Peter Tomaž Dobrila: Slovenija, dežela umetnosti

Pred novo finančno perspektivo Evropske unije 2014–2020 je razmislek o prihodnji strategiji razvoja Slovenije vsaj toliko nujen kot pregled načrtovanih usmeritev Evrope, seveda če se počutimo dovolj državljani in državljanke EU. Brez spuščanja v globine dokumentov, ki opredeljujejo sredstva evropske kohezijske politike, strukturnih in regionalnih ter socialnih skladov, je v prvi vrsti pomembno, kje najti podlage za uresničevanje ciljev, kako postaviti merila, s čim podkrepiti osnovne strateške, razvojne in druge dokumente, ki so ključni za izrabo evropskega denarja. Tega smo v minulem obdobju zelo slabo izrabili, saj ga za zdaj okoli polovico puščamo na računih v Bruslju, ker nismo znali, mogli, uspeli počrpati nam namenjenega oziroma tistega, za katerega se je slovenski vladi uspelo izpogajati za obdobje finančne perspektive 2007–2013.

Da Slovenija zamuja s pripravo nove strategije, državnega razvojnega programa in posledičnih operativnih programov, bi nas lahko skrbelo vsaj toliko, kolikor se ukvarjamo z razpravami o rešitvah za nazaj, slabi banki, fiskalnem pravilu in novih davkih, ko absolutno vsoto neporabljenih evropskih sredstev postavimo na 2 milijardi EUR. Ne eni strani naj bi nepremičninski davek prinesel okoli 230 milijonov EUR, na drugi ostaja desetkrat več v bruseljski blagajni, ker naši izvoljeni v svojih mandatih niso bili sposobni pripraviti razpisov in potrditi projektov, ki bi ustrezali pred sedmimi leti sprejetim programom. Na tej točki bi morali ocenjevati njihovo dejansko vlogo, saj kdor ne zmore v okvirjih nacionalnih dokumentov videti celote in imeti pred sabo niti tiste majhnosti in ožine, ki jo predstavlja razdrapana domačija, si ne zasluži zaupanja.

Ne vedeti, kaj vsaj približno potrebuje neko okolje, da se sorazmerno razvija, da je vpeto v regijo, državo, čezmejna in medregijska ter mednarodna sodelovanja, pomeni nadaljevanje razgradnje nacionalnih interesov, četudi jih tako imenuje. Nesorazmerni in centralnoplanski razvoj, ki smo mu priče že vso samostojno zgodovino in ne upošteva večkrajevnosti in regijskih dimenzij, pokopava državo in razdejanja aktivni sloj prebivalstva. Potemtakem se lahko potopimo samo še v fatalizem in samosprijaznjenost z nebogljenostjo, kjer ni možno storiti ničesar. Niti ni več pomembno, da je neproporcionalni razvoj države, ko slovenska politika ni bila sposobna prisluhniti željam, kaj šele uresničevati ambicij dveh milijonov prebivalk in prebivalcev podalpskega osončja, pripeljal do današnjega stanja.

Nemara se zdi prav, da to bitje velike glave in nikakršnega trupa ohranjamo pri življenju z nikakršnimi idejnimi presežki, samo da nadaljujemo začeto, četudi so vmes vsi obupali in je bilo treba zamenjati projekt v celoti in začeti znova, umanjkajo tudi kakršnekoli razčlenitve, kako naprej, kaj storiti z okvirji za finančne sklade, s katerimi projekti zarisati prednostne naloge, v kateri smeri se razvijati, kako vključiti socialo, kako in s čim zaposlovati in v čem zadeti strukturne spremembe ter zastaviti cilje za kohezijske sklade za celotno državo. Kako torej pripraviti nekaj kot elementarni, osrednji, izhodiščni, temeljni, najpomembnejši dokument razvoja Slovenije v prihodnosti, in to ob začetku nove evropske finančne perspektive, pri čemer bi ta »krizni« dokument moral ponuditi tako strategijo, ki bi vključevala vse sloje prebivalstva in upoštevala kar najširše naravne, kulturne, socialne, znanstvene, izobraževalne, infrastrukturne, energetske, telekomunikacijske, prometne, prostorske, športne, kmetijske, gospodarske itd. dimenzije tega prostora, ob upoštevanju vpetosti v aktualno, evropsko in svetovno okolje.

Ključne strateške panoge je nujno zadržati v državni oziroma družbeni lasti, denimo telekomunikacije, prometno infrastrukturo, železnice, vodo, energetiko, medije in znotraj EU izposlovati čim večjo mero avtonomnosti, da bi v primeru nadaljnjih groženj posredovanja iz Bruslja prešli na tolar.

Zato bi morali najprej preseči domačijsko razmišljanje o politiki kot sredstvu za uresničevanje določenih želja, hotenj, namer ozkih interesnih oziroma strankarskih skupin, ampak se postaviti na piedestal celostnih političnih odločitev in ponuditi tisto, česar slovenska politika ne zna ponuditi že več let: kako se iti državo v 21. stoletju, kako obdržati socialne elemente in jih še obogatiti, kako omogočiti prebivalkam in prebivalcem boljše življenje, kako ne samo ohranjati delovna mesta, ampak odpirati nova, kar je povsem mogoče z novimi projekti in programi, z odpiranjem novih področij, panog, tokov, kako širiti obstoječe dejavnosti in vzpostavljati nove, kako medsebojno povezovati raznotera področja, kako mednarodno delovati, vzpostavljati čezmejne, medregijske, transnacionalne, evropske in svetovne integracije ter zlasti, kako obdržati ljudi in človeško v njih, kako ohraniti dostojanstvo posameznika in posameznice.

Vedeti je treba, da bo prihodnost še bolj odprta in pisana, da bomo še bolj na prepihu, saj se EU – vsaj formalno – odpira tudi soseščini in bodo do evropskih skladov lahko dostopale ne samo države kandidatke, države s statusom, kot je Turčija, in te, ki imajo posebne sporazume, kot doslej denimo dežele EEA – Islandija, Liechtenstein in Norveška, ampak tudi sosednje države ter doslej obravnavane kot tretje države, denimo Ruska federacija, Belorusija, Ukrajina ipd. Za Slovenijo bo pomenilo še dodatne napore, da se v tako natrpanem okolju profilira kot nekaj samosvojega, posebnega in samostojnega ter si postavi prednostne naloge, ki bodo ustrezne najprej lastnemu razvoju ter nato primerne umeščenosti v skupni, evropski in svetovni prostor. Mislim, da bo prav bližnja prihodnost začrtala gabarite našega obstoja v tem stoletju.

Kot eno najpomembnejših gonil bi bilo treba uporabiti domačo konkurenčnost na eni in sodelovanje na drugi strani, s katerima bi po elementarni logiki dveh točk kot nujnih za odnos, bodisi izmenjalni, bodisi nadgrajevalni ali kakršni koli tretji, postavljali interne strukture in jih usposabljali za črpanje evropskih sredstev, ki jih bodo naši predstavniki in predstavnice izpogajali za Slovenijo. Pripravljati in odpirati se bomo morali tudi za črpanje bruseljskih sredstev in tudi za razpise drugih mednarodnih skladov, od bilateralnih, ki jih razpisujejo posamezne države, do multilateralnih. Vendar je vsem tovrstnim razpisom edino, da zahtevajo sestavo večjih mednarodnih konzorcijev, kjer vsak vpleteni opravlja določeno vlogo.

Na to lahko gledamo kulturno, politično, ekonomsko, sociološko ali socialno, filozofsko ali tehnološko, samo ne – kot se nam potihoma dogaja – domobransko v dobesednem pomenu besede: brambovsko, zaplotniško, domačijsko, kjer vsak gleda samo na to, kako bo določene projekte in seveda denar distribuiral svojim – tako ali drugače – bližnjim. Živela krajevna skupnost, bi zavpili, ko se skoraj nič ne ukvarjamo z iztekajočo se evropsko finančno perspektivo in načini, kako porabiti nam namenjen denar, in se zdi, da smo sprijaznjeni z dejstvom, da bo ostalo pol neporabljenega. Še manj je javnega razmisleka in nič razprave, na katere posebnosti Slovenije usmeriti strategijo, kje so naše možnosti, kaj bi lahko bila tekmovalna prednost našega razvoja, kako se lotiti medregijskega sodelovanja in policentričnega mreženja.

Politično bi morali razmisliti o reaktiviranju v gibanje neuvrščenih, organizirati naslednji vrh v Sloveniji in izstopiti iz zveze Nato. Okrepiti bi morali sodelovanje z Azijo, zlasti s Kitajsko in Indijo, in tam promovirati tudi kulturo, prevajati knjige in filme v te jezike, odpreti rezidence in pošiljati umetnike in umetnice na Kitajsko in v Indijo.

Vedeti je treba, da so strateške odločitve povsem v naših rokah in glavah. Sami si pišemo te dokumente in sami bomo določili, kakšne operativne programe bomo imeli kot podlago za črpanje sredstev EU. Saj je bilo enako tudi doslej, toda občutek je bil, da so bili dokumenti le neki moteč dejavnik politike, ki se je bila s tem prisiljena ukvarjati, ker smo pač v EU, nikoli pa ji ni bilo resnično do izvajanja razvojnih prioritet in se je raje otepala dodatnega dela, ki je prinašalo same težave. Na koncu se je celo lahko zgodilo, da je bilo zaradi neustreznosti izvedenih projektov treba denar vrniti v Bruselj. Ker smo na tej poti očitno nazadovali in nam grozijo različni ukrepi v duhu, kaznuj se sam, da te ne bodo drugi, kar spominja na samomor iz zasede, je treba vklopiti vse razpoložljive vire in se lotiti sestavljanja naše skupne prihodnosti.

Slovenija, najsodobnejša dežela

Skladno s programi EU Ustvarjalna Evropa, ki povezuje kulturo, izobraževanje, mladino, večjezičnost in medije, Obzorje 2020 – okvirnim programom za raziskave in inovacije – ter Evropa 2020 – programom za gospodarstvo – bi bilo strategijo razvoja Slovenije treba usmeriti v kulturo in umetnost, raziskave in znanost, izobraževanje in informacijsko-komunikacijske tehnologije ter kreativne in kulturne industrije. Slovenija se skozi kulturo in naravo zrcali v prepletenosti pestrosti naravne krajine in bogati kulturi, vrhunski umetniški produkciji, svetovno primerljivi znanosti, kar zaobjamemo v Slovenija, dežela umetnosti, angl. Slovenia, State of the Art, v prevodu to pomeni Slovenija, najsodobnejša dežela, kar vključuje tudi umetnost. Podobno, vendar nikdar zares uresničeno, je bilo povezovanje obeh področij v dosedanji perspektivi venomer zasenčeno z drugimi, trdimi projekti.

Izkoristiti moramo dejstvo, da je Slovenija svetovna zibelka kulture in umetnosti, saj je tod najdišče najstarejšega artefakta na svetu, neandertalske piščali, in to piščal tudi promovirati kot enega simbolov države. Njena starost je ocenjena na 50.000 do 60.000 let, s čimer začetke glasbenega ustvarjanja pomika za celih 10.000 let v preteklost, torej za dobo naše sodobne civilizacije, najstarejše jamske slikarije pa so stare zgolj 30.000 let. Dodati je treba še najstarejše najdeno kolo na svetu in Slovenija postane tudi zibelka mobilnosti in transporta.

Povezavo kulturne ponudbe in sonaravnega bivanja utemeljimo s poudarjanjem naravne pestrosti, bogastvom rastlinskih in živalskih vrst, čisto vodo in čistim zrakom kot javnima dobrinama ter ekološko pridelano prehrano. Zato je treba ustvariti ekološko državo v najširšem pomenu besede, napraviti kmetijstvo z ekološko blagovno znamko in se posvetiti ekološko pridelani prehrani. Izdelati moramo regijske in krajevne blagovne znamke, denimo štajersko bučno olje, prekmursko gibanico, kraški teran ipd., in jih lansirati na mednarodni trg, zaradi česar je treba še vzpostaviti regije in formalizirati vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. To bodo razni poli večdimenzionalne države, ki bo delovala skozi dinamiko raznoterosti posameznih območij.

Posledično lahko občina tak status dobi le, če ima vzpostavljeno tudi osnovno izobraževalno in kulturno infrastrukturo: kino, knjižnico, knjigarno, galerijo, večnamenski prireditveni center in določen kulturno-umetniški in izobraževalni program (lahko neformalni), vrtec in šolo. Šele skozi takšno konstelacijo bodo lokalne skupnosti dejansko dobile funkcije, ki jih potrebujejo za svoj obstoj. Da bodo poleg osnovnih gospodarskih nalog opravljale tudi javna poslanstva in skrbele za svojo občinsko infrastrukturo in ne bodo zgolj orodje določenih klik in lobijev.

Zato bi država za začetek morala obnoviti objekte kulturne in industrijske dediščine in jih nato prepustiti v (brezplačno) uporabo najboljšim ponudnikom v lokalnih skupnostih na podlagi poslovnih načrtov, ki bi temeljili na kulturi in umetnosti, znanosti in izobraževanju, informacijsko-komunikacijskih tehnologijah in kreativnih industrijah. Država naj investira v vse objekte v državni lasti, od obnove do vsebin in zaposlitev, kar lahko stori s sredstvi EU, ki tovrstne aktivnosti krijejo 85-odstotno, ponekod celo v celoti, saj je obnova upravičen strošek enih skladov, zaposlitve pa drugih, za vsebine pa kandidirajo bodoči upravitelji na različnih programskih in projektnih razpisih.

Glede na vse pogostejšo realnost samozaposlovanja in različnih pomoči v tej smeri bi bilo smiselno samozaposlene v kulturi organizirati v kreativno silo gospodarstva in zanje pridobiti sredstva Evropskega socialnega sklada. Teh bo namreč že kmalu tri tisoč in pomenijo najbolj ustvarjalni potencial, ki ga premoremo. Tiste, ki kažejo ambicije po sodelovanju v gospodarstvu, bi morali vključiti v delovne procese v podjetjih in tovarnah, kolikor jih je še ostalo. Ne smemo spregledati, da se je propad slovenske industrije začel, ko so ukinjali razvojne in oblikovalske oddelke in nekoč zelo razvejano štipendiranje, ki je mladim jamčilo prvo zaposlitev po končanem šolanju. Na področju oblačilne in obutvene industrije bi bilo treba ponujati vrhunsko oblikovane izdelke, blagovne znamke slovenskih oblikovalcev in oblikovalk, ki jih lahko bodisi povabimo v obstoječe tovarne bodisi jih na ravni države povežemo za skupno promocijo na svetovnem trgu.

Ko se tudi v Sloveniji srečujemo z visoko brezposelnostjo mladih, ki še narašča, bi kazalo s pomočjo ESS obuditi štipendiranje za poklice, obenem pa razmisliti o možnosti civilnega služenja v javnih ustanovah in zasebnih podjetjih po končanem šolanju, kar bi trajalo najmanj eno leto in se štelo v delovno dobo. S tem bi mlade vključevali v delovni proces, jih seznanjali z možnostmi, jih delovno izobraževali in posledično tudi zaposlovali. Mladi bi si pridobili izkušnje in znanje, institucije in podjetja pa delovno silo, ki bi jih odpirala, jim prinašala nova vedenja: vzajemno bi se bogatili in skrbeli za izmenjavo informacij in pretok energij ter seveda tudi blaga in denarja.

Slovenijo pokriva 55 % gozdov, kar je po obsegu v Evropi takoj za Finsko. Zatorej bi bilo treba industrijo vzpostaviti na lesu in lesenih izdelkih, ki so vrhunsko oblikovani, saj nam takšnega kadra ne primanjkuje, ter ponovno obuditi papirno industrijo kot nekdaj drugo najmočnejšo panogo v državi, ki je bila ena prvih žrtev samostojnosti. Ker se kot surovina vse bolj uporablja industrijska konoplja, je treba nadaljevati zasajanje kmetijskih površin, saj njeno široko uporabnost in zdravilnost težko nadomesti katerakoli druga rastlina. Poleg spodbujanja pridelave industrijske je treba legalizirati indijsko konopljo (marihuano) za odrasle osebe in omogočiti njeno uporabo v zdravstvu ter zasebno pridelavo in prodajo. S tem se bomo zagotovo postavili na zemljevid turistično bolj privlačnih dežel.

Namesto o prenosu bančnih lukenj na slabo banko in povečevanju javnega dolga se moramo dogovoriti o nacionalizaciji oziroma podružbljenju premoženja, denimo premoženja bank in cerkve, skladno s povzročeno škodo.

Turizem moramo oblikovati na podlagi naravnih in kulturnih izjemnosti, skupaj s kulturno ponudbo, ki bo vnašala vsebine. Hkrati z nekaterimi najbolj razvpitimi destinacijami je treba odpirati nova okolja in promovirati tudi vzhodno Slovenijo. Treba je nadaljevati aktivnosti, ki so se začele v okviru Evropske prestolnice kulture 2012 in ohranjati to dediščino ter izpostavljati partnerska mesta – Maribor, Mursko Soboto, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje – kot kulturna žarišča in središča regij ter opozarjati na pestrost in bogastvo regij in njihove specifičnosti. Ne smemo zanemariti nobene pomembne razsežnosti, od narave in naravne dediščine do kulturne in industrijske dediščine ter sodobne umetniške produkcije in aktualnih izsledkov znanosti.

Digitalizacija bo zagotovo pripomogla k postavljanju Slovenije na svetovni spletni zemljevid in v druga območja navideznih resničnosti. Prisotnost medijev nas postavlja na svetovni zemljevid t. i. popularne kulture. V čem je torej razlika med, denimo, klasično glasbo, izvajano v Slovenski filharmoniji, in taisto, preneseno na analogni ali digitalni glasbeni nosilec ali video, da so umetniški mediji obdavčeni 22-odstotno, knjiga, časopis ali revija, torej tiskani mediji, pa 9,5 -odstotno, torej po znižani davčni stopnji. Avdio in video zgoščenke ter vinilne plošče so prav tako kot časopis ali knjiga nosilci umetniških vsebin. Ena od ključnih usmeritev kulture sta javni interes in pravica javne dostopnosti do kulture in kulturnih dobrin doma in čim boljša promocija v tujini, ki je s predragimi nosilci ne bomo dosegli.

K mednarodni prepoznavnosti na znanstvenem področju bi ob nekaterih vidnejših dosežkih pomagala uspešna kandidatura pri pridobitvi vsaj enega evropskega centra oziroma evropske znanstvenoraziskovalne agencije, denimo za evropski satelitski navigacijski sistem Galileo. Ker se je leta 2012 iztekel Kjotski sporazum o toplogrednih plinih, bi se lahko bolj aktivirali tudi na ravni Organizacije združenih narodov in si prizadevali doseči, da bo kak pomemben sporazum podpisan pri nas in poimenovan tudi po kakšnem slovenskem mestu. Nemara bi to lahko bilo tudi nadaljevanje navedenega sporazuma, ki opredeljuje ekološko strategijo človeštva. Za začetek bi morali ukiniti tranzit tovornjakov prek Slovenije in jih dati na vlake: tako bi takoj dihali mnogo čistejši zrak, imeli bi manj ekoloških in drugih nesreč na cestah, manj smrtnih žrtev in manj uničene ceste, železnice pa bi postale rentabilne.

Politično bi morali razmisliti o reaktiviranju v gibanje neuvrščenih, organizirati naslednji vrh v Sloveniji in izstopiti iz zveze Nato. Okrepiti bi morali sodelovanje z Azijo, zlasti s Kitajsko in Indijo, in tam promovirati tudi kulturo, prevajati knjige in filme v te jezike, odpreti rezidence in pošiljati umetnike in umetnice na Kitajsko, v Indijo, Avstralijo, Južno in Srednjo Ameriko ter Afriko in na Antarktiko, organizirati razstave in prireditve ter izmenjave. Prek Foruma slovanskih kultur se je treba bolj povezati z vsemi slovanskimi državami in poskrbeti za pozicioniranje slovanstva kot integrativne nacije Evrope in sveta. Zastaviti bi si morali več slovanskih projektov in jih izpeljati tudi v drugih državah in na drugih celinah.

Ključne strateške panoge je nujno zadržati v državni oziroma družbeni lasti, denimo telekomunikacije, prometno infrastrukturo, železnice, vodo, energetiko, medije in znotraj EU izposlovati čim večjo mero avtonomnosti, da bi v primeru nadaljnjih groženj posredovanja iz Bruslja prešli na tolar. Država mora dodatno spodbujati javno šolstvo in omogočati javno zdravstvo ter poskrbeti za javnost in transparentnost delovanja. Zato je treba imenovati umetnike in kulturnike v uprave in nadzorne svete bank in podjetij, v katerih ima država delež, in iztrgati družbo iz primeža finančnih ugrabiteljev. Namesto o prenosu bančnih lukenj na slabo banko in povečevanju javnega dolga se moramo dogovoriti o nacionalizaciji oziroma podružbljenju premoženja, denimo premoženja bank in cerkve, skladno s povzročeno škodo. Zaradi družbene higiene je treba omejiti mandate vodilnih v javnih institucijah – tudi političnih – in javnih zavodih na dva mandata, od osem do največ deset let.