Cene Gostinčar: Družba dobičkonosnega znanja

Visokotehnološko gospodarstvo. Raziskave in razvoj. Odličnost, kompetentnost, inovativnost. Družba znanja. Ob floskulah, ki so jih polni politični govori, bi človek pomislil, da znanje še nikoli v zgodovini ni bilo tako spoštovano kot danes.

Zakaj potem beg možganov?

Odgovor je preprost: zato, ker znanja ne spoštujemo, temveč ga cenimo – v zelo osnovnem pomenu te besede. Ni pomembno znanje kot tako, ampak njegova vrednost v denarju. Lastimo si ga in ga patentiramo. Spoštujemo pa ga toliko, kolikor tajkuni spoštujejo neprecenljivo umetniško delo, ki ga kupijo v ponazoritev neizmernosti svojega bogastva. Znanje, od katerega nimamo neposrednih koristi, vse bolj razumemo kot nepotrebno razkošje, kot anahronističen ostanek stare Grčije in razsvetljenstva. In ljudje z znanjem? Ti so, kot vsi ljudje v času neoliberalizma, nujno zlo. (Pre)velik strošek. Novi proletariat.

Tiranija dobičkonosnosti

Slavni britanski biolog Denis Noble se še dobro spominja uničujoče politike Margaret Thatcher, katere vlada je bistveno zmanjšala financiranje raziskav. Spominja se tudi upora znanstvenikov, ki je šele po več letih privedel do odpravljanja storjene škode. Največja napaka znanstvene skupnosti tistega časa je bila po Noblovem mnenju sprijaznjenje s še danes veljavnim stališčem, da se mora znanost utemeljevati s svojim ekonomskim učinkom. To je prvovrstna neumnost. Ne le da je gospodarske posledice številnih raziskav pogosto nemogoče napovedati, znanost je poklicana slediti tudi čisti intelektualni radovednosti in inovativnosti. A to si lahko privošči vse redkeje.

Posledice so jasno vidne v obliki škodljivih znanstvenih praks in izgubljenih priložnosti. Znanstveniki so postali mezdni delavci, ki so se namesto z ustvarjanjem novega znanja večino svojega časa prisiljeni ukvarjati z bojem za karierno preživetje. Sistem točkovanja, od katerega je odvisno pridobivanje finančnih sredstev, jih usmerja k raziskavam, ki bodo z veliko verjetnostjo v kratkem privedle do čim opaznejših znanstvenih objav. Dolgotrajne, poglobljene in tvegane raziskave, zlasti na področjih, ki so manj uveljavljena ali trenutno niso v skladu z znanstvenimi modnimi smernicami, si lahko privoščijo le še redki. Pa četudi so to neredko raziskave, ki bi, če bi bile uspešne, privedle do veliko večjih odkritij in dolgoročnih koristi za družbo. Nekaj let brez objav zaradi sodelovanja pri takšnem projektu zlahka pomeni karierni samomor, pa če je končni rezultat še tako briljanten. Neuspeli poskusi, brez katerih si ni mogoče predstavljati resnega raziskovalnega dela, pa sploh pomenijo vse bolj nesprejemljivo izgubo sredstev in časa.

Brezupna odvisnost raziskovalcev od hitrega objavljanja in objavljanja, ki je deležno velikega zanimanja, s seboj prinaša priložnost za milijardne dobičke, ki jih kujejo založbe znanstvene literature. Raziskovalne organizacije za dostop do njihovih vsebin plačujejo visoke naročnine. Pri objavah, ki so na spletu dostopne brez naročnine (t. i. objave »open access«), s čimer dosežejo več ljudi in avtorjem potencialno prinesejo boljšo oceno, pa denar prispevajo kar avtorji ali njihove ustanove. Za objavo enega samega članka je navadno treba odšteti krepko čez tisoč, včasih celo več tisoč evrov. Čeprav ocene, na podlagi katerih se urednik odloči o posameznih objavah, znanstveniki z ustreznega znanstvenega področja pripravijo brezplačno! In čeprav celo stroški tiska in distribucije z uvedbo elektronskih različic revij postajajo vse bolj zanemarljivi.

Znanje je tako postalo lastnina. Dragocena lastnina. Če ne prej, bi nam to moralo postati jasno, ko je pred nekaj manj kot tremi leti ameriški programer Aaron Swartz z univerze MIT na svoj računalnik domnevno nezakonito prenesel skoraj pet milijonov sicer plačljivih znanstvenih člankov. Postavili so ga pred sodišče ter mu zagrozili z več kot 30 leti zapora in milijonsko kaznijo. V začetku letošnjega leta je napravil samomor.

Pa največja težava niti ni v tem, da so odnosi v znanstvenem založništvu napol fevdalni. Še večjo nevarnost pomeni navzkrižje interesov, vgrajeno v sistem. Raziskovalci potrebujejo objave, založniki pa njihov denar. Zavrnitev objave prikrajša obe strani. Kot bi računsko sodišče nagradili za vsak primer, v katerem ni opazilo nepravilnosti. Posledice nemajhne skušnjave so vidne v vse večjem deležu neetičnega objavljanja. Glede na izsledke ene od raziskav sta skoraj dva odstotka znanstvenikov vsaj enkrat ponaredila ali priredila svoje podatke ali izsledke, dobrih 33 odstotkov pa jih je priznalo uporabo drugih dvomljivih znanstvenih praks.

V pravkar objavljenem članku v reviji Science avtor opisuje, kako je več kot 300 znanstvenim revijam s prosto dostopnimi članki in dvomljivim ozadjem poslal samo nekoliko spremenjene različice istega članka, v katerem je opisal izmišljeno raziskavo z nedopustnimi napakami. Pri več kot polovici revij so se z objavo strinjali, ne da bi zahtevali odpravo nepravilnosti. In izstavili račun.

Da ne bo pomote: nepošteno ravnanje v znanosti še vedno ni pogosta praksa. A čeprav velika večina znanstvenikov svoje delo opravlja resno in odgovorno, tudi maloštevilne prevare pomenijo precejšnje tveganje. Tveganje, da znanstveniki izgubijo zaupanje v delo kolegov. In tveganje, da javnost izgubi zaupanje v znanost. Zdaj veljavni sistem, ki raziskovanje spreminja v neusmiljen boj za preživetje, je zato recept za katastrofo.

Pošiljanje domnevno brezdelnih znanstvenikov in umetnikov za tekoči trak gospodarske rasti ni nič manj barbarsko kot nacistične ali stalinistične zahteve, da morata znanost in umetnost služiti ideologiji.

Boj za preživetje pa je vse ostrejši in vse bolj odvisen od dobre volje politikov in birokratov. Na zadnjem zaključenem razpisu Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za financiranje raziskovalnih projektov je od več kot tisoč prijav v drugo fazo izbora prišla slaba tretjina, nazadnje pa jih je bilo odobrenih približno 13 odstotkov. Financiranje teh 13 odstotkov se je v času, ko denarja za raziskave kritično primanjkuje, začelo z osemmesečno zamudo. Skoraj 20 mesecev po oddaji prve prijave. In skrivnostni datum tega veselega dogodka je bil, kot v kakšnem Kafkovem romanu, objavljen dan kasneje. Torej šele, ko je bil že mimo. Na vrhuncu poletne sezone.

Višina in dinamika razdeljevanja sredstev slovenski znanosti dajeta le malo možnosti za hitro odzivanje na najnovejša odkritja v tujini. Raziskovalci (večinoma mladi), katerih zaposlitev in morda tudi nadaljnja znanstvena kariera sta odvisni od teh sredstev, pa ju težko razumejo drugače kot norčevanje iz njihove prihodnosti.

Pasti uporabne znanosti

Nedavna raziskava Pedagoškega inštituta kaže, da že dijaki in študenti dajejo prednost neposredno uporabnemu znanju. Zakaj neki bi denar vlagali v znanost, ki nam ne prinaša neposrednih koristi?

Odgovora sta vsaj dva.

Prvič: uporabne raziskave imajo svoje omejitve. Tudi prve raziskave elektrike so temeljile na radovednosti in ne na pričakovani uporabnosti. Žarnice ni izumila svečarska industrija, ko je poskušala izboljšati svečo. Podjetje z uveljavljenim izdelkom praviloma ne išče novih tehnologij, ki bi ta izdelek nadomestile, ampak jih kvečjemu doživlja kot grožnjo. Avtomobilski motor še vedno temelji na – za današnji čas primitivni – tehnologiji 19. stoletja. Z degradacijo znanosti na prinašanje hitrih gospodarskih koristi zmanjšujemo možnosti za tehnološke preboje v prihodnjih desetletjih.

Drugič: ko iščemo razlage o nastanku, obstoju in prihodnosti vesolja, življenja in nas samih, s tem počnemo veliko več, kot je iskanje novih tržnih priložnosti. Utemeljevanje znanosti z uporabnostjo in dobičko-

nosnostjo je zato podobno idejam, da se morajo umetniki preživeti na prostem trgu. Zakaj potem hodimo v galerije občudovat van Gogha, ki se niti približno ni mogel preživeti s slikanjem? Zakaj imamo za himno Prešernovo Zdravljico? Če bi upoštevali neoliberalna načela, bi pred nogometnimi tekmami peli kvečjemu Koseskega ter galerije polnili s kičastimi podobami palm in sončnih zahodov.

A kot da zaslepljeni z neoliberalnim pohlepom tega ne razumemo. Politika ustanovam, ki financirajo znanost, zmanjšuje sredstva za delovanje in od njih zahteva vse jasnejša zagotovila, da bodo raziskave neposredno prispevale h gospodarski rasti. To ni slovenska posebnost, dogaja se povsod. Univerze doživljajo degradacijo v nadomestek razvojnih oddelkov podjetij. V obrazcih za prijavo projektov je vse več vprašanj o družbenih in gospodarskih vplivih predlaganega dela, o pomenu projekta za gospodarstvo, državo in narod. Kaj neki bi o gospodarskem pomenu svojega dela lahko povedala Isaac Newton in Charles Darwin? Njuna prelomna odkritja so imela izjemne posledice – ampak le kako bi te lahko predvidela, preden sta jih dosegla? V današnjem znanstvenem svetu ne bi imela nikakršnih možnosti.

Z malo denarja pa je tudi v znanosti le malo muzike. A še zdaleč ne gre le za plače. Materialni stroški so zlasti v naravoslovju pogosto nepredstavljivo visoki. Cene vrhunskih kosov opreme v nekaterih disciplinah zlahka presežejo milijon evrov. Ker smo majhna država, je naša znanost že pred krizo delala čudeže, da je ostajala konkurenčna. Potem se je položaj le še slabšal. Za denar, s kakršnim danes razpolagajo slovenski raziskovalci, mnogi njihovi kolegi iz razvitih držav ne bi niti odprli vrat laboratorija.

Slovenci izseljence doživljamo kot izdajalce naše skupnosti. Ko se vrnejo z novim znanjem, jim radi zabrusimo, naj nam ne solijo pameti.

Mladi, izobraženi, brezposelni

Nekoč je veljalo, da izobrazba vodi do boljše prihodnosti. To je vodilo v množičen vpis na univerze, ki smo mu še vedno priča. Fakultete, katerih dohodki so bili odvisni od števila študentov in diplomantov, so se znašle v podobnem navzkrižju interesov kot prej opisani uredniki znanstvenih revij. Novincev niso le sprejele z odprtimi rokami, potrudile so se tudi, da jih je diplomiralo čim več. Po svoji stari navadi smo enakopravnost zamenjali za enakost. Namesto da bi vsakemu omogočili študij, se nam je zdelo, da moramo vsakemu omogočiti pridobitev diplome.

Na podiplomski ravni ni bilo dosti drugače. Država je mladim raziskovalcem po diplomi ponudila redno zaposlitev do opravljenega doktorata. V številnih pogledih je bil sistem zamišljen odlično. A če študent programa ni končal, so karierne in finančne sankcije doletele tudi njegovega mentorja in ustanovo. Tako sta bila oba motivirana, da sta do doktorata tako ali drugače zrinila celo tiste, ki si tega morda niso zaslužili.

Ker so nam rekli, da bo to koristilo gospodarstvu, smo proizvedli na tisoče diplomantov in na stotine doktorjev znanosti, ne da bi vedeli, kaj bomo z njimi počeli. Nato smo sedeli in čakali na obljubljeno visokotehnološko družbo prihodnosti. Kot bi na nočno omarico postavili škatlico aspirinov v upanju, da nam bo njihova bližina pregnala glavobol.

Politiki so bili z rezultatom nadvse zadovoljni, saj so se lahko pohvalili z vse boljšo izobrazbeno strukturo prebivalstva. Tudi delodajalci se niso pritoževali. Mladi in visoko izobraženi so se spremenili v hitro rastočo kategorijo brezposelnih. Delodajalci so postali razvajeni in izbirčni. Vse manj so se trudili, da bi delavce pridobili in jih obdržali. K temu je treba dodati, da takšna kratkovidna obravnava ni doletela le visoko izobraženih, temveč tudi (ali še zlasti) navadne delavce. Kljub njihovim pogosto težko nadomestljivim izkušnjam. V odnosu do znanja sta prevladali brezbrižnost in aroganca. Le redkim je bilo mar, da z odpuščanjem in propadanjem podjetij ne izgubljamo zgolj delovnih mest, temveč tudi neformalna znanja, ki so se v njih nabirala desetletja.

Uničevanje potencialov

Vse to je ustvarilo razmere, v katerih družba mladim izobražencem sporoča, da so njihovi izjemni potenciali pogrešljivi in nezaželeni. Zamislimo si hipotetičen primer mlade doktorice biologije (namenoma si izberimo naravoslovno vedo, ki naj bi bila po splošnem prepričanju perspektivnejša od družboslovja ali humanizma). Recimo ji Maja. Ravnokar je po več kot 20 letih končno zapustila šolske klopi, zato še ne pozna neusmiljenih statistik o svoji prihodnosti: pet let po prejemu doktorata je v Belgiji, na Češkem, v Španiji in celo v Nemčiji še vedno več kot 45 odstotkov doktorjev zaposlenih z začasnimi pogodbami. Kakšne so torej njene možnosti?

1. Služba v gospodarstvu. Od nekoč prodornih in uspešnih razvojnih oddelkov je marsikje ostalo bore malo. Gospodarstveniki, ki predvsem jadikujejo nad po njihovem previsokimi davki in stroški dela, so (z izjemami) že dolgo brez vizije, ki bi vključevala razvoj na temeljih domačega znanja. Stroški za zaposlitev doktorjev se jim, navajenim izplačevati minimalne plače (ali pa še teh ne), zdijo občutno previsoki. Še dobro, da se ni odločila za katero od družboslovnih fakultet, si misli Maja, ko tehta že tako zanemarljive možnosti za službo. Ampak, se tolaži, tako ali tako jo bolj zanima raziskovanje na raziskovalnih ustanovah.

2. Zaposlitev na univerzi ali inštitutu. Tam sta težavi omejitev zaposlovanja v javnem sektorju in pomanjkanje denarja. Morda bo kje dobila pogodbo za tri mesece. Ali kratkotrajno honorarno delo. Ne bo je zmotilo, če bodo od nje kljub temu pričakovali popolno predanost znanosti, morda delo ob koncih tedna, med prazniki, ponoči. Ne bo obupala, čeprav bo njen enourni zaslužek tudi desetkrat nižji od vrednosti delovne ure avtomehanika ali vodovodarja. Zavedala se bo, da tekmuje za maloštevilna delovna mesta. S sposobnimi in inteligentnimi tekmeci, ki si prav tako kot ona ne morejo privoščiti brezposelnosti.

Čez čas bo ugotovila, da je fleksibilnost njene zaposlitve v diametralnem nasprotju z rigidnostjo raziskovalnega sistema. Njeni 20 ali 30 let starejši sodelavci bodo ne glede na kakovost svojega dela nedotakljivi. To je zelo slovenska značilnost. Raziskovalne skupine in laboratoriji so večni. Celo ob zavedanju, da tudi zapiranje neuspešnih laboratorijev lahko poteka po škodljivih merilih gospodarskih koristi, je težko videti smisel v životarjenju skupin, ki niso sposobne pridobivati raziskovalnih sredstev. Marsikje v tujini mladim in uspešnim raziskovalcem z izdatno denarno podporo omogočijo ustanovitev lastnega laboratorija. Pri nas je to znanstvena fantastika.

Brez lastne skupine raziskovalcev pa je zaradi sistema točkovanja skoraj nemogoče uspeti. Profesorji in vodje laboratorijev so preobremenjeni s pridobivanjem sredstev in izpolnjevanjem birokratskih zahtev. Za raziskovanje potrebujejo pomoč asistentov, asistenti pomoč doktorskih študentov, doktorski študenti pomoč diplomantov. Maja bo tako svoja najustvarjalnejša leta prebila v desetletnem čakanju na menjavo generacij. Največ, na kar lahko upa v tej piramidni shemi, so dobri medčloveški odnosi. In marsikje so vse prej kot to.

Ko bo večina Majinih vrstnikov že imela družino, hišo, dva avtomobila in tri kredite, bo ona še vedno živela napol študentsko življenje. Tudi če bo, morda za ceno lastnega zdravja ali zasebnega življenja, z obilo vztrajnosti in sreče postala vodja svoje lastne raziskovalne skupine, bo to uspeh s pridržkom. Le kdo ga bo cenil? Saj vendar živimo v državi, kjer nekdanji predsednik vlade o univerzitetnih profesorjih misli (ali pa vsaj želi o tem prepričati državljane), da na davkoplačevalske stroške delajo štiri do osem ur na teden. V svojem mnenju ni osamljen.

3. Odhod – iz države ali poklica. Celo v uspešni Avstriji se po podatkih OECD tretjina novih doktorjev znanosti zaposli na delovnih mestih, ki niso povezana z njihovo izobrazbo. Kakšno razmetavanje človeških virov in denarja za izobraževanje!

Mnogi Majini študijski kolegi, ki so že pred krizo znanost spoznali kot brezplačno prostovoljno delo, plačevanje z avtorskimi pogodbami ali v najboljšem primeru veriženje nekajmesečnih pogodb za določen čas, so si bili prisiljeni preživetje poiskati v tujini. Zdaj njihovim naslednikom še glasneje sporočamo, da trdo delo in odličnost nikakor ne zagotavljata uspeha.

Pravzaprav imamo srečo, da jih ni pobegnilo še več. Slovenci smo pač navezani na domovino in znamo ceniti njene prednosti. A teh je zaradi uničevanja javnega zdravstva in šolstva ter splošne razgradnje socialne države vse manj. Če se bo – in zaenkrat vse kaže, da bo tako – Slovenija še naprej potapljala, tudi ko se bo večina preostale Evrope že izvlekla iz krize, nas največji beg možganov šele čaka.

Odgovorni nas tolažijo, da se bodo izseljenci čez nekaj let vrnili z novim znanjem. Jim bomo to omogočili? Če se bo kriza vlekla še nekaj let, se bo Maja v tujini medtem ustalila, si morda ustvarila družino in nov dom. Nemara bo tudi opazila, da Slovenci izseljence doživljamo kot izdajalce naše skupnosti. Ko se vrnejo z novim znanjem, jim radi zabrusimo, naj nam ne solijo pameti. In ne pozabimo na smer, v katero se premika država. Brez bistvenih vsebinskih sprememb bo od Slovenije kmalu ostalo premalo tistega, k čemur bi se bilo sploh vredno vrniti.

Z malo denarja je tudi v znanosti le malo muzike. A še zdaleč ne gre le za plače. Materialni stroški so zlasti v naravoslovju pogosto nepredstavljivo visoki. Cene vrhunskih kosov opreme v nekaterih disciplinah zlahka presežejo milijon evrov.

In prihodnost?

Ustvarjanje in prenašanje novega znanja, znanost in umetnost so del naše narave. Tisti del, ki nas že tisočletja loči od drugih živali in brez katerega bi imelo naše življenje veliko manj smisla, kot ga ima. Z njimi iščemo odgovore na najgloblja vprašanja o svojem obstoju in svetu okrog sebe. Pošiljanje domnevno brezdelnih znanstvenikov in umetnikov za tekoči trak gospodarske rasti ni nič manj barbarsko kot nacistične ali stalinistične zahteve, da morata znanost in umetnost služiti ideologiji. Samo ideologija in sredstva prepričevanja so drugačni.

Če bomo vlogo visoko izobraženih državljanov, znanja in znanosti še naprej degradirali v obrtniško servisiranje potreb gospodarstva, je morda res vseeno, če šolstvo in raziskovalne ustanove preprosto ukinemo. Če se za povrhu odrečemo še zdravstvu in socialni državi, bomo čez nekaj desetletij zlahka konkurirali slabo izobraženi in poceni delovni sili tretjega sveta. Pa še mladim bomo prihranili prepričanje, da sta izobrazba in znanje pot do varne in srečne prihodnosti. To je namreč že danes le še pravljica za otroke.