasih prisiljeni priložnosti poiskati v domačem okolju in ga tako oplemenititi s svojo dodano vrednostjo, zdaj takoj pobegnejo; osredotočanje na najbolj hip vsebino, ki je seveda tista s sto tisoči lajkov ali milijoni ogledov, vodi bodisi zgolj v reprodukcijo obstoječega ali v željo po še bolj bizarnem; otroci zaradi neskončnega predajanja vsebinam na internetu kreativno nazadujejo; odrasli pa velikokrat nazadujejo kot človeška bitja. Internet namreč omogoča fantomske identitete za vsakodnevno rekreativno sovražno komentiranje, spodbuja izginjanje osnovnih socialnih manir zaradi nenehnega zrenja v telefone in nenehnega osveževanja ekranov. Poleg tega obstaja tudi temna, siceršnjim uporabnikom skrita različica interneta, kjer se trguje z vsem od otroške pornografije do orožja in kjer se najemajo storitve digitalnega terorizma in cyber kriminala. Pregrevajoči se serverji, ki poleg naših našobljenih avtoportretov in smešnih mačk shranjujejo še celo človeško temno stran, tako niso le nov ekološki problem, ampak tudi potencialno grozljiva arheološka najdba za naše tisoč let mlajše zanamce. Če bodo ti slučajno izkopali farme današnjih superserverjev in raztolmačili podatke na njih, stavim, da nas v zgodovino ne bodo zapisali kot kreativno civilizacijo. Za to, da bodo boljše mnenje o nas imeli naši otroci, pa kreativnost in kreativne poklice potrebujemo tukaj in zdaj.