Jože Vogrinc: Erozija države

Oslovski most razumevanja družbenega položaja danes (na katerikoli ravni, saj položaja Slovenije ali kateregakoli dela slovenske družbe pač ni mogoče misliti zunaj položaja Evrope v svetu) je upoštevanje tega, da je kapitalizem kot globalni proces, kot svetovni sistem in še zlasti kot način družbene reprodukcije v dolgotrajni, strukturni krizi. Nujni pogoj ekspanzije sistema in nadaljevanja procesa – razširjena akumulacija in vse, kar je z njo povezano (»rast« v naturni ideologiji) – povsem očitno uničuje naravne in družbene razmere družbene reprodukcije same, torej svoje lastne vsebine in razloge za svoj obstoj: destabilizira ekološke procese v naravi, uničuje ekosisteme, povzroča množična izumrtja živih vrst, človeških skupnosti, jezikov, kultur, trajnih načinov človeškega preživetja in sožitja.

Medtem ko peščica najbogatejših še bolj bogati, za veliko večino postaja življenje tudi tam, kjer ni neposredno ogroženo, vse bolj naporno v svoji nesmiselnosti in brezizhodnosti. Izpeljimo iz tega vsakomur razumljiv sklep, ki izraža bilanco sistema po njegovih lastnih merilih: s stališča velikanske večine človeštva, s stališča planeta Zemlje in življenja na njem se kapitalizem ne splača več.

Kaj pa posledice? Razmeroma lahko se vi in jaz, večina davkoplačevalcev, pa še kmetje brez zemlje in prisilni »darovalci organov« in drugi sužnji in sužnje sporazumemo, da je treba torej sistem opustiti. Težave so z odgovori na vprašanja, kako naj to naredimo, kdo bo to izpeljal, kako se bomo o tem sporazumeli. Saj se to sprašujemo vsi, ki se štejemo v večino.

Glavna spoznavna ovira radikalni spremembi sveta je banalno dejstvo, da moramo preživeti iz dneva v dan. Ne moremo čakati na revolucijo ali odrešitev. Zato ostajajo pri krmilu družbe tehniki dnevnega upravljanja, ki so nas s svojim ravnanjem doslej pripeljali v brezizhodno stanje. Okvir njihove »vizije« so znane stare blodnje: rast, konkurenčnost … kapitalizem II (ali III ali n, saj je vseeno). Iščejo izhod iz krize, kakor da smo v labirintu. Labirint pa so naredili sami in Ariadnina nit, s katero naj bi našli izhod, je privezana na njihov minotavrski rep. Ta je tudi edino, kar bodo našli.

Bistveno je, da smo skrajno trezni in oprezni, ko ocenjujemo kratkoročne ukrepe za »izhod iz krize«. Vnaprej smo lahko prepričani, da bo na dolgi rok cena njihovega sprejetja bistveno višja od koristi, ki si jo obetajo od njih od danes do jutri. Razumeti jih je treba kot politično izsiljevanje, ki ga sprejemamo, ker smo prešibki, da bi se mu uprli in – kar je le različica istega – preneumni, da bi znali sami izsiliti kaj manj slabega. Ali sem jasen? Če nismo sposobni izsiliti od države drugačnih ukrepov od teh, ki se jih ta gre, smo dolžni stisniti zobe in trpeti batine, dokler nas ne sreča pamet in se ne organiziramo, da bomo znali doseči kaj boljšega. Če tega nismo sposobni, si zaslužimo vse, kar nas bo doletelo.

V zgornjih odstavkih nikakor ne smete napačno prebrati tožbe razočaranega intelektualca. Ne dvigam rok, ne kričim, da se ne grem več (res pa je, da me mika, da se ne bi šel več). Samo kolikor mogoče jasno poskušam dopovedati vam in sebi, da se kratkoročnim ukrepom »za izhod iz krize« ne moremo odpovedati ali jih odmisliti, pač pa jih moramo razumeti kot racionalen odgovor vladajočih glede na dejansko razmerje politične in še zlasti ideološke moči v Sloveniji. Kratkoročni ukrepi so izraz razmerij moči in so torej tudi izraz nemoči tistih, ki mislimo drugače. So realna premisa družbenih gibanj za spremembe.

Razmeroma lahko se vi in jaz, večina davkoplačevalcev, pa še kmetje brez zemlje in prisilni »darovalci organov« in drugi sužnji in sužnje sporazumemo, da je treba torej sistem opustiti. Težave so z odgovori na vprašanja, kako naj to naredimo, kdo bo to izpeljal, kako se bomo o tem sporazumeli.

Prvo, kar moramo zahtevati od oblasti in od sebe, je, da si izstavljamo dvojne račune. Proračunska bilanca, izstavljena najprej »trojki« velekapitala in evrokracije in šele potem slovenskim državljanom, ne zadošča. Račun se izstavlja naši skupni prihodnosti. Vedeti hočemo, čemu se odpovedujemo v prihodnosti s tem, kar sprejemajo naši zastopniki zdaj. Povedati jim moramo, katerih računov ne sprejemamo in jih štejemo za nične. Povedati moramo njim, nič manj pa sebi, da bomo te račune raztrgali takoj, ko bomo dovolj močni (ali pa dovolj obupani?), da to naredimo.

Nemoč in zbeganost intelektualcev (sem štejem vse, ki javno razmišljamo, ne glede na »stroko« ali prepričanje) se namreč na številne načine kažeta prav v nesposobnosti, da bi jasno razločili med kratkoročnimi ukrepi in njihovimi trajnimi posledicami. Najpogosteje reducirajo druge na prve. To sodi v poklicne ideologije poklicnih reševalcev tehničnih problemov: upravljavcev in menedžerjev, knjigovodij in računovodij, policistov in tehnikov vseh vrst. Mislijo, da je »rešitev iz krize« nekakšna naprava, nekakšen mehanizem. To jih hitro zapelje – še posebej, ker so večinoma zelo slabo družboslovno in zlasti humanistično izobraženi, pa čeprav so formalno družboslovci (dejansko so tehniki upravljanja) – v iskanje čarobne formule za uspeh in kajpak tudi Voditelja, ki bo formulo »spravil v življenje«. Ideja, da je družba naprava, ki funkcionira, pa naj je njen model organizem, mehanizem ali softver, je žal veliko preveč preprosta. Družba je preplet mnogoterih odnosov, ki jih nihče zares ne obvlada in kjer nihče ni »objektiven«, saj so naša pričakovanja in želje dejavniki v »delovanju sistema«.

Pri filozofih in drugih »mislecih celote«, se pravi, pri »kritičnih teoretikih«, pa je tipično, da odmislijo prebijanje iz dneva v dan na račun »temeljnega problema«. Sprotne ukrepe radi miselno raztrgamo in obsodimo kot nezdružljive z odpravo temeljnega razcepa v družbi, potem pa utihnemo in kot pridni psi čuvaji čakamo na naslednji sveženj ukrepov, da ga bomo temeljito oblajali. Kritičnost je v praksi sterilna tako dolgo, dokler iz nje ne izhaja jasna orientacija za praktično življenje. Resna analiza družbenih razmerij in gibanj je potrebna ne le za strokovno presojo kratkoročnih ukrepov, pač pa predvsem za trajno orientacijo družbenega in političnega gibanja za izhod iz kapitalizma v vsakodnevni politiki. Drugačna družba presega vašo domišljijo, če vas preseneti vsak nov šiviljski domislek vsake vlade za krpanje proračuna. Treba je vedeti, kje bo zazijala nova luknja, če je neko ministrstvo pustilo golo koleno, ko je od tam odparalo staro krpo, da bi prekrilo novo luknjo na komolcu.

S tem etapnim sklepom se vračamo na začetek, k oslovskemu mostu. Kdor enači »izhod iz krize« s kakršnimkoli »normalnim«, nekriznim potekom družbenih procesov, ne razume ničesar, pa naj si ga predstavlja liberalno, keynesovsko ali pa kombinirano. Kdor bi se rad kritično umaknil iz umazanega vsakodnevja v »neposredno demokracijo« socialnega obrobja ali v pravičniško osamo, pušča življenje drugih in svoje lastno v umazaniji. Kdor se zavzema za »prave vrednote«, pa naj se nekoliko ozre v preteklost in bo morda opazil, da smo v krizo prišli z obilnim blagoslovom in iskrenim sodelovanjem poklicnih širiteljev »pravih vrednot«.

Minimum kritične misli se je močno znižal. To je nelagodje misleca, ki vsaj priznava, da ne ve, kako premostiti praktični in pojmovni prepad med temeljnimi protislovji družbe in nebogljenostjo praktičnih posegov v politiko vedno znova začetniških gibanj za spremembe.

Morda za začetek ne bi bilo tako malo, če bi se odrekli marksistični dogmi, nekritično prevzeti od heglovcev, da so prevratne sile, pa naj jih uteleša fizični ali intelektualni, industrijski, neindustrijski ali postindustrijski proletariat, zgodovinski subjekt – korporativna virtualna oseba, ki čuti in misli, predvsem pa se uči in prenaša izkušnje iz roda v rod, da bo nekoč svoje izkušnje seštela in jih pretvorila v sunek za odločilni prevrat. Dejanski ljudje smo bitja kratkega diha, z enim samim življenjem in z enkratnim življenjskim lokom; naše izkušnje, pričakovanja in želje se pnejo vmes med babicami in dedki na eni strani ter vnuki in vnukinjami na drugi. Nimamo ne časa, ne volje, ne energije biti zgodovinski subjekt. Kaj takega smo le proti svoji volji, v skrajni sili, ne da bi se imeli za to čas ustrezno pripraviti. Zgled dejanskega, navadnega človeka, ki se znajde v taki vlogi, je hobit Bilbo Baggins iz Gospodarja prstanov ali pa dinamitar in mali lopovi iz Leonejeve sage o mehiški revoluciji, Duck, You Sucker!. Še bolje: če hočete zgled iz slovenske zgodovine, vzemite partizanke in partizane Maruše Krese iz pripovedi Da me je strah. Dejanski »zgodovinski subjekt« si prizadeva samo preživeti. Njegovo učenje kasni za uporabo znanja, praktično je in enkratno, ad hominem. Naučenega ne more prenesti nikomur, še najmanj naslednjemu rodu. Vsaka vojna ljudi nauči in v vsakem miru pozabijo, da se učna leta zgodovinskega subjekta iztečejo v veteranski sindrom.

V vsej marksistični tradiciji je čutiti nelagodje v zvezi s tistimi, ki jim zgodovina nalaga svoje udejanjenje, in še bolj s tem dejanjem samim. Marxovo se kaže v tem, kako vztrajno se je otepal, kadar so nestrpneži od njega hoteli formulo za pravilen potek revolucije. A sam se je tudi zatekel k formuli. Ta je pod ravnijo njegove teorije: ko dozori čas za izpolnitev zgodovinske naloge, bodo akterji že sami prepoznali, kako je treba delovati. V tej formuli za zavračanje izrekanja formul so zgoščene vera v odrešitev in dopolnitev, naturalizacija te vere v puhlico o zorenju časa in še redukcija zgodovinskega subjekta na učence v šoli, na delanje naloge.

V Evropi erozija samostojnosti majhnih držav ni nič novega. To se je v preteklosti zgodilo Ircem, Škotom, Valižanom in še marsikomu. Škotska, irska ali valižanska elita so postale transnacionalne, tako kot baskovska, katalonska, bretonska.

Kritična teorija družbe od Lukácsa dalje je najprej posplošila identificirani družbeni razred z razredno zavestjo v abstraktnejši pojem zgodovinskega subjekta. Odtlej išče po zgodovini ta subjekt in ga poskuša prepoznati v konkretnejših akterjih, ali pa dejanske družbene skupine prekvasiti vanj.

Drugače od njih so teoretiki, ki so bili sami praktični marksistični revolucionarji, teorijo revolucije razumeli kot teorijo delovanja v politični konjunkturi, ko družbena členitev ponuja oprijemališče za revolucionarno dejavnost. Leninistično prakso bremeni prav napačno neposredno prevajanje razrednih pozicij, pripisanih družbenim skupinam glede na njihovo mesto v procesu družbene produkcije in reprodukcije, v pričakovanja glede vedenja teh skupin v revoluciji. Leninska partija je izključila iz politike razlaščene buržuje in domnevno nerevolucionarne »drobne lastnike« (= kmete, ki so bili velika večina prebivalstva), se pravi, s terorjem se je branila pred nečim, česar ni bilo več, namesto da bi jim ponudila novo, drugačno, pozitivno družbeno identiteto. Hkrati je sama hitro skrepenela v aparat za zatiranje celotne družbe. Gramscijeva teorija hegemonije nič bolj kot Leninova teorija o državi in revoluciji ni pojmovnik za analizo dejanskega poteka družbene reprodukcije kot notranje sovisnega področja družbenih sprememb. Je samo teoretski razmislek o tem, kakšno vsebino in kakšno strategijo mora imeti organizacijsko delo partije, če naj cerkvi iztrga iz rok odločilni vpliv na delavske, predvsem pa kmečke množice.

Althusserjeva poteza, da je s pomočjo Gramscijeve teorije hegemonije poskušal preobraziti analizo preoblikovanja družbe v analizo poteka reprodukcije produkcijskih razmerij, je pri tistih, ki se sklicujejo nanj, teoretsko potlačena v redukcijo njegove problematike na moment ideološke interpelacije oziroma subjektivacije na eni strani in na poenostavljeno, teoretsko neuporabno predstavo, za katero ideološki aparati niso nič drugega kot zveneče novo ime za stare in znane ustanove. Posebne družbene vloge družine, šole, cerkve, medijev itn. se ravno razblinijo, če v nobeni izmed njih nismo sposobni videti ničesar drugega od prenosnikov mističnih sporočil zamistificirane enotne »države«. Nasprotno moramo resno vzeti Althusserjevo spoznanje, da so načini in smeri družbenega razvoja veliko bolj odvisni od medsebojnih odnosov in skupnega učinka teh ustanov kakor pa od namenov državnega aparata. Ukrepi države so ukrepi, s pomočjo katerih družbene sile, navzoče v ideoloških aparatih, poskušajo uporabljati svojo moč in svoje znanje v skladu s tem, kako razumejo družbene učinke svojega znanja in moči, pri čemer so nosilci funkcij vedno hkrati zastopniki države, nosilci specifičnih institucionalnih vlog, praktikanti specifičnih ravnanj, življenjskih drž in odnosov do avtoritete, znanja in moči, za nameček pa so seveda še enkratni individuumi, za katerih upe in strahove so njihove družbene vloge sredstvo, in se pri polni zavesti nikoli ne identificirajo popolnoma z njimi. V družbeni krizi seveda še toliko manj.

Če ste pravkar prebrano razumeli kot stranpot od aktualne zadeve k abstraktni teoriji, se motite. Prizadevam si, nasprotno, da bi si počasi, a zanesljivo, spet pridobili zmožnost povezovanja kritične teorije z gibanji za izhod iz kapitalizma.

Pri najbolj razvpitih teoretikih, ki se ne bojijo povezati svojega imena z obetom prevrata, ob vseh razlikah ni mogoče prezreti skupnega prizadevanja, misliti možnost prevrata. A kaže se praviloma v zelo abstraktni obliki. Pri Negriju ali pri operaistih se kaže kot premik izhodišča teorije z analize kapitala na razredni boj zgodovinsko naprednega pola v temeljnem družbenem nasprotju. A sčasoma se je ta subjekt iz delavskega razreda razblinil v abstraktne množice (ki ničesar ne pridobijo s preimenovanjem v multitudo: tudi ta je pač le kategorija politične filozofije, ne družbeni pojav). Badiou poskuša rešiti usedlino prevratne zavesti pri intelektualcih iz leta 1968 v mistiko zvestobe Dogodku. Kakor da niso na koncu kapitalističnega poleta ogrožene celo bolj temeljne zgodovinske vrednote bolj temeljnega dogodka za Evropo, francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo? In če jih lahko ubranimo samo tako, da presežemo kapitalizem, je zvestoba čemurkoli, v čemer bi se radi zgodovinsko utemeljili, kvečjemu lahko rezultat revolucionarnega dejanja, ne pa njegovo izhodišče. Žižek ima vsaj po mojem prav, da se navezuje na Lenina kot revolucionarja, ki je tvegal dejanje – poseg, ki spremeni zgodovinske koordinate in nikoli ne more biti le aplikacija teoretske analize. Lakanovci imajo po mojem prav, ko opozarjajo na dvoumnost postavljanja radikalnih zahtev (tipa revolucija, neposredna demokracija, komunizem), ki so postavljene tako visoko, da teoretični revolucionar nikoli ni v nevarnosti, da bi se moral bati njihove uresničitve; nedvomno je lažja in zanesljivejša pot do trajnega izhoda iz kapitalizma, če postavimo eno samo dobro premišljeno zahtevo, katere izpolnitev bi odločilno premaknila koordinate celote.

V zgodovini so imeli najgloblje posledice dogodki, na katere nihče ni bil pripravljen. V novejši zgodovini so to prva svetovna vojna, maj 1968 ali padec realnega socializma 1989. Dejansko izgubljene priložnosti za družbene spremembe so jim sledile z nekajletno zamudo, potem ko so družbeni procesi, rojeni v teh spremembah, dobili jasnejše, laže razumljive oblike. Kriza zdaj traja že tako dolgo, da je skrajni čas, da njene posledice analiziramo strateško.

Strateška analiza se začne pri analizi taktik oblasti in odgovorov ljudstva v konkretnih, vsakdanjih zadevah. Prevedeno v prozo: pri proračunu. Odločilno vprašanje ni, koliko milijonov bo država domnevno prihranila, če sprejme neki ukrep. Niti ni strateško vprašanje, ali se bo zaradi tega ukrepa okrepila ta ali ona politična stranka. Slovenske politične stranke se enotno podrejajo diktatu »trojke«, razlike med njimi so zgolj anekdotične, v strateškem pogledu so največkrat zanemarljive. Bistveno je, kako se odzivajo nanje tisti družbeni dejavniki, na katere se ukrepi nanašajo, in kaj se zato potem izcimi iz njih.

Komedije glede vpeljave nepremičninskega davka, vključno s korenčkom za goljufe, da vam za pravšen denar legalizirajo črne gradnje, nas navajajo k enakim sklepom kakor drugi domisleki zdajšnje vlade, kje še napraskati kaj cvenka. Iz teh predlogov je najprej razvidno, da ne izhajajo niti iz programov strank niti iz obljub zvestim bazam volivcev. Nepremičninski davek v večini preigranih variant ali legalizacija črnih gradenj bi oba popolnoma porušila bolj ali manj dogovorjene okvire celega niza področnih politik, predvsem okolja in prostora. Drugače povedano: vlada bi iz bilančnih razlogov vrgla skozi okno doslejšnjo ureditev, ne da bi si sploh predstavljala, kaj to pomeni za prostorski ali lastninski razvoj Slovenije. S tem se ne odpoveduje le morebitnim strategijam za prihodnost, ki jih še nimamo; odpoveduje se osnovnemu redu, brez katerega ne poznamo niti izhodišča za potencialne spremembe in razvoj.

Legalizacija črnih gradenj bi bila še en dokaz, da državljani Slovenije »svoje« države ne smemo jemati resno. Bila bi dokaz, da se je vedno doslej in da se bo v prihodnosti splačalo zidati na črno. Če pa je tako, Slovenija ni pravna država. Na dolgi rok ta prelepi proračunski domislek razglaša prav tisto, čemur naj bi se izognil: bankrot Slovenije kot države. Nepremičninski davek, kakor so se ga lotili izdelovati, je Slovence zagrabil pri duši: potem ko so jim vse politike privatizacije v preteklih četrt stoletja prišepetavale, da bo v samostojni Sloveniji vsak imel svojo hišico, jih je zdaj dohitela realnost: če si revež, se ne splača biti lastnik.

Država se dela neumno, kakor da ne ve, da v Sloveniji velikanskega deleža nepremičninskega davka pač ne bodo plačevali veleposestniki. Plačeval ga bo obubožani srednji razred, ali celo še bolj obubožani upokojenci in kmetje, ali pa delavci in brezposelni, ki jim je kaj malega kanilo po Jazbinškovem zakonu ali pa imajo na krpi zemlje bogu za hrbtom vrtiček in skrpucano kočo, ki ji rečejo vikend. Posrečil se ji bo strateški dosežek, da bo malemu človeku zagabila njegovo lastnino in mu jo obesila okrog vratu kot mlinski kamen.

Če se bo ta dosežek posrečil, se bodo drobni lastniki nepremičnin poskušali znebiti. Prodati jih bo težko, pa čeprav se utegnejo cene znižati. Stanovanja, hišice, vikendi preveč Slovencev so včasih edino, kar imajo, in pogosto so razporejeni tako, da sploh omogočajo kolikor toliko normalno mobilnost in preživetje nizu sorodnikov ali prijateljev. Ni se jim mogoče odpovedati, ne da bi zamajali življenje celih družin. Kdo jih bo v krizi kupoval? Ali bo slovenska država, da si zboljša bilanco v naslednjih nekaj letih, tvegala obubožanje dela Slovencev in ponoven nastanek veleposestev?

Analiza sprotnih ukrepov vlade se tako izkaže za početje, ki ima opraviti s prihodnostjo družbe: z zaostrovanjem razrednih bojev, z izgubljanjem suverenosti države, z odpovedovanjem razvoju, z odpovedovanjem samostojnosti. Ukrepi vlade so razvojno neodgovorni in škodljivi (očitki opozicije so pri tem nični, saj so sami počeli natančno to, kar zdaj očitajo koaliciji).

Najmanj, kar bi morali zahtevati od predstavnikov slovenske države, je, da bi svojim državljanom in »trojki« ob sprejemanju ukrepov povedala, kakšna bo njihova dolgoročna cena. A predstavniki države tega nočejo niti vedeti, kaj šele, da bi se upali to komu povedati. Zato si ne zaslužijo, da vladajo. Alternativne politike, ki bi imela lastno strategijo in bi si upala, recimo, razpisati referendum o izstopu iz EU, ni na obzorju.

V Sloveniji državo ruši država sama. Spodkopava temelje razvoja, odpoveduje se suverenosti, izžema državljane na račun tujcev. Rezultat je rastoče nezaupanje državljanov v ukrepe države. To pa že pomeni, da se ljudje sprašujejo, zakaj državo sploh imajo. Predvsem pa v zadnjem letu ali dveh postaja vse bolj očitno, da strategije preživetja posameznikov in družin vse manj računajo na državo. Če pa ne računajo nanjo, čemu bi ji bili zvesti? Čemu bi jo spoštovali, če je nimajo za kaj? Čemu bi jo ubogali, če sama ne uboga zakonov?

V Sloveniji državo ruši država sama. Spodkopava temelje razvoja, odpoveduje se suverenosti, izžema državljane na račun tujcev. Rezultat je rastoče nezaupanje državljanov v ukrepe države. To pa že pomeni, da se ljudje sprašujejo, zakaj državo sploh imajo.

Strategije znajdenja so individualne. Če se ni mogoče zanesti na državo, postanejo bistvena socialna omrežja: sorodniki, prijatelji, znanci. Višji, organizirani obliki zasebnega izrabljanja ustanov se reče klientelizem, korupcija, mafija. V državi, ki spodjeda temelje obstoja svojih prebivalcev, se razširjeno reproducirajo prav take rabe sistemskih pripomočkov, kot so položaj, dostop do informacij, dostop do denarja ali do služb.

Državni uradniki ali poslanci, ki najprej poskrbijo za svoje bližnje, v očeh navadnih smrtnikov legalizirajo nelegalno početje. Dali so zgled – če smejo oni, smemo še vsi drugi. Geslo dneva je: »Reši se, kdor se more!« Mladi, ki nimajo perspektive v Sloveniji in odhajajo drugam, se zgledujejo po eliti, ki je že prej poslala svoje otroke študirat ven in jim pomaga, da se po možnosti tam tudi zaposlijo.

V Evropi erozija samostojnosti majhnih držav ni nič novega. To se je v preteklosti zgodilo Ircem, Škotom, Valižanom in še marsikomu. Škotska, irska ali valižanska elita so postale transnacionalne, tako kot baskovska, katalonska, bretonska. Vključile so se v imperij in v globalni trg. Svojo etnično pripadnost so skrčile na folkloro.

Slovenci in Slovenke nimamo prepričljivih zgledov pri njih, zaradi katerih naj bi zaupali svoji eliti in bili zvesti njeni državi. Svoje države nimamo. K strateškemu premisleku sodi tudi vprašanje, kako – če sploh – lahko naredimo to državo za orodje družbenega razvoja. Zdaj ta država razvoj družbe kvečjemu duši in onemogoča.