Dino Bauk: Dobri mrtvi državljani

»Bež´te bre miševi!« vpije Švabo, ki v družbi Pinkija sedi za volanom svojega BMW-ja, ujetega v množico protestnikov, maskiranih v bele obrazne maske, ki se z bobni, emajliranimi posodami in drugimi priročnimi tolkali sprehajajo po ulicah in izražajo svoj protest proti vladajoči politični eliti. Gre za uvodno sceno kultnega srbskega filma Rane, ki je postavljena v Beograd leta 1996, v čas po volilni prevari in pred padcem Miloševićevega režima. Švabova psovka najbolje ponazarja tudi odnos naših političnih, ekonomskih in tudi tistih zakulisnih elit do ljudi, ki so šestnajst let pozneje kot vstajniki polnili slovenske ulice. Miši. Mali, nepomembni, škodljivi glodavci, ki se večino časa skrivajo v svojih luknjah in le redko, večinoma ponoči, pridejo na plano.

Udeleženci protestov v Sloveniji ne glede na vtis, ki ga je dajalo nekaj izpostavljenih posameznikov, namreč zvečine nismo bili neki neo-karkoli že (-socialisti, -anarhisti ali, bog ne daj, -liberalci), temveč tisti državljani in državljanke, ki smo se v zadnjih nekaj letih izločili iz političnega življenja ter se v begu pred njegovimi banalnostmi in vulgarnostmi zaprli za vhodna vrata svojih stanovanj, v krog družine in prijateljev. Tako kot se je pred več kot desetletjem v svoja stanovanja zapirala večina Beograjčank in Beograjčanov, da bi se skrili pred bedo, ki jim je povsod sledila, kot tudi pred bliščem, ki je žarel okoli novopečenih turbo kriminalnih bogatašev, ki so jim ukradli še družbo in javni prostor. Takšen umik posameznika oziroma posameznice iz družbe pomeni njegovo oziroma njeno družbeno smrt. Če ne sodelujemo v družbenem življenju in ne uresničujemo svojih državljanskih, političnih in človekovih pravic, ne živimo s polnimi pljuči ne glede na to, koliko družabnih večerov s prijatelji, koliko prenosov nogometnih tekem, koliko ur rekreacije in koliko obiskov razstav in koncertov si v tem času privoščimo. Samozadostnost zasebnosti ne zadošča. Zakaj se nas potem vedno več poskuša vanjo umikati?

Kateri so naši izgovori za družbeno pasivnost?

Za začetek smo prepričani, da so pamet, premislek in omika v slovenski družbi že pred časom izgubili bitko z banalnostjo, vulgarnostjo, neznanjem in neizmernim narcisizmom politične, morda pa še bolj finančne elite. Politična elita, kolikor je za to, kar imamo, sploh še smiselno uporabljati ta termin, je javni diskurz praviloma zreducirala na primitivno polariziranje družbe, v kateri je posameznik po nekakšnem binarnem principu lahko le ena od obeh ponujenih skrajnosti. Ali si za partizane ali pa za domobrance. Ali si za vsemogočni prosti trg ali pa si socialist. Ali si za brezpogojno upoštevanje bruseljskih navodil ali pa si za izstop iz unije. In na koncu, a ne nazadnje: ali si za Janšo ali si za Kučana. Družba z bipolarno motnjo. Ko tako zasedemo skrajne pozicije, lahko začnemo s psovanjem, posmehovanjem in zmerjanjem vseh tistih, ki so umeščeni na nasprotno stran, ki pa je na srečo tako daleč stran, da česa drugega kot podobnih psovk in zmerjanj od tam niti ne moremo slišati.

Večina se nas na izključujočih pozicijah ne počuti dobro, ker pa ni nobenega drugega prostora oziroma oprijemališča, se iz teh zgodb preprosto umikamo. Kar je povsem logično. Stanje javne razprave o prav vsakem vprašanju, ki vsaj malo požgečka radovednost javnosti ali pa ga kot takšnega ponudijo mediji, je takšno, da se slaba polovica prebivalstva razdeli na dva prepričana tabora, druga polovica, ki je vedno večja, pa se v javni diskurz ne vključuje več, ker ima že zdavnaj vsega dovolj. »Ne gledam več poročil. Ne berem več časopisov,« sta zagotovo izjavi, ki ju najpogosteje slišim v zadnjem času od prijateljev in znancev, kadar želim z njimi razpravljati o katerikoli družbenopolitični aktualnosti. Vsega imajo dovolj. Ne gredo se več. Razprava, ki poteka med obema prepričanima stranema, pa to niti ni, saj na nobeni od teh ni niti najmanjše pripravljenosti za kritično refleksijo, kaj šele za korigiranje stališč, kar je temeljni pogoj za produktivni javni diskurz. Velikega deleža prebivalstva, ki je izključen iz političnega življenja, politični oblastniki niti najmanj ne pogrešajo. Ustreza jim celo, ko se delež izključenih povečuje, a le pod pogojem, da ostanejo za vhodnimi vrati svojih domov, zazrti v svoja zasebna življenja. Vladajoča politika tega ne vidi kot demokratični deficit, temveč kot nujni pogoj za njen obstoj. Zato so družbeno mrtvi državljani za njo dobri državljani. Ne težijo ji, je ne ogrožajo, ne glede na to, kako ostro jo doma preklinjajo. Dobri mrtvi državljani.

Dokler nekega zimskega dne ljudem ni odpihnilo pokrovov in so se vsuli na ulice in trge.

Ne glede na to, kako mrtvo se vstajniško gibanje zdi danes, so se to zimo resno zamajali temelji celotne aktualne etablirane politične garniture, ki se je protestov resnično ustrašila. Do tedaj dobri mrtvi državljani in državljanke smo oživeli (kako primerno, da so nas poimenovali zombiji), stopili na ulice in zahtevali nekaj čisto drugega. Kaj natančno, se sicer iz najrazličnejših zahtev ni dalo povsem razbrati, vendar so politiki na oblasti lahko čisto razločno slišali grožnjo, namenjeno njim. Strah teh oblastnikov najbolje odraža njihov represivni odziv s poskusom kriminalizacije protestov, najprej s sklicevanjem na predpise o javnih zbiranjih, nato s podtikanjem očitkov nekaterim posameznikom o domnevnem organiziranju nasilnih izgredov in na koncu z uvedbo kazenskih postopkov zaradi onemogočanja uradnih dejanj, ki so ravno pred tedni doživeli tudi prve sodne epiloge. Noben posmehljiv komentar, nobena zmerljivka in še kakšno poniževanje ljudi, ki smo se nekajkrat v res velikem številu zbrali na ulicah slovenskih mest, tega strahu ne more skriti. Tako kot denimo drakonskih kazni za članice skupine Pussy Riot ni mogoče videti drugače kot strah oblastnikov pred njimi, in to ne glede na to, kako absurdno je to na prvi pogled, saj imamo na eni strani elito silovikov z vsem represivnim aparatom, na drugi pa samo štiri mlada dekleta z držo, ki stališča sporočajo s svojo pojavnostjo. A Žižek pravi, da je strah ruskih oblastnikov prav zaradi pretirane represije, s katero so se odzvali, povsem upravičen.

Je bil tudi strah naše tedanje vladajoče politike upravičen ali le prazen?

Etablirana politika je po odstopu Janševe vlade, ko so bili protesti v Sloveniji na vrhuncu in so še imeli precej vetra v jadrih, s podporo večjih medijev izkoristila ambicije nekaterih izpostavljenih obrazov med vstajniki in uspešno celotno pozornost s sebe in tudi z ideje upora kot drugačne oblike družbene angažiranosti preusmerila v ustvarjanje pričakovanja nove vstajniške politične stranke. »Kdaj boste ustanovili politično stranko in kdo jo bo vodil?« je bil očitno skrajni domet osrednjih medijev pri obravnavanju protestov. Čim pa so iz množice stopili korak naprej tisti, ki so se pripravljeni tudi politično angažirati, je množica za njihovimi hrbti izginila. Si domišljam preveč, če verjamem, da ne zato, ker bi večino protestnikov na ulice privabila izključno jeza nad vlado Janeza Janše, ki je s svojim avtoritarnim vladanjem pomenila velik, še zdaleč pa ne edini problem v političnem prostoru?

A vendarle smo ponovno onemeli in se vrnili domov. Očitno smo menili, da tisti, ki so izrazili pripravljenost za politično, strankarsko delovanje, niso stopili le korak naprej, ampak so prestopili na drugo stran, na stran političnih oblastnikov. Takšen, na oko klavrn epilog z vidika državljanske angažiranosti precej impresivnih nekaj mesecev kaže na to, da tisti, ki so se imeli celo za nekakšne neformalne vodje celotnega dogajanja, niso najbolje izmerili utripa množice. Po drugi strani pa kaže tudi na absurdnost položaja, v katerem se je znašel povprečen, običajen državljan, ki je izgubil vse zaupanje v politiko. Ta se mu namreč upira, o njej si misli vse najslabše in ne želi imeti ničesar več z njo, a jo s svojo pasivnostjo, s svojim umikom v zasebnost v resnici vzdržuje še bolj kot njeni zvesti sledilci.

Samozadostnost zasebnosti ne zadošča. Zakaj se nas potem vedno več poskuša vanjo umikati?

Apatija je beseda, ki jo največkrat uporabimo za opis tega stanja v družbi.

Za apatičnost dela državljanov, ki ga javnomnenjske ankete izmerijo v kategorijah ne bom se udeležil volitev, ne vem, koga bi volil in nobene od obstoječih strank pa del odgovornosti nosijo tudi tiste civilnodružbene pobude, ki so se v preteklih letih postavile na prizorišče, ustvarile določena pričakovanja dela javnosti, potem pa verjetno zaradi premajhne vztrajnosti zelo kmalu brez sledu izginile. Z vsakim takšnim izginotjem se je povečevala stopnja dvoma v naslednje pobude, zato je takšnemu ravnanju mogoče pripisati pomanjkanje tistega, čemur bi lahko rekli družbena odgovornost.

Pred časom sem pri brskanju po kratkih zgodbah, objavljenih v New Yorkerju, naletel na zgodbo Bernarda Malamuda Poletno branje. V njej šestnajstletni George Stoyanovich, v želji narediti vtis, staremu sosedu Cattanzari napove, da bo med poletnimi počitnicami prebral vse knjige s seznama stotih, ki ga je našel v knjižnici. Po tem pogovoru Georgea tudi drugi sosedje začnejo gledati z drugačnimi očmi, kar pomeni, da se je vest o njegovem namenu razširila po soseski. Celo poletje se je George dobro počutil, užival je v občudovanju, ki ga je bil deležen v ulici, le branja se nikakor ni lotil. Proti koncu poletja pa ga je začela gristi vest, zato se je gospodu Cattanzari začel izogibati, nato pa se je iz sramu za cel teden zaprl v svojo sobo. Na koncu zgodbe, po koncu poletja, George stopi v knjižnico, sede za mizo in začne brati.

George Stoyanovich je ime vsem tistim slovenskim obrazom, ki so se postavili v soj žarometov, še preden so resno premislili o tem, ali so sposobni opraviti delo, za katero se ponujajo, ter ali so pripravljeni prenesti in tudi vrniti udarce, do katerih bo nedvomno prišlo. In ne bodo korektni in veliko jih bo in največ jih bo pod pasom. Gledali smo številne premiere, še preden je bila opravljena prva resna bralna vaja. Enkrat se je, tako kot je to na koncu zgodbe storil George, treba usesti h knjigi oziroma prijeti za delo in vztrajati ter ne pričakovati uspeha čez noč, kar je nadaljnja problematična lastnost vseh dosedanjih pobud. Želja po takojšnjem uspehu jih namreč vodi k iskanju podpore pri raznih oldboysih, za katere ocenjujejo, da jim s svojim vplivom na medije in vire sredstev pri tem lahko pomagajo. S tem pa te iste pobude že na samem začetku postanejo del problema, zaradi katerega so sploh nastale. Do pravih sprememb na političnem prizorišču namreč ne morejo pripeljati tisti, ki svojim očetom pod oknom prepevajo Računajte na nas, ampak tisti, ki so jih pripravljeni prijeti pod pazduho in jih odnesti ven. Tisti, ki so pripravljeni odrasti.

Svoj del odgovornosti za apatičnost moramo prevzeti tudi dobri mrtvi državljani, saj smo si v letih prostovoljnega družbenega izgnanstva narisali tako idealizirano podobo politike, ki bi jo bili pripravljeni podpreti, da ji manjkajo le še beli lipicanci, na katerih naj prijezdi po Šubičevi. Za nove pobude in obraze postavljamo takšne standarde, da jih ne morejo doseči, ob tem pa s pasivnostjo botrujemo njihovi popolni odpravi na aktualni politični sceni, na kateri je že dolgo dovoljeno praktično vse. Ob zmrdovanju nad politiko pa se nam kot odrešitev ponujajo tehnokrati, ki naj bi družbo upravljali z vrednotno nevtralnimi, strokovnimi rešitvami. Če na to nereflektirano pristajamo, se zapletamo v zanko, ki nam jo v ozadju tiho plete finančna elita. Ta je med ekonomsko krizo, ki jo je povzročila, v javnost lansirala tezo o tem, da je izhod iz krize mogoč le prek nevtralnih ekonomskih ukrepov varčevanja zaradi krpanja bančnih lukenj. Določati naj bi jih bilo mogoče na podlagi nevtralnih računovodskih znanj, za to pa politikov ne potrebujemo. Potrebujemo finančne in računovodske strokovnjake, da izračunajo, kolikšne so bančne luknje, koliko denarja potrebujemo za njihovo krpanje, nato pa nam preostane le še krčenje naših izdatkov na sprejemljivo raven. Vendar bi na tej točki krčenja javnih izdatkov, ki nam jo z geslom »ne smemo zapravljati več, kot zaslužimo« predstavljajo kot samoumevno danost, morala potekati javna, politična razprava o tem, kakšna bo družba, v kateri živimo, čez pet, deset, dvajset let.

Družba, ki ne bo dovolj solidarna, bo razpadla na posamezne potrošniške enote, med katerimi bo prišlo do povečevanja socialnih razlik in vedno večjega odtujevanja.

Ne glede na to, kako se varčevalni ukrepi pretvarjajo, da so vrednostno nevtralni, so seveda vse kaj drugega. Finančno-računovodski strokovnjaki se ob tem, ko izračunavajo, koliko je treba zarezati recimo v izdatke za izobraževanje ali pa za kulturo, ne posipajo s pepelom in sporočajo, da izdatke zmanjšujemo, ker si jih zaradi njihovih preteklih napak trenutno ne moremo privoščiti, pač pa ravno nasprotno sporočajo, da gre za potratna podsistema, ki bi ju morali ne glede na krizo že zdavnaj racionalizirati. Kar je približno tako, kot da bi oče, ki je zapil in zakockal vso svojo plačo, otrokom očital požrešnost zato, ker hočejo večerjo, on pa je nima s čim kupiti. Zato ne gre le za varčevanje, ampak za poskus dolgoročnega spreminjanja družbe, pri čemer je najhuje pri vsem prav dejstvo, da se odločitve sprejemajo v odsotnosti kakršnekoli javne, politične razprave. Ko se denimo odloča o zniževanju sredstev za pokojnine ali zniževanju sredstev za javni zdravstveni ali

izobraževalni sistem, se v resnici odloča o stopnji solidarnosti te družbe danes in v prihodnje, solidarnost pa je njeno temeljno vezivno tkivo. Družba, ki ne bo dovolj solidarna, bo razpadla na posamezne potrošniške enote, med katerimi bo prišlo do povečevanja socialnih razlik in vedno večjega odtujevanja. Prenehali se bomo srečevati. To seveda ni nekaj, kar bi v resnici skrbelo finančne elite, moralo pa bi skrbeti, če vsaj malo razumejo, kako se svet okrog njih vrti, tiste politične, saj bodo sicer, če v veliki meri to že sedaj niso, postale odveč. V družbi, v kateri se odločitve sprejemajo izključno zato, da se doseže izravnava leve in desne strani bilance, politikov ne bomo potrebovali.

Vsekakor pa ne sme biti vseeno nam, malim mišim z začetka tega teksta. Tudi od nas je odvisno, kakšna bo družba, v kateri živimo, v prihodnje. Če so bili naši zimski sprehodi po ulicah in trgih enkratno prebujenje v slogu Roberta De Nira v istoimenskem filmu in smo se po tem spet vrnili v stanje družbene klinične smrti, potem smo se odločili biti zgolj potrošniki tržne družbe in je posmehljiv odnos, ki smo ga deležni s strani političnih in finančnih elit, celo upravičen.

Harvardski profesor politične filozofije Michael J. Sandel že vsaj pet let predava in piše o tem, da je ravno čas finančne krize pravi čas za nov tip politike, ki bo manj fokusirana na zadovoljevanje potreb in želja posameznika in bolj usmerjena na delovanje v skupno dobro. Politika skupnega dobrega nas po njegovih besedah poziva, da se raje kot potrošniki začnemo vesti kot državljani. Ko nas namreč oblast in finančni trgi obravnavajo kot potrošnike, jemljejo naše želje in potrebe kot fiksne in dane. Kadar pa se odločamo kot državljani v demokratični razpravi, se o naših željah in potrebah kritično sprašujemo, jih spreminjamo in izboljšujemo. Zdravje, okolje, izobraževanje in kultura so denimo področja družbenega življenja, ki jih po njegovem prepričanju ni smotrno prepustiti urejanju tržnim mehanizmom, saj javne šole, javne bolnišnice, knjižnice, opere, gledališča ter ne nazadnje otroška igrišča in parki predstavljajo družbeno infrastrukturo, na katere ohranitev oziroma gradnjo bi se morala osredotočiti politika skupnega dobrega. To so prostori, kjer se srečujemo ljudje različnih socialnih statusov, kjer se tkejo družbene vezi in krepi solidarnost, ki je temeljna krepost skupnega družbenega življenja.

Tu se skrivajo teme, o katerih moramo razpravljati, tudi žolčno, in vrednote, za katere si moramo prizadevati, pri čemer je v razpravi treba postaviti pod drobnogled in vprašaj vse, tudi pravičnost družbenih sistemov in struktur kot takih, čeprav se morda na prvi pogled zdijo samoumevni in nespremenljivi. Od te razprave in od teh prizadevanj je še kako odvisno, kako bomo v prihodnje živeli. Kot v solidarno družbo povezani svobodni ljudje ali kot dobri mrtvi državljani, zaprti v svojih neodplačanih stanovanjih.

Se vidimo zunaj.