Luka Mesec: Pol leta demokratičnega socializma

Prvega maja letos je bila ustanovljena Iniciativa za demokratični socializem, prva organizacija v Sloveniji po razpadu Jugoslavije, ki se je javno zavzela za socializem kot alternativo kapitalizmu. Odzivi na to dejanje so bili v skladu s pričakovanji sočni.

Prva je poskočila desnica, ki ni mogla verjeti, da se kaj takega lahko zgodi 20 let po uradni razglasitvi konca zgodovine. Janez Janša je dejal, da si ni nikoli predstavljal, da se bomo leta 2013 v Sloveniji resno pogovarjali o socializmu, Boštjan M. Turk nas je opomnil, da ne živimo na Luni, ampak »v Evropi, v Sloveniji, v 21. stoletju«, Janez Šušteršič pa je v kolumni Socialisti na pohodu nekoliko pomirljiveje zapisal, da »socializem propada zaradi zanikanja trga, osebne gospodarske pobude in zasebne lastnine«, in dodal: »Če so v osnovni celici Zveze komunistov na Ekonomski fakulteti to razumeli že takrat, ni vrag, da ne bi znali svojim tovarišem tega danes še enkrat pojasniti.« No, bržkone najbolj znani bloger iz te celice, Jože P. Damijan, si je ob vsem tem zažvižgal le »Demokratični socializem, hey-ho let's go« v prepričanju, da bo vse pojasnil, če odlomek našega manifesta postavi ob sloviti izrek Edvarda Kardelja o svobodi in samoupravljanju, s katerim se, mimogrede, strinjamo: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi.«

Tudi resnejši del javnosti je izrekel kritike, pomisleke in vprašanja v zvezi z demokratičnim socializmom. Ti so bili predvsem treh vrst. Prvič, zanimalo jih je, zakaj »demokratični« socializem in ne zgolj socializem. Drugič, ali imamo v mislih dejansko socializem ali zgolj nekoliko radikalnejšo verzijo socialne demokracije. In tretjič, pogosto je bilo izraženo mnenje, da je demokratični socializem sicer simpatična alternativa, a dolgoročna, saj je vprašljivo, ali so kratkoročne reforme v smeri demokratičnega socializma v danih okoliščinah sploh mogoče. Te kritike smo vzeli resno in v tekstu bom pokušal pokazati, zakaj »demokratični« socializem, v čem se razlikuje od preteklih socializmov in socialne demokracije ter kakšne korake k taki družbi je mogoče narediti v danih zgodovinskih okoliščinah v Sloveniji.

Demokratičnega socializma si ne predstavljamo kot centralnoplanskega, etatističnega družbenoekonomskega sistema, utemeljenega na enotnosti oblasti.

Zakaj »demokratični« socializem?

Predikat »demokratični« uporabljamo, da bi svojo vizijo socializma ločili od t. i. realnih socializmov 20. stoletja. Gre za pleonazem, saj socializem kot boj za pravičnejšo, bolj vključujočo in bolj enako družbo že sam implicira demokracijo, a je to po vzponu stalinizma postalo vse prej kot samoumevno. Zato želimo z dodatkom »demokratični« poudariti demokratično dimenzijo socialističnih politik. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšno demokracijo si predstavljamo, in skupaj z njim kritično stališče, da smo v resnici le socialni demokrati z obrnjenim subjektom in predikatom. Naj odgovorim na obe vprašanji hkrati.

Socializem si predstavljamo kot živo demokracijo, kot demokratizacijo vseh ravni družbe od podjetij, lokalnih skupnosti in družbenih podsistemov do politike, upravljanja nacionalnega gospodarstva in razpolaganja z naravnimi viri. V politiki to konkretno pomeni nadomeščanje predstavniških oblik demokracije z neposrednodemokratičnimi oblikami, kot sta participativni proračun (na lokalni in regionalni, pa tudi na državni ravni) ter neposredna demokracija na lokalni ravni s skupnostmi občanov in možnostmi odpoklica poslancev. Na ravni podjetij zagovarjamo uvajanje ekonomske demokracije: skupno lastništvo zaposlenih, so- in samoupravljanje ter zadružništvo. Na ravni gospodarstva se zavzemamo za odpravljanje trga in konkurence kot družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo nenehne krize, in za vzpostavljanje alternativnih načinov koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje, usmerjeno v zadovoljevanje potreb namesto slepe tržne proizvodnje z izključnim namenom ustvarjanja profita. Taka ekonomija je pogoj za vzdržen gospodarski razvoj, ki bo v skladu z nosilnimi in regeneracijskimi sposobnostmi okolja. In ne nazadnje, na ravni družbe kot celote težimo k odpravljanju vseh oblik podrejanja in izkoriščanja, razrednih razlik med delavci in kapitalisti, razvojnih razlik med centrom in periferijo, pa tudi vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni, zlasti diskriminacije na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti, nacionalne oziroma etnične pripadnosti, verskega in političnega prepričanja, starosti in hendikepa.

Skratka, v nasprotju s socialno demokracijo ne težimo k razrednemu kompromisu in ohranjanju kapitalizma, ampak se zavzemamo za odpravo kapitalizma in za vzpostavitev dejansko demokratične, brezrazredne družbe. Pri tem pa – in od tod predikat »demokratični« – nočemo ponavljati napak starih, avtoritarnih socializmov, ki so se (Jugoslavija je bila pri tem delna izjema) izšli v etatističnih centralnoplanskih sistemih, v katerih so komunistične partije vladale kot kolektivni kapitalist in državni diktator hkrati. Tak socializem zavračamo, ker ni odpravil razrednih razlik (lahko bi rekli, da sta državna birokracija in menedžerska tehnokracija postali novi vladajoči razred), ker ni vzpostavil ekonomske demokracije (saj v podjetjih ni bilo dejanskega samoupravljanja, planiranje pa ni bilo demokratično) in ker ni dosegel politične demokracije.

Demokratičnega socializma si zato ne predstavljamo kot centralnoplanskega, etatističnega družbenoekonomskega sistema, utemeljenega na enotnosti oblasti. Če si analogno s to opredelitvijo realnih socializmov zastavimo končni cilj, bi demokratični socializem opredelili kot družbenoekonomski sistem, utemeljen na samoupravljanju, demokratičnem planiranju in neposredni demokraciji v politiki.

Politike varčevanja imajo ne le negativne ekonomske učinke, temveč so tudi način prerazdeljevanja bogastva od revnih in srednjega sloja k najbogatejšim. Zato jih je treba nemudoma ustaviti.

Je takšna družba mogoča?

Če bi ostali pri tem, bi nam upravičeno očitali utopizem. A demokratičnega socializma si ne predstavljamo kot utopično družbo v nedoločni prihodnosti, ki bi delovala po navedenih parametrih, ampak kot proces preobražanja kapitalistične družbe v skladu s temi smernicami. To pa je – in s tem se seveda strinjamo – v danih zgodovinskih okoliščinah zelo težko. Lahko bi rekli celo, da ta naloga še nikdar v zgodovini ni bila težja. Živimo namreč v času, ko je socializem kot svetovni proces, ki se je stoletje in pol razvijal v Evropi in po svetu, na najnižji zgodovinski točki. Živimo v času, ko je, obratno kakor pred stoletjem, kapital organiziran globalno, ostaline delavskih organizacij pa nacionalno. Živimo v času, ko je kapitalizem kot sistem izjemno krhek, a ideološko močnejši kakor kadarkoli prej. Ideja socializma je namreč še vedno bolj ali manj obsojena na družbeno obrobje.

Vendar nastavki za začetek socialistične preobrazbe obstajajo. Vidimo jih na ulicah v geslih, kot je »99 % proti 1 %«, ki je klic k razrednemu boju; v zahtevah po neposredni demokraciji, ki obuja stare sanje revolucionarjev o radikalni enakosti med ljudmi; v gibanjih, kot je Okupirajmo, ki zaseda parke, šole, fakultete in druge (nekoč) javne prostore ter jih zahteva nazaj; v besu zaradi korupcije, ki se je s prerodom liberalizma razpasla med ljudstvu vse bolj odtujenimi politiki in gospodarstveniki; in na drugi strani v dejstvu, da kapital ne vidi druge rešitve za lastno krizo kakor zategovanje pasu tistih, ki že tako nimajo ničesar, rušenje javnega sektorja in splošno nižanje življenjske ravni. In v tej razpoki med potrebami ljudstva in nezmožnostjo kapitalističnega razreda, da te potrebe zadovolji, se odpira strukturni prostor za novo, demokratično socialistično levico.

Takšna levica se bo v svojem delovanju srečala s številnimi omejitvami. V Sloveniji so med najpomembnejšimi izvršena dejstva slabe banke, državnega holdinga, fiskalnega pravila in članstva v Evropski uniji, ki bistveno omejujejo nabor ukrepov, ki so na voljo potencialni socialistični politiki. Vendar je kljub tem omejitvam in prav zaradi njih treba še več energije vložiti v razmišljanje, kakšne korake k socializmu lahko napravimo tukaj in zdaj. V Iniciativi za demokratični socializem smo te omejitve proučili in oblikovali predlog demokratičnosocialističnega razvojnega modela za izhod iz krize. V nadaljevanju bom na kratko orisal ta model.

Demokratičnosocialistična prenova slovenskega gospodarstva

Namen demokratičnosocialističnega razvojnega modela je vzpostavitev koordiniranega gospodarstva in s tem procesa podrejanja gospodarstva demokratičnemu nadzoru. Pri tem so ključne tri politike: uvajanje delavskega upravljanja in lastništva v podjetjih, razširitev državnega lastništva ter socializacija bančnega sektorja in investicijske politike. Te politike bodo omogočile delovna mesta za vse in prehod v družbo sonaravnega razvoja. Pri doseganju teh ciljev ima Slovenija dobra izhodišča zaradi državnega lastništva v največjih bankah, poleg tega pa lahko v socialistične namene uporabimo dva vzvoda, ki sem ju prej sicer predstavil kot omejitvi: slabo banko in državni holding.

Slaba banka bo nase prevzela slabe terjatve slovenskih bank, ki so v številnih primerih lastniški deleži podjetij, in s tem nacionalizirala lastniške deleže bank v teh podjetjih. Načrt kapitalističnih elit je, da slaba banka te terjatve čim prej poceni proda, to pa bi povzročilo ogromno gospodarsko škodo. Pozabljamo namreč, da zajeten delež slabih terjatev v slovenskih bankah sestavljajo krediti podjetij, ki so bila privatizirana v drugem valu privatizacije, v t. i. tajkunizaciji, ki se je razplamtela po letu 2004. Takih podjetij je 215, v industrijskem sektorju kar četrtina: od skupno 206 industrijskih podjetij z več kakor 100 zaposlenimi jih je bilo z menedžerskimi odkupi privatiziranih kar 46. Veliko teh podjetij je zdravih, njihova težava pa je, da so jih prevzemniki obremenili s krediti, saj so za kritje kreditov uporabili kar podjetja, ki so jih prevzemali. Predlagamo, da slaba banka ta podjetja prevzame, a jih nato ne privatizira, saj bi s tem njihovo usodo spet prepustili »zasebni iniciativi« ter jih izpostavili izčrpavanju in celo likvidacijam. Priložnost, ki jo imamo, moramo zato izkoristiti za rešitev teh podjetij. Slaba banka naj jih razdolži, v dogovoru z zaposlenimi naj vpelje krizne uprave in zagotovi čimprejšnjo stabilizacijo poslovanja.

Takšno lastniško preoblikovanje je dobro izhodišče za demokratizacijo upravljanja podjetij, saj številna tako ostanejo v državni lasti. A državna lastnina sama po sebi ni dovolj, kajti, kot vidimo, političnim klikam omogoča mešetarjenje. Zato moramo okrepiti vlogo delovnih kolektivov in škandale, ki smo jim bili priča zadnjih 20 let, onemogočiti na sistemski ravni. Prvi korak h krepitvi vloge zaposlenih je politika odprtih knjig: vsak zaposleni mora imeti vpogled v poslovanje podjetja in v porabo sredstev. Drugi korak je demokratizacija poslovanja. To pomeni, da uprav in nadzornikov ne smejo več imenovati politične elite, temveč zaposleni in širša skupnost. V tretjem koraku pa je treba te mehanizme poglobiti: zaposleni morajo imeti moč, da glasujejo o pomembnih odločitvah, tudi o razmerju med najvišjo in najnižjo plačo, da volijo direktorja, izbirajo upravo in jo odstavijo, če ta na primer krši mandat. Podobne učinke bi lahko dosegli tudi v zasebnem sektorju z že veljavnim zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

Uprav in nadzornikov v podjetjih ne smejo več imenovati politične elite, temveč zaposleni in širša skupnost.

Socialistične politike pa se ne smejo ustaviti pri vratih podjetja. Ustvariti morajo mehanizme, ki bodo zagotavljali učinkovito rabo kapitala ter akumulacijo in razporejanje sredstev za nove naložbe. Zato je treba na podoben način podružbiti tudi banke in investicijsko politiko. Javne naložbe iz občinskih in iz državnega proračuna v Sloveniji že zdaj obsegajo od petino do četrtino naložb v državi. K temu moramo prišteti še naložbe podjetij, ki so v večinski državni lasti, saj za njihov dolg pogosto jamči država. Vse te naložbe so bile doslej prepuščene samovolji vladajočih razredov in lobijev, ki so moč bank v državni lasti zlorabili za menedžerske prevzeme in za netransparentne ter okoljsko in ekonomsko nevzdržne projekte, kakršen je šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Rešitev je v vzpostavitvi demokratičnega nadzora nad temi mehanizmi. V bančnem sektorju to pomeni socializacijo bank, njihovo preoblikovanje v javni servis, ki bi po zgledu šolstva in zdravstva upošteval javni interes namesto zasebnega, profitnega. V državni investicijski politiki pa to pomeni vzpostavitev demokratičnih organov, ki bodo po volji ljudstva vodili industrijsko politiko – načrtni razvoj celotnih gospodarskih panog.

S temi ukrepi – razširitev državnega lastništva, demokratizacija upravljanja podjetij ter socializacija bank in investicijske politike – bodo vzpostavljene temeljne razmere za koordiniranje gospodarstva. Demokratiziran državni holding in slaba banka bosta ustvarjala možnosti za demokratizacijo upravljanja podjetij, socializirane banke in investicijske politike pa bodo po volji ljudstva upravljale dolžniški kapital in ga usmerjale tja, kjer so potrebe največje. To pomeni, da bo investicijska politika poleg gospodarne rabe teh sredstev upoštevala tudi druge, jasno opredeljene cilje, kot so število delovnih mest, odprava revščine, regijski razvoj in varovanje okolja.

Delovna mesta za vse!

Prebivalstvo bo tako v roke dobilo ključne mehanizme, s katerimi bo lahko obnovilo gospodarstvo po več kot dveh desetletjih plenjenja in pustošenja. Japonski veleposlanik se je pred časom v nekem intervjuju začudil, kako lahko dežela, ki je nekoč proizvajala tovornjake, danes proizvaja le še avtomobilske dele. Odgovor na to je preprost: ta država zadnjih 20 let ni imela nikakršne razvojne strategije in je mirno prepuščala gospodarstvo »zasebni iniciativi«, ta pa je razbila nekoč mogočne gospodarske verige, kakršna je bila Iskra. Danes so od teh podjetij ostali le še posamezni deli, ki životarijo vsak zase in se poskušajo preživeti s proizvodnjo cenenih polizdelkov za tuja podjetja. Skupaj z industrijo pa niso izginila le podjetja, pač pa tudi stotisoči delovnih mest. Slovenija ima danes strukturno brezposelnost, ki močno presega registriranih 12 odstotkov. Med brezposelne bi bilo treba prišteti vsaj še tretjino študentov, ki se preživlja z občasnimi deli in fiktivnimi vpisi, dobršen del prekarnih delavcev in fiktivnih s. p.-jev ter velik del upokojencev, ki je bil zaradi strukturnega pomanjkanja delovnih mest predčasno upokojen.

Kako torej ustvariti delovna mesta za vse? Z dvema ukrepoma: z industrijsko politiko in s krajšanjem delovnega časa. Industrijska politika pomeni, da je treba vzpostaviti gospodarsko strategijo, ki bo obnovila panoge, v katerih ima Slovenija razvojni potencial, na primer lesnopredelovalno industrijo, in ki bo vsaj delno ponovno integrirala ostanke velikih mrež, kakršna je bivša Iskra. A kratkoročno ti ukrepi ne zadostujejo za odpravo brezposelnosti, zato jih moramo dopolniti s krajšanjem preživelega 40-urnega delovnega tedna. Ko je bil ta pred več kot stoletjem uzakonjen, je bila produktivnost veliko manjša kakor danes, zato je delovni teden treba skrajšati najprej na 35 ur, pozneje pa do ravni, ki bo omogočala polno zaposlenost.

Kaj pa javne finance?

Naš projekt ne izključuje slabe banke, ki bo zelo obremenila javne finance, to pa bo povečalo javni dolg, ki bo v prihodnosti tudi v Sloveniji vse večji problem. Zato se moramo nujno spoprijeti z vprašanjem, kako uravnotežiti javne finance in se rešiti bremena dolga. Prvi ukrep mora biti ustavitev varčevanja. V praksi se je izkazalo, da ima varčevanje izredno negativne učinke na gospodarstvo. Izračuni, ki jih je Mednarodni denarni sklad (IMF) navedel v svoji raziskavi, predvidevajo, da bo imelo krčenje javnih izdatkov povprečen multiplikator 0,5. To pomeni, da se bo za vsak evro, ki ga država privarčuje, bruto domači proizvod (BDP) zmanjšal za 50 centov. V petih letih krize se je izkazalo, da so bili negativni učinki kar trikrat večji od pričakovanih: multiplikator je bil 1,6. Slovenija pri tem ni izjema. Dr. Marjan Senjur je izračunal, da je leta 2012 Janševa vlada privarčevala 430 milijonov evrov, a se je BDP vmes zmanjšal za 700 milijonov evrov. Zato je problem dolga postal še hujši kakor prej: dolg se navadno meri v odstotkih BDP-ja, tako da se z zmanjševanjem BDP-ja relativno viša.

Poleg tega se je treba vprašati, kdo kupuje državne obveznice in od kod kupcem denar. Francoski ekonomist Michel Husson je pokazal na svojevrsten paradoks. Kapitalistične vlade v krizi najbogatejšim in podjetjem zmanjšujejo davke z utemeljitvijo, da bo »razbremenitev gospodarstva« zagotovila naložbe in s tem nova delovna mesta. Naložb in delovnih mest kajpada ni, ti davčni odpustki pa države silijo v zadolževanje. Državam seveda posojajo prav tisti, ki so v imenu »razbremenitve gospodarstva« prejeli davčne odpustke. To poteka tako rekoč povsod po Evropi (ta kot celota ni zadolžena, saj je večina upnikov domača), evropske države pa zaradi plačevanja obresti vsako leto zgubijo kar 3 odstotke svojega BDP-ja.

Politike varčevanja imajo torej ne le negativne ekonomske učinke, temveč so tudi način prerazdeljevanja bogastva od revnih in srednjega sloja k najbogatejšim. Zato jih je treba nemudoma ustaviti, proračunske luknje pa pokriti z zaostreno politiko do tistih, ki zdaj služijo na račun državnega dolga. Nujna je davčna reforma, ki mora med drugim povečati progresivnost dohodninske lestvice in vanjo zajeti tudi dohodke od kapitala in premoženja. Slovenija ima namreč od leta 2005 sistem dohodnine, v katerem so progresivno obdavčeni samo dohodki od dela, dohodki od kapitala in premoženja pa so obdavčeni po enotni stopnji, tako da mali podjetnik plačuje prav tolikšne davke kakor milijonar. Zato ne preseneča, da je Slovenija po deležu neposrednih davkov daleč pod evropskim povprečjem.

Kako torej ustvariti delovna mesta za vse? Z dvema ukrepoma: z industrijsko politiko in s krajšanjem delovnega časa.

Ta dinamika – prenos bogastva k najbogatejšim pod krinko »varčevanja« – pa zahteva tudi nekonvencionalne metode reševanja problema dolga. Tu imamo na voljo več možnosti. Najvarnejše so kolektivne. Najbolje bi seveda bilo, če bi Evropska centralna banka (ECB) začela financirati dolgove držav, kot to počnejo vse »normalne« centralne banke. Na primer ameriški FED vsak mesec odkupi za 85 milijard dolarjev obveznic, ECB pa kljub že drugi recesiji v zadnjih petih letih še vedno noče posojati državam; te so se zato prisiljene zadolževati na zasebnih finančnih trgih za oderuške obresti. Vendar se za trmoglavostjo ECB skrivajo močni interesi držav evropskega centra, ki jim propadanje industrije na periferiji ter poceni odkupovanje državnih podjetij, infrastrukture in naravnih virov ustreza. Zato je vprašljivo, ali je pravočasna reforma ECB mogoča. Druga, nekoliko bolj realistična možnost bi bila kolektivni pritisk vsaj devetih članic na ECB z zahtevo, da jim omogoči t. i. konverzijsko posojilo. Gre za zamenjavo dolga s posredovanjem ECB. Ta ne bi neposredno odkupila državnih obveznic, saj ji to onemogoča statut, ampak bi bila posrednik med državami in finančnimi trgi. Države članice bi dolgove naložile na dolžniških računih pri ECB, ta pa bi izdala obveznice in posodila državam. Za refinanciranje nacionalnega deleža dolga, zdaj spremenjenega v obveznice ECB, bi države članice skrbele same, a po obrestnih merah, ki bi jih določila ECB. To bi bistveno razbremenilo proračune držav članic, saj jim ne bi bilo treba odplačati dolga po preteku ročnosti, poleg tega pa bi obveznice ECB imele veliko nižje obrestne mere kakor obveznice držav.

Če niti to ne bi bilo izvedljivo, lahko države skušajo sprejemljivo odločitev doseči v pogajanjih z upniki. Najučinkovitejša bi bila spet kolektivna akcija, kar bi moralo biti v interesu držav na periferiji, ki imajo brez izjeme težave z dolgom. A četudi ostanemo povsem sami, nam še vedno ostaneta dve možnosti. Prva je, da se individualno dogovorimo s katero od držav, ki se zadolžujejo ceneje kakor Slovenija, da za nas najame posojilo, z njim poplačamo sedanje upnike in prevzamemo nov, precej cenejši dolg. Druga je, da ustanovimo komisijo za odpis dolga, ki bi proučila, ali bi bilo mogoče kateri del dolga v Sloveniji razglasiti za nelegitimnega in ga kot takega odpisati. Nelegitimen dolg je mednarodno priznana kategorija, ki so jo uporabile nekatere latinskoameriške države.

Perspektiva

Demokratični socializem torej ni utopija v nedoločni prihodnosti, temveč politika, ki jo lahko začnemo uresničevati tukaj in zdaj. Opisane rešitve sicer še ne bi prinesle demokratičnega socializma, bi pa postavile temelje za tak razvoj in Slovenijo povlekle iz primeža kapitalsko-politične sprege, ki državo že 20 let odriva na evropsko in svetovno periferijo. A za preobrazbo družbe ne zadošča izvolitev stranke, ki bo zastopala demokratičnosocialistični program. Kot rečeno, demokratični socializem pomeni živo demokracijo in kot tak zahteva aktivno participacijo vseh: pri nadzorovanju politike, upravljanju podjetij in kolektivnem odločanju o javnih investicijah. Preden bomo lahko vsi skupaj z Damijanom zažvižgali »Demokratični socializem, hey-ho, let's go«, bomo zato iz anemičnih 99 % na transparentih vstajniškega gibanja morali postati združena politična sila z jasnim ciljem: odpravo kapitalističnega izkoriščanja in vzpostavitvijo dejanske socialistične demokracije. Šele takrat bomo kot »posamezniki v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi«, kakor je nekoč zapisal Kardelj, skupaj kovali srečo.