Nataša Briški: Zakaj dovolimo praznim flašam, da najbolj donijo?

Pred nekaj več kot dvema letoma sem kot soustanoviteljica sodelovala pri projektu državljanske tribune Za prostore svobode. Povod za konkretnejšo akcijo je bil sporni referendum o Družinskem zakoniku, ki je v javnosti sprožil razprave o pravih in nepravih družinah. Takrat smo ugotavljali, da je zaspala civilna družba, da se je zaradi nedelovanja nadzornega mehanizma zmanjšal sicer nujen pritisk na politične stranke, občutek za odgovornost pa so v veliki meri izgubili tudi mediji. Zato smo organizirali akcijo, s katero smo med drugim opozarjali na potrebo po pravni državi, ki bi delovala enako za vse. Zavzeli smo se za družbo, v kateri bo prav vsak posameznik in posameznica lahko to, kar je: da bo lahko živel svoje življenje na svobodno izbrani način, če le s tem ne bo ogrožal pravic drugih.

In dvignili smo glas za aktivnejšo državljansko držo. Za Slovenijo angažiranih državljank in državljanov, kjer bo javno izražanje kritičnih pogledov na skupne zadeve pozitivna vrednota. Moramo namreč delovati in moramo se zavedati soodgovornosti za pot, po kateri gre naša družba. In le, če bomo svoje poslanstvo resno jemali, bomo imeli tudi veliko moč. Državljansko pobudo Za prostore svobode je podprlo več kot sto prepoznavnih imen iz sveta znanosti, kulture in umetnosti, gospodarstva, medijev, športa ... Akcija, ki smo jo sredi oktobra 2011 sklenili s shodom na Kongresnem trgu, je bila globoko politična, a namenoma dosledno nestrankarska. Medijsko zelo odmevnega zborovanja pa se je udeležilo približno toliko ljudi kot bolje obiskane nogometne tekme slovenskega prvenstva. Veliko manj od tega, kar smo pričakovali. Očitno smo bili s pozivom k aktivnemu državljanstvu prezgodnji, tako smo kasneje večkrat ugotavljali.

Dobri dve leti in nekaj ljudskih vstaj kasneje je živahno brbotanje civilne družbe več kot očitno. O aktivnem državljanstvu se govori več kot kadarkoli prej. Kar še vedno manjka, je to, da bo v nekem trenutku treba prevzeti odgovornost. »Vsi bomo vse« se v praksi prevede v nihče ne bo nič. Zaostrene družbene razmere pa kličejo ravno po tem, po delovanju. In prevzemanju odgovornosti. Včasih namreč tudi s tem, ko ne naredimo nič, povemo več, kot bi si morda želeli. Redno prebiram kolumne Russlla Branda v Guardianu, vem, da nasprotuje izkoriščanju malega človeka, korupciji, vem, da sovraži bankirje, vem, da se strinjava glede tega, kako aktualni politični sistem ne deluje. Kot je pokazal intervju z Jeremyjem Paxmanom na BBC-ju, pa mu niti približno ni jasno, za kaj se pravzaprav zavzema. Na vprašanje glede alternative je dejal nekako: »Pojma nimam.« Kaj in kako bi delali drugače? »Tudi sanja se mi ne.« Pozivi k revoluciji in napadu na trdnjave so nekoliko nezreli, če nimaš prave ideje, kaj boš v trdnjavi potem počel. Neznosna lahkost kritiziranja, in na Slovenskem še pritoževanja, je v krizi nekoliko razumljiva, vendar je vseeno treba biti pazljiv. Sporočilo o tem, kako naj ignoriramo volitve, ker tako ali tako nimamo koga voliti, je neodgovorno. Idealna politična stranka, kandidat ali kandidatka ne obstajajo. Nikoli niso in nikoli ne bodo. Eno je biti PROTI, nekaj povsem drugega pa je ponuditi nekaj ZA. In tu se trdo delo pravzaprav šele začne.

Sodobni družbeni mediji so nas nekako zapeljali v udobno pozicijo pomirjanja svoje državljanske vesti, ko se nam zdi, da lahko z drobnim retweetom že navsezgodaj vplivamo na spreminjanje lokalne zakonodaje. Če si ob tem nastaviš še aktivistični avatar na Twitterju, se ti pa sploh zdi, da si že najmanj ena od začetnic sufražetskega gibanja. Ta udobni državljanski aktivizem je nekoč lepo ujel The New Yorker v eni od svojih znamenitih karikatur, kjer sta se dva takole pogovarjala: »Danes sem pomagal reševati revne otroke.« – »Aja, kako?« – »Ritvital sem Save the Children.« Všečki, ritviti in šeri so sijajna podpora, ki pa je šele začetek, kar smo lahko videli v kampanji tudi za prej omenjeni Družinski zakonik. Če bi sodili po aktivizaciji in podpori na Twitterju, bi zakonik dobil vsaj 90-odstotno podporo. Le malo lastnikov računov pa se je premaknilo k stojnicam, šlo k organizatorjem, prepričevalo skeptične sosede, strice in tete, da je referendum pomemben tudi zanje. In da se ga je treba udeležiti. Prvi korak brez drugega ne vodi naprej.

Sodobni družbeni mediji so nas nekako zapeljali v udobno pozicijo pomirjanja svoje državljanske vesti, ko se nam zdi, da lahko z drobnim retweetom že navsezgodaj vplivamo na spreminjanje lokalne zakonodaje.

Globina krize, v kateri smo, in na drugi strani enormnost naloge, ki je pred nami, sta, kot se zdi, paralizirali naše delovanje na mikroravni. Potrebujemo pa ravno to. Glasujemo in volimo vsak dan, večkrat na dan. Volimo tudi, ko kupujemo časopise in prižigamo TV. So problem mediji? Seveda so. Najmanj tako velik kot delovanje aktualne in pretekle politične in gospodarske elite ter (pol)delovanje pravne države. Ključno vprašanje pa je, kaj delamo sami, da bi bilo drugače. Moje področje delovanja, znanja in izkušenj so mediji in komunikacije. Pred dobrima dvema letoma sem se televizijski hiši, ki mi je dala in me tudi ogromno naučila, prijazno zahvalila za sodelovanje in odšla svojo pot. Nezadovoljna s tedanjim stanjem sem se odločila, da svoje ideje za kakovostnejši medijski jutri preizkusim v praksi. »Put your money where your mouth is,« pravijo Američani. Ker je teorija nekaj črno-belega na papirju, v praksi pa je še mnogo odtenkov sive. In sem soustanovila spletni portal za osebe širokih pogledov in aktivnega duha Metina lista (metinalista.si). Na njem govorijo tisti, ki imajo kaj povedati, izpostavljamo primere dobre prakse in kritiziramo slabe, objavljamo izključno komentarje, ki ustrezajo načelu spoštljivega javnega diskurza, in občasno satirimo. Ker verjamemo v to, da lahko mediji delujemo tudi drugače, predvsem bolj družbeno odgovorno. Še posebno, če želimo biti t. i. četrta veja oblasti. Ker smo iz t. i. watch dogs postali attack dogs. Ker se gremo namesto preiskovalnega razkrivaško novinarstvo. Ker povsem zgrešeno razumemo pojem uravnotežene razprave in smo večinoma gluhi za dejstvo, da ima sicer vsak pravico do svojega mnenja, ni pa vsako mnenje enako vredno. Ker prazne flaše najbolj donijo in je zaradi bobnenja gledanost višja. Še vedno ne razumem, da je resna večerna TV-oddaja v iskanju uravnoteženosti uvedla že stalno prakso za in proti. In potem lahko poslušaš razpravo o (ne)varnosti cepljenja med popoldanskim strokovnjakom in predsednikom društva proti cepljenju, ki je po izobrazbi elektrotehnik, ter doktorjem, ki je specialist pediater. Ali pa, ko v oddaji o pravicah otrok istospolnih staršev skupaj nastopata doktor otroške psihologije in partijski vojščak.

Na ves glas se pritožujemo nad ravnijo javnega komuniciranja, sami pa z dopuščanjem ali celo sodelovanjem v akcijah sovražnega govora na spletnih forumih napravimo bolj malo. Ni prav, ker si dovolimo, da nam namesto premišljene vsebine in nujno potrebnega kritičnega razmisleka čas, energijo in prostor jemljejo vsiljene wag the dog zgodbice in všečkaj me objave. Primernih besed za razmišljujoče posameznike in posameznice, ki svoj potencial izgubljajo z razpravljanjem o tigrastih vzorcih krila in napisih na podplatih premierke Alenke Bratušek, pa niti ne najdem. Prav ukvarjanje s podplati je to, kar od nas želijo elite, s katerimi smo tako nezadovoljni. Lajkamo in šeramo, namesto da bi delovali in razmišljali. Problem je, da smo vsi mi postali del problema. Če želimo biti drugačni, moramo tudi delati drugače in ne samo kritizirati.

Če ostanem pri medijih, skrajni čas je, da začnemo zdravi način prehranjevanja prakticirati tudi na področju konzumiranja novic in medijev. Lahko izberemo junk news in junk medije, lahko pa začnemo vlagati v kakovostnejšo medijsko prehrano. Naj uporabim primer reševanja Radia Študent. V času, ko oddajam ta zapis, je peticijo za rešitev RŠ podpisalo že 9061 podpornikov in podpornic. Sredstva za ohranitev radia jih je prispevalo 593, to je 6,54 % (v povprečju so darovali po ok. 21 evrov). Od zastavljenih 50.000 evrov se je kljub turbo medijski kampanji, v kateri so RŠ-ovci združili moči tudi z Valom 202, v »kasico prasico« doslej steklo 12.360,48 evra. V čem je problem? Je program tako zanič, da ni vreden niti petih evrov na leto? Zakaj tistih 9000 plus podpornikov in podpornic, ki očitno močno čutijo z Radiem Študent, če so se potrudili prispevati svoj podpis, za ohranitev te radijske postaje ni pripravljenih seči v svoj žep? Zakaj podpisniki in podpisnice z lastnim denarjem ne podprejo programa, za katerega pravijo, da ga je treba ohraniti? Vprašanje, ki zadeva vse nas, ni več, zakaj bi plačevali, ampak za kaj smo pripravljeni plačati. Vsakič, ko prebiram misli kakšnega slovenskega razumnika in razumnice, se praviloma vprašam naslednje: ali dela to, kar podpisuje, lajka, govori in piše?

»Vsi bomo vse« se v praksi prevede v nihče ne bo nič. Zaostrene družbene razmere pa kličejo ravno po tem, po delovanju. In prevzemanju odgovornosti. Včasih namreč tudi s tem, ko ne naredimo nič, povemo več, kot bi si morda želeli.

Še najlažje se da to preveriti pri politikih in političnih strankah. Tistih, ki v našem imenu odločajo o pomembnih stvareh za naša življenja. Rezultati dela so namreč vidni. Pogledaš program, poiščeš izjave, analiziraš rezultate in voilà. Na FDV so pred časom predstavili zanimiv projekt Kapital (pred)volilnih kampanj za razvoj družbe in države (2009–2012), ki ga je vodila dr. Simona Kustec Lipicer s sodelavci. Z raziskavami so med drugim ugotovili dve stvari: a) kljub ideološkim razlikam, ki jih politične stranke izpostavljajo predvsem v javnih nastopih, med njimi, sodeč po pregledu političnih dokumentov, kot so volilni programi, koalicijske pogodbe in vladna medijska poročila, sploh ni bistvenih razlik; in b) povedano in zapisano v času političnih kampanj se praviloma vidno razlikuje od dejanskega izvajanja politik, kar gre razbrati iz operativnih političnih dokumentov, kot so dnevni redi in zapisniki sej vlade. Če si drznem povzeti – večinoma eno govorijo in drugo delajo. In za to smo krivi tudi mediji, saj nas delo politikov in političnih strank praviloma zanima le, če vsebuje elemente odmevnosti, aferaštva in tabloidnosti. Vse več informacij je javno dostopnih, nove tehnologije pa nam omogočajo tudi obdelave in vizualizacije podatkov, ki praviloma razkrivajo drugačne zgodbe od tistih, ki nam jih skušajo prodajati. Na Metini listi smo ravno zato uvedli rubriko Meta Analiza, kjer skupaj z novinarji in raziskovalci preverjamo verodostojnost izjav nosilcev javnih funkcij. V 20 raziskanih izjavah doslej (obdobje februar–oktober 2013), kar je sicer veliko premajhen vzorec, da bi dovoljeval končne sodbe, se je vendarle izkazalo, da so v več kot polovici primerov izjave le delno držale ali pa še to ne.

Zato vztrajam, da se bodo stvari začele spreminjati tisti trenutek, ko nam bo jasno, da je najprej treba narediti domačo nalogo, če se želimo premakniti naprej. Kot državljani in državljanke moramo biti aktivni, se dobro informirati in preverjati, če želimo, da demokracija ostane pri dobrem zdravju. Medtem ko se sprašujemo, kaj in kako delajo drugi, se hkrati vprašajmo, kaj delamo sami, da bi bilo jutri drugače in boljše.