Ivan Ribnikar: Rekapitalizacija bank in bremena davkoplačevalcev

Težko je vsaj ne omeniti sanacije bank, slabe banke, velike luknje v njihovi premoženjski bilanci in tega, koliko bodo spet obremenjeni davkoplačevalci zaradi dokapitalizacije bank, kjer je država pomembna lastnica, ter nujnosti hitre privatizacije, saj Slovenija že nekaj časa živi z vsem tem. To bi bilo nedopustno ignoriranje žgočih ekonomskih in družbenih vprašanj, zato si tega ne upamo privoščiti, vendar bo vse to v tem besedilu obrobno.

Trenutno je gotovo pomembno povečanje kapitala bank – da se te ne bi prilagodile velikosti svojega kapitala z zmanjševanjem svoje dejavnosti. Vendar pa se s povečanjem kapitala v bankah, v katerih ima država pomemben lastniški delež, odlaša in okrog tega se plete vse mogoče in nepotrebno. In čaka na številko iz Bruslja. Niti stečaj niti prodaja ali privatizacija čez noč namreč ne pridejo v poštev. Vendar pa to, da država odlaša s povečanjem kapitala v bankah, kjer je (so)lastnica, ni samo trenutno obotavljanje in nenavadno obnašanje. Čez čas se lahko pojavi pobuda, da bi o tem, ali naj se poveča kapital bank ali naj se ne ter za koliko naj se, odločali transparentno na referendumu. Bruselj je izgovor, saj bi bilo tudi brez njega podobno. Ni čisto naključje, saj podobno obnašanje že poznamo. Izraziteje so se pokazali dolgoročnejši problemi kapitala in lastništva podjetij nasploh in še posebej bank. In seveda tudi države kot na primer lastnice bank.

Banke potrebujejo več kapitala zaradi izgub v svojem poslovanju in zaradi povečanja ali načrtovanega povečanja dejavnosti, če ne omenjamo tega, da tudi tuji in domači regulatorji zahtevajo od bank, da imajo več kapitala. Izgube imajo deloma isti vzrok kot drugod v svetu, in sicer sta to finančna in ekonomska kriza. Deloma so vzroki v nevestnem poslovanju bankirjev, pri tem, kakšna in kolikšna je bila ta nevestnost, pa se države razlikujejo. Manjkajoči kapital, ne glede na to, ali zaradi nevestnega poslovanja banke ali zaradi drugih razlogov, se mora v bankah čim prej nadomestiti z dodatnim kapitalom. Kapital je namreč blažilec šokov v bančnem poslovanju in banke ga morajo imeti ne glede na to, ali so denarne oblasti določile, koliko ga morajo najmanj imeti. Kapital ščiti njihove upnike in jim zagotavlja varnost njihovih terjatev do bank. Zaradi tega lahko upniki zaupajo bankam. Lastniki tega blažilca, ki ga imenujemo kapital, so lastniki banke.

Podjetja so z odpravo družbene lastnine postala kapitalska in so bila razmeroma malo zadolžena, zato je bilo na voljo za polastitev več premoženja.

Lastniki, dosedanji ali novi, ki se lahko kadarkoli pridružijo starim lastnikom, če banka ni zaprta delniška družba, to je zasebna banka, morajo skrbeti za to, da je kapitala vedno dovolj. Vsaj toliko ga mora biti, kolikor je zakonsko predpisano, in to nadzira centralna banka. Vendar pa je ne glede na to, ali lastniki povečajo kapital, ki se je zmanjšal na primer zaradi izgube banke, ali ne – odločijo se na primer lahko, da gre banka v stečaj –, škoda za lastnike banke že narejena. Stroškom ali bremenom se na primer davkoplačevalci, kot se reče, čeprav so to kvečjemu državljani, če gre za banko, kjer je kot pri nas država pomembna lastnica, se s tem, če banke ne rekapitalizirajo, ne izognejo. Navadno je škoda za državo večja, če se zaradi neekonomskih razlogov odloči, do bo šla banka v stečaj. Premoženje države se je zaradi izgube banke že zmanjšalo. Stečaj namesto rekapitalizacije, pri nas znane kot »dokapitalizacija«, lahko res pomeni strošek, ki ga sicer ne bi bilo.

Zato rekapitalizacija bank, ki jo opravi država, na primer zaradi zmanjšanja kapitala kot posledice bančnih izgub, ne pomeni bremen za davkoplačevalce, čeprav se to ves čas ponavlja. Če bi namreč rekapitalizacija v resnici bremenila lastnike, bi bil na primer že vsak nakup delnic breme (ali strošek) za vsakega investitorja. Tega pojmovanja seveda ni mogoče najti nikjer drugje. Z rekapitalizacijo namreč država na novo ali ponovno, zato »re-«, vloži denar v banko. Verjetno ga ne bo vložila v obliki lastniškega kapitala, če meni, da bi bilo ekonomsko bolje, da tega ne bi napravila. In država v rokah sposobne in poštene vlade ravna v skladu s tem.

Ker se pri nas očitno mora povečati kapital bank, v katerih je država pomembna lastnica, je povečanje njihovega kapitala gotovo pomembna stvar. Kljub »bremenom« za davkoplačevalce – ta so v velikosti izgube zaradi nevestnega poslovanja sicer že pred kakršnokoli odločitvijo na njihovih ramenih – se, vsaj tako je videti pri oblasteh, ne razmišlja o stečaju bank. Vendar bi verjetno tudi v primeru, ko bi država pustila banke v stečaj in ne bi bilo nobenih bremen za davkoplačevalce zaradi rekapitalizacije, prav tako govorili o bremenih, in to bi bilo pravilno, kajti bremena so tukaj, ne glede na to, kaj lastniki naredijo z banko. Ali pa gre morda za dvakratno breme, in sicer zaradi izgube in potem še zaradi rekapitalizacije. Tako stečaj kot rekapitalizacija sta odločitvi za naprej, zato ne vemo, ali bo odločitev, kakršnakoli je že, prinesla izgubo, to je dodatno breme, ali dobiček. Zato je vse to drugo, kar naj bi bilo sicer pomembno – sanacija bank, »slaba banka«, davkoplačevalci, črna luknja in tudi privatizacija – v resnici manj pomembno. Moralo bi se razmišljati, ali banko rekapitalizirati in ohraniti ali ne in jo s tem spraviti v stečaj, vendar je videti, da naj ne bi bilo dileme glede tega. Vse to drugo pa pomeni odlašanje s potrebno rekapitalizacijo bank. In ta odlašanja so verjetno izraz večjih in dolgotrajnejših problemov kapitala in lastništva bank. Še posebej, če je država pomembna solastnica bank.

* * *

Prvi kapital, to je večje premoženje v rokah posameznika, ki ga je uporabil za proizvodne namene, je nastal na splošno, na primer v Veliki Britaniji, ZDA in drugod, s tako imenovano prvobitno akumulacijo, če se vrnemo na sam začetek. V Angliji se v tej zvezi omenja »enclosure movement«, ko so bogati in močni ogradili zase nekoč skupne vaške pašnike in na njih imeli ovce. V ZDA, če ostanemo pri milejši obliki tega početja, so priseljenci, ki so bili vsi bolj ali manj enako bogati ali revni, organizirali tombole ali srečelove z visokimi prvimi nagradami. Kdor je imel srečo in je tvegal, stavil na neko številko, je obogatel. Lahko je postal lastnik kapitala, kapitalist. Tudi današnje pojmovanje, kaj je v poslih pošteno, moralno, ni drugačno. Nihče nima nič proti nekomu, ki je obogatel tako, da je tvegal, in imel srečo.

Do odprave družbene lastnine (nefinančnih podjetij) pri nas, če se ne vrnemo prav daleč v našo ekonomsko zgodovino, ni bilo kapitala v finančnem smislu, sredstev (»funds«), izkazanih na desni strani premoženjske bilance. Drugače je bilo s kapitalom v smislu kapitalskih dobrin (»capital goods«), ki se izkazuje na levi strani premoženjske bilance. Kapital v tem smislu so podjetja imela, čeprav se je navadno imenoval drugače. Tisto, česar ni bilo v premoženjskih bilancah podjetij, so tako imenovane rezidualne terjatve (»residual claims«) do njih, katerih lastniki, in s tem tudi lastniki podjetij, bi bile pravne ali fizične osebe. Teh oseb ni bilo. Drugače so bila izkazana poleg dolgov tudi trajno vložena sredstva, ali morda bolje, sredstva (»funds«), ki so nastala ali nastajala kot trajna sredstva in ne kot dolgovi podjetij. Tega ostanka premoženja pri podjetjih je bilo na primer pred začetkom tranzicije več kot drugod, vendar ni bilo nikogar, nobene pravne in fizične osebe, ki bi terjala ta preostanek premoženja, ki bi imela rezidualno terjatev do podjetij.

Omenjeni rezidium ali preostanek je bil pri nas pred začetkom tranzicije tako podoben kapitalu. Šlo je za »terjatve« (»claims«), seveda terjatve v širšem in ne v pravnem pomenu, do podjetij, za katere nista bila določena niti dospetje niti donosnost. Razlika je bila v tem, da te »terjatve« do podjetij, kot že omenjeno, niso imele lastnikov. Ob tranziciji smo dobili lastnike teh »preostankov« in s tem kapital. Najprej so bili to država, tako smo prišli do državnega lastništva podjetij, saj ga prej ni bilo, in predvsem državljani, ki so postali lastniki prek lastniških certifikatov. Sicer pa kapital ni tako hitro nastal. Prvobitna akumulacija, kot imenujemo nastajanje prvega zasebnega kapitala, je bila dolgotrajna in večinoma nasilna. Prvobitna akumulacija državnega kapitala se zgodi čez noč z zakonom o nacionalizaciji. Prvobitna akumulacija kapitala pri nas, zgodovinsko gledano, je prav tako nastala z zakonom, ki je odpravil družbeno lastnino. Nastala sta državni in zasebni kapital, česar prej ni bilo. Vedno pomembnejši je seveda zasebni kapital, ki normalno nastaja. In problemi, ki jih obravnavamo, v glavnem niso problemi tega kapitala in njegovih lastnikov.

Kapital podjetij, s katerim smo vstopili v tržno gospodarstvo, ni, kot smo videli, nastal na običajen način. Ta neobičajnost pa se je nadaljevala, ne sicer pri večanju kapitala podjetij, ampak pri spreminjanju lastništva tega kapitala in s tem podjetij. Lastniška sestava podjetij, v katerih je bilo tako razpršeno lastništvo, kot je bilo pri nas na začetku ob odpravi družbene lastnine, ni mogla biti stanovitna. Precej zgodaj so se začeli večati lastniški deleži posameznikov v podjetjih, in ker smo imeli tržno gospodarstvo, naj bi že to pomenilo, da se je to dogajalo prek trga. Zato naj bi bilo vse pošteno in tudi zakonito, kar naj bi bilo značilno za posle na trgu. Vendar pa je znano, da finančni trgi, na primer sekundarni trg delnic, potrebujejo leta, da se vzpostavijo. Poleg tega je treba nenehno bdeti nad njimi. Mnogi tuji ekonomisti so zato opozarjali, naj se v tranzicijskih državah ne igrajo s tem, vendar ta opozorila niso zalegla. Zato zakonitost v tem primeru namreč ne pomeni dosti, ker tudi trg ni pomenil skoraj nič. Navadno so bili že zakoni napisani narobe, da ne govorimo o ustrezno usposobljenih ljudeh v nadzornih institucijah. In kdor je ponosen na to ureditev, je ponosen na zakonitost v smislu legaliziranega sistema kraje, prilaščanja, grabeža. Zato je krivda najprej na strani tistih, ki so postavili ta sistem, vendar to ne opravičuje tistih, ki so šli v to igro. Nekaterih pri tem ni bilo zraven.

Podjetja so z odpravo družbene lastnine postala kapitalska in so bila razmeroma malo zadolžena, zato je bilo na voljo za polastitev več premoženja. Pri bankah je bilo ravno nasprotno. Kolikor manj so bila podjetja zadolžena, to je visoko kapitalizirana, toliko manj kapitala so imele banke. Ta povezava je znana, saj je samo tako lahko deloval gospodarski sistem, postavljen na utopični zamisli. Večina bank ne samo, da ni imela kapitala, ampak je bila insolventna. Njihovi dolgovi so bili večji od njihovega premoženja. V dveh največjih bankah je država s svojim premoženjem naredila banki solventni in ju kapitalizirala. Tako sta prešli v državno lastništvo.

* * *

Problemi lastništva podjetij in bank navadno niso javno vidni, na primer takrat, ko je država njihova lastnica, toliko časa, dokler ni treba povečati kapitala bodisi zaradi izgub bodisi zaradi povečanega obsega poslovanja. Sicer pa niti kapital podjetij niti kapital bank doslej, to je do začetka tranzicije, ni nastajal normalno. Pri nefinančnih podjetjih v družbeni lasti je bilo normalno nastajanje prepovedano celo z ustavo, v začetku tranzicije pa banke, razen z nekaj izjemami, niso imele kapitala in je bila država tista, ki je banke kapitalizirala.

Doslej kapital pri nas ni nastajal normalno, in sicer tako, da bi ljudje zaradi svojega interesa trajno vložili svoj denar v podjetja. Zadnjič smo na primer imeli velik nenormalen nastanek kapitala pri odpravi družbene lastnine (nefinančnih) podjetij. Zaradi tega nismo imeli izkušenj z lastništvom podjetij in s kapitalom, kar pa verjetno ni najbolj pomembno. Problemi, ki jih imamo s kapitalom nasploh ter lastništvom podjetij, še posebej bank, izhajajo – če vemo, da za nazaj ni mogoče spreminjati načina odprave družbene lastnine – verjetno iz tega, da smo v majhnem in popolnoma odprtem gospodarstvu ter da celo lastnega denarja nimamo.

Odprava družbene lastnine je pomenila uvedbo lastnine podjetij, in sicer državne in zasebne. Državna lastnina naj bi bila v mnogih primerih začasna, dokler ne bi nastale razmere, da je za državo smiselno, da svoja podjetja proda. Pustimo za zdaj ob strani podjetja ali tisti del podjetij, kjer je odprava družbene lastnine pomenila uvedbo zasebne lastnine.

Ta začasnost državne lastnine traja že okrog dvajset let in v tem obdobju je bilo kar nekaj kampanj za tako imenovano privatizacijo. Zadnja še poteka. Poslušamo, kako podjetja v zasebni lastnini bolje poslujejo, kar v svetu ni empirično dokazano niti za banke niti za nefinančna podjetja, ter kako država in državljani ne bodo več obremenjeni s sicer potrebno rekapitalizacijo podjetij, kar je seveda neumnost. Obremenjeni so s tistimi izgubami v podjetjih, kjer je država pomembna lastnica, ki so že nastale in jih lahko pripišemo temu, da je država postavila v vodstva podjetij napačne ljudi. Omenimo še mašenje luknje v državnem proračunu, čeprav država tega ne sme napraviti, vendar ne morda zaradi Bruslja. Izkupiček od privatizacije lahko uporabi v skladu s starim fiskalnim pravilom za zmanjšanje svojega dolga, kar seveda ni nepomembno.

Pri obotavljanju s privatizacijo gre verjetno za to, da je privatizacija pri nas nekaj drugega kot drugod, na primer v večjih in razvitejših gospodarstvih. Pomeni namreč – razen v primeru kriminaliziranih nakupov podjetij z bančnimi posojili, ki postanejo dolgovi prevzetih podjetij, to je »leveraged buy-out« in »buy-in« –, da ne gre za privatizacijo ali samo za privatizacijo, ampak za to, da neko tuje podjetje prevzame naše podjetje, ga spremeni v hčerinsko in mu vzame samostojnost. Zakaj je tako in kaj to pomeni, pozneje. Poglejmo najprej, kako je z lastništvom podjetij in bank v svetu nasploh.

Če pustimo ob strani manjša podjetja, ki niso delniške družbe, ali pa so tako imenovane zaprte delniške družbe ali zasebna podjetja in banke, so praviloma večinski lastniki podjetij druga podjetja. Imajo več kot petdeset odstotkov delnic in svoje ljudi v vodstvu podjetij. Navadno nobeno od teh podjetij nima več kot nekaj odstotkov delnic. Da bi se vzpostavila takšna lastniška sestava, bi moralo biti kar precej dovolj velikih podjetij. Tega pri nas seveda ni, razen če mislimo tudi na tuja podjetja, ki bi bila delničarji z majhnim deležem delnic. Tega doslej ni bilo.

Podobno velja za banke, vendar s pomembnimi omejitvami. Za banke je prava lastniška struktura, če so večinski delničarji druge finančne institucije. Nefinančna podjetja ne smejo biti delničarji bank, kot velja v ZDA, ali pa vsaj to ni dobro za banke, kot velja drugod. Večinski delničarji, ki banko nadzirajo, morajo biti stanovitni. Ne smejo se kar naprej menjavati, ker tudi ta nestabilnost ni dobra za banko. Če so večinski lastniki nefinančna podjetja, to ni zagotovljeno, saj je zanje vsaka finančna naložba in zato tudi delnica začasna. Samo toliko časa, dokler ne začnejo graditi stavb ter kupovati novih strojev in naprav. Še bolj kot za nefinančna podjetja, kjer ni posebnih omejitev glede tega, kdo naj bi bil delničar, te pogoje zaradi množice zelo različnih in velikih finančnih institucij najbolj izpolnjujejo ZDA.

Posebno pri bankah, čeprav kdaj pa kdaj tudi pri nefinančnih podjetjih, je mogoče preprečiti prevzem banke s strani tuje banke, samo če je država pripravljena ali sposobna ostati večinska lastnica.

Vrnimo se k privatizaciji bank pri nas. Podobno sicer velja tudi za nefinančna podjetja, vendar nas zanimajo samo banke. Zaradi majhnega gospodarstva, maloštevilnih dovolj velikih finančnih institucij, pomeni privatizacija bank to, da banke prevzame neka tuja banka, ki jo lahko spremeni v hčerinsko. Podobno se je dogajalo z nefinančnimi podjetji, ko so našla tako imenovanega strateškega partnerja, ta pa je podjetje prevzel in ga spremenil v hčerinsko.

Pri nas privatizacija navadno pomeni, da neko tuje podjetje prevzame naše. Nasprotovanje privatizaciji verjetno ni ravno izraz izkrivljenega, lažnega in razvpitega nacionalnega interesa, ampak preprosto želja, da bi se preprečilo, da bi podjetja izgubila svojo samostojnost. Prav tako ljudje nisi prav navdušeni nad privatizacijo, ker bi na primer mislili, da bodo domači kapitalisti boljši od tujih, saj, kot se je pokazalo, za to ni razlogov. Vendar pa gotovo v mnogih primerih ni narobe, da gre pri nas pri privatizaciji za prevzem podjetja s strani tujega podjetja. Izkazalo pa se je, da to ne velja vselej. Glede na to, kaj pomeni pri nas privatizacija, bi bilo prav, da tisti, ki se navdušujejo nad privatizacijo – podobno velja za tujce, ki obiščejo Slovenijo in takoj vedo, da je privatizacija potrebna –, povedo, kaj zanje ta izraz sploh pomeni. In pomeni prevzem podjetij s strani tujih podjetij. Če bi to povedali, bi bilo verjetno navdušenje nad privatizacijo večje.

Posebno pri bankah, čeprav kdaj pa kdaj tudi pri nefinančnih podjetjih, je mogoče preprečiti prevzem banke s strani tuje banke, samo če je država pripravljena ali sposobna ostati večinska lastnica. Če namreč pogledamo finančne institucije kot potencialne lastnice bank, in sicer po velikosti in številu, vidimo, da bank ni mogoče privatizirati drugače, kot da postanejo hčerinska podjetja tujih bank.

Država je dolgo ostala pomembna lastnica bank. Ne glede na to, ali je bilo to načrtovano ali ne, dovolj časa je bilo, da morda pridemo do domačih bank s stabilno lastniško sestavo z domačimi in s tujimi lastniki ter s finančnimi institucijami kot lastniki in verjetno tudi z nekaj lastništva v rokah nefinančnih podjetij. Pokazalo se je, da to ni mogoče. Vendar se je še bolj očitno pokazalo, da je država nesposobna, da bi bila na primer večinska lastnica bank. In to ne zato, ker gre za državo kot lastnico, ampak zato, ker gre za državo Slovenijo. To dokazujeta na primer obotavljanje pri nujni rekapitalizaciji in argumentiranje tega z bremeni davkoplačevalcev, kar verjetno pomeni, da bi bil tudi ta denar, ki bi šel za rekapitalizacijo, vržen proč, če uporabimo besede in besedne zveze, ki se nenehno uporabljajo.

Posebno v tako majhnem in popolnoma odprtem gospodarstvu, kot je naše, je običajno, da so mnoga podjetja, mnoge banke in druge finančne institucije hčere nekoga iz tujine, vendar ni tako običajno, da bi to veljalo za skoraj vse. Ker bo država prej ali slej zunaj te igre glede lastništva, in to ne zaradi Bruslja, ampak zaradi tega, kakšna je, bomo imeli pretežno podjetja in finančne institucije, ki bodo hčerinska v tuji lasti. Ekonomska samostojnost ne bo samo omejena, kot velja dandanes za vsako državo in še posebej za majhno, ampak je skoraj ne bo. To bo sicer usklajeno s politično nesamostojnostjo in bo morda zato vseeno dobro za tiste, ki jim je najpomembnejša vsesplošna usklajenost.